Da je generacija Z drugačna od prejšnjih generacij, vemo že nekaj časa. Mnogi že dolgo govorijo, da njeni pripadniki ne čutijo lojalnosti do delodajalcev, da prehitro menjajo službe, da so zahtevni, občutljivi in celo leni. Zdaj pa vemo še nekaj: številni med njimi si sploh ne želijo postati šefi oziroma voditi nekega tima.
Na prvi pogled je to presenetljivo. Napredovanje je desetletja veljalo za enega najvidnejših dokazov poklicnega uspeha. Dober zaposleni je postal vodja, vodja je napredoval v direktorja, direktor pa se je počasi približeval vrhu organizacijske piramide. Višji položaj je pomenil več denarja, več ugleda in več vpliva. Toda generacija Z na to enačbo očitno ne gleda več enako.
Le šest odstotkov si vodilni položaj postavlja za glavni cilj
Portal Euronews je poročal, da si le približno šest odstotkov pripadnikov generacije Z želi doseči višje vodstvene položaje. Podatek se morda zdi skoraj neverjeten, vendar ga potrjujejo tudi obsežnejše raziskave.
Deloittova globalna raziskava med več kot 23.000 pripadniki generacije Z in milenijci je že leta 2025 pokazala, da je vodilni položaj glavni karierni cilj samo šestih odstotkov pripadnikov generacije Z. Pomembno pa je nadaljevanje ugotovitve: to ne pomeni, da mladim primanjkuje ambicij. Med najpomembnejšimi razlogi za izbiro delodajalca še vedno navajajo možnosti za učenje, razvoj in karierno napredovanje. Želijo si rasti, vendar rast zanje ne pomeni nujno vodenja drugih ljudi.
Podobno sliko kaže Deloittova raziskava za leto 2026, opravljena med več kot 22.500 mladimi iz 44 držav. Hitro karierno napredovanje z zaporednimi povišanji in višjimi nazivi si želi le četrtina pripadnikov generacije Z. Večina daje prednost postopnemu razvoju, pridobivanju novih izkušenj in tudi horizontalnim premikom med delovnimi mesti. Vodstvenih položajev ne zavračajo nujno za vedno, vendar pred odločitvijo precej natančneje tehtajo, kaj bodo morali zanje žrtvovati.
Pojav je dobil tudi svoje ime: “conscious unbossing”, kar bi lahko prevedli kot zavestno odpovedovanje vlogi šefa.
Raziskava kadrovske družbe Robert Walters je pokazala, da si 52 odstotkov britanskih pripadnikov generacije Z ne želi delati v srednjem menedžmentu. Kar 72 odstotkov bi se raje razvijalo kot samostojni strokovnjaki, nabiralo znanje in gradilo osebno strokovno vrednost, kot pa prevzelo odgovornost za vodenje ekipe. Skoraj sedem od desetih jih meni, da je srednji menedžment povezan z veliko stresa in premajhnim plačilom oziroma nagrado.
Ko napredovanje postane slaba poslovna ponudba
Zakaj torej mladi nočejo napredovati?
Naročniška vsebina
Mladi tako vidijo svoje vodje, ki so preobremenjeni, ves čas dosegljivi, ujeti med zahteve zaposlenih in uprave ter pogosto nagrajeni predvsem z več sestanki in odgovornostmi. Nato dobijo ponudbo, naj za nekoliko višjo plačo prevzamejo enako vlogo. Njihov odgovor je zato vse pogosteje: ne, hvala.
2 odziva na “Ne, hvala za napredovanje. Zakaj generacija Z noče biti šef”
Tudi v poslovnem svetu je veliko modnih muh, ki jih najprej prodajo direktorjem, ti pa navzdol po lestvici. Še par let nazaj je bilo vse woke, zdaj ta moda že usiha. Demografija pa pritiska tudi tu in ta bo bolj kot kaj drugega preobrazila kapitalizem brez meja v nekaj bolj normalnega in ne pehanja za dobičkom in boja s konkurenco za vsako ceno.
Vodilni položaj je odgovornost. Tudi za druge, ne samo za lasten uspeh. Za prevzemanje odgovornosti moraš odrasti. Tu leži problem te generacije. Ali noče odrasti ali ne more odrasti, napaka v vzgoji …… karkoli je vzrok, niti ni važno. Biti otrok je udobno. Zakaj bi se odpovedali udobnemu položaju?!
Komentirajo lahko naročniki