Ukinitev RTV-prispevka ne bo rešila nič: posegi levice niso vedno depolitizacija, posegi desnice pa ne vedno napad na medije

RTV Slovenija ne potrebuje proračunske verige v rokah vsakokratne vlade. Potrebuje pa reformo, ki se ji politika in vodstvo izogibata že dvajset let.

V Sloveniji se ponovno odpira razprava o ukinitvi RTV-prispevka in prenosu financiranja javnega servisa na državni proračun.

Na prvi pogled se ideja sliši privlačno. Zakaj bi ljudje v času Netflixa, YouTuba in družbenih omrežij še naprej plačevali posebno dajatev za javno televizijo? Zakaj ne bi RTV financirali iz davkov, tako kot šole, bolnišnice ali policijo?

Vprašanje ni, ali RTV Slovenija danes potrebuje reformo. Potrebuje jo. Vprašanje tudi ni, ali je sedanji sistem učinkovit. Ni.

Pravo vprašanje je, ali želimo javni servis narediti neposredno finančno odvisen od vsakokratne vlade. Če je odgovor ne, potem je ukinitev RTV-prispevka napačna pot.

Najmočnejši argument zagovornikov proračunskega financiranja je preprost. RTV je velik sistem. Ima več kot 2.000 zaposlenih. Gledanost tradicionalnih televizijskih programov dolgoročno pada. Stroški pa rastejo. RTV pogosto deluje počasneje, manj učinkovito in manj prilagodljivo od zasebnih medijev.

Velik del teh kritik je upravičen.

Pravo vprašanje je, ali želimo javni servis narediti neposredno finančno odvisen od vsakokratne vlade. Če je odgovor ne, potem je ukinitev RTV-prispevka napačna pot.

RTV potrebuje reformo, ne politične verige

Poglejmo številke. Hrvaška radiotelevizija ima okoli 2.700 zaposlenih, vendar nagovarja skoraj dvakrat večji trg. Na Češkem ima javni servis približno 4.500 zaposlenih v državi s skoraj 11 milijoni prebivalcev.

Zato se je težko izogniti vprašanju, ali je RTV Slovenija skozi leta res našla svoj organizacijski optimum.

Podobno velja za obvezni prispevek. Slovenski znaša 14,02 evra mesečno. To je sicer manj kot v Nemčiji, kjer gospodinjstva plačujejo 18,36 evra, primerljivo z Avstrijo, vendar občutno več kot na Hrvaškem ali Češkem. Na drugi strani pa slovenska kupna moč še vedno zaostaja za povprečjem zahodne Evrope.

Toda iz dejstva, da RTV brez dvoma potrebuje reformo, še ne sledi, da potrebuje tudi politično verigo.

Nasprotno. Večja kot je potreba po reformi javnega servisa, manj smiselno je, da ga priklenemo na proračunsko verigo in s tem povečamo vpliv vsakokratne vlade na njegovo prihodnost.

Denar ni samo računovodska kategorija

Poglejmo aktualno razpravo na Češkem. Nova vlada predlaga odpravo prispevka in prenos financiranja na državni proračun. Nasprotniki opozarjajo, da ne gre zgolj za spremembo vira denarja, ampak za spremembo razmerja moči. Javni medij, ki je danes financiran neposredno od državljanov, bi postal institucija, katere finančna usoda bi bila vsako leto odvisna od političnih pogajanj.

V Nemčiji financiranje javnih medijev ni zgolj računovodsko vprašanje, ampak vprašanje institucionalne neodvisnosti. Denar namreč ni samo računovodska kategorija. Denar je tudi moč. In kdor nadzoruje denar, prej ali slej poskuša nadzorovati še vse ostalo.

Depolitizacija ali zgolj menjava vpliva?

To seveda ne pomeni, da je današnja RTV Slovenija depolitizirana institucija.

V zadnjih dveh desetletjih je bila RTV ves čas predmet političnega boja. Menjali so se zakoni, programski sveti, nadzorni sveti, uprave in vodstva. Vsaka politična garnitura je verjela, da bo prav njen model hiši zagotovil neodvisnost. Nobeni ni uspelo.

Stari sistem je omogočal bolj neposreden vpliv parlamentarne večine. Novi sistem je vpliv preusmeril prek različnih organizacij in interesnih skupin. Golobova reforma ni odpravila političnega vpliva, spremenila je predvsem pot, po kateri ta vpliv poteka.

Zato je povsem legitimno vprašanje, ali današnji sistem res predstavlja celotno slovensko družbo ali predvsem določen del političnega in kulturnega prostora.

Stari sistem je omogočal bolj neposreden vpliv parlamentarne večine. Novi sistem je vpliv preusmeril prek različnih organizacij in interesnih skupin. Golobova reforma ni odpravila političnega vpliva, spremenila je predvsem pot, po kateri ta vpliv poteka.

Zakaj niso vsi politični posegi enako sporni?

Na RTV se je skozi leta vzpostavil tudi vzorec selektivne institucionalne občutljivosti: posegi desnosredinskih vlad so praviloma sprožali veliko vidnejšo mobilizacijo zaposlenih, proteste in mednarodno alarmiranje, medtem ko so posegi levosredinskih vlad pogosto prihajali z oznako “depolitizacije”, čeprav so prav tako pomenili menjavo upravljavske arhitekture in posledično vodstev.

Več kot 2.000 zaposlenih, vse manj občinstva

Največji problem RTV ni model financiranja, ampak odsotnost jasnih meril uspešnosti, odgovornosti in organizacijske učinkovitosti v instituciji, ki ima več kot 2000 zaposlenih, hkrati pa že leta izgublja del občinstva.

POP TV že desetletja zelo dobro pozna svoj kadrovski in produkcijski optimum. Ko organizacija zraste prek meja učinkovitosti, sledi racionalizacija. Ko se trg spremeni, se prilagodi tudi organizacija.

Javni servis zaradi svojega poslanstva seveda ni primerljiv s komercialno televizijo, vendar osnovna logika upravljanja ostaja enaka: nobena institucija ne more dolgoročno ignorirati razmerja med vloženimi sredstvi in rezultati.

Javni servis zaradi svojega poslanstva seveda ni primerljiv s komercialno televizijo, vendar osnovna logika upravljanja ostaja enaka: nobena institucija ne more dolgoročno ignorirati razmerja med vloženimi sredstvi in rezultati.

Neodvisnosti ni brez odgovornosti

RTV potrebuje vodstvo, ki bo znalo meriti rezultate. Potrebuje jasne cilje. Potrebuje pregled procesov. Potrebuje več odgovornosti za porabljen denar. Potrebuje pogum za spremembe. Potrebuje manj samoumevnosti in več dokazovanja lastne vrednosti.

Prispevek je treba braniti kot varovalko pred vsakokratno vlado. Nikakor pa ne kot rento za institucijo, ki izgublja občinstvo, a reformo razume predvsem kot nevarnost zase.

RTV Slovenija ne potrebuje proračunske verige v rokah vsakokratne vlade. Potrebuje pa konec iluzije, da je vsak poseg levice depolitizacija, vsak poseg desnice pa napad na svobodo medijev.