V dneh, ko se približujemo zgodovinskim temperaturnim rekordom in nas konkretno tare suša, razmišljamo predvsem o ohladitvi v senci, precej manj pa o odvečni vodi. A prav vreme, kakršno imamo v teh dneh, se lahko kaj hitro spremeni tudi v nevihte in velike nalive.
V Ljubljani jih bomo pričakali z novo pridobitvijo. Zadnjim krikom mode in sodobne znanosti. Robniki v podvozih na Celovški, Drenikovi, Dunajski in še nekaterih cestah, ki jih običajno zalije voda, so zdaj pobarvani v treh barvah – zeleni, rumeni in rdeči. Ob tem je dodana še tabla, nekakšen višinomer, ali pa semafor, ki meri gladino vode in nam sporoča, ali je zapeljati v takšen poplavljen podvoz še varno, ali pa naj rajši obrnemo in poiščemo drugo pot.
Prav ste prebrali. Nič drugače ni urejeno odvodnjavanje, ki bi dejansko rešilo problem poplavljenega podvoza. Rešitev je znak, ki opozarja, kdaj lahko v podvoz zapeljemo in kdaj ne.
Tehnično gledano je tudi to lahko »rešitev«. Rešitev, ki bi jo sicer pričakovali prej od prebivalcev, ki skušajo začasno preživeti s problemom, ne rešitev občine, ki je odgovorna za prevoznost cest.
Ko okoli luknje enostavno narišeš črto
Morda imamo samo previsoka pričakovanja. Ne morem si sicer pomagati, da me prizor pred Tivolijem ne spomni na prizor, ki sem ga pred nekaj leti na roadtripu po Balkanu, videl na severu Kosova.
Nekje na glavni cesti med Novim Pazarjem in Kosovsko Mitrovico se je vdrla cesta. Namesto, da bi cesto konkretno popravili, so luknjo le zasuli s peskom. Končna rešitev pa je bila, da so robno črto vozišča pač narisali okoli luknje. Celo dva stebrička so pustili, da sta voznike še dodatno opozorila na luknjo. Črta ni oranžne barve, kar bi označevalo začasno oznako na gradbišču, preden je cesta končana.
Črta je bele barve, kar je torej za nekoga, ki je odgovoren za urejanje dotične ceste, očitno ustrezna končna rešitev. Glede na stanje stebričkov, pa situacija ni videti posebej sveža. Luknja je za ovinkom, na glavni cesti izven naselja, kjer so hitrosti velike, potencialne nevarnosti takšnih lukenj, pa zato še večje.
Ko črte okoli lukenj ne bi smele biti »sprejemljiva« dolgoročna rešitev
Pobarvani robniki v podvozu pri Tivoliju so nadvse podobna rešitev kosovski črti okoli luknje.
Nekdo je nekaj naredil. Na videz se zdi, da je postavljena rešitev, a problem dejansko ni rešen. Luknja je še vedno na cesti, voda iz podvozov še vedno ne odteka.
Ukrepi, ki se nam prodajo kot rešitve, to dejansko niso. So le vtisi rešitve, ki odgovornost prelagajo na državljane. Začne se pri bizarnih problemih, kot je »ne zapelji v podvoz, če je v njem voda,« ali previdno obvozi luknjo na cesti, okoli nje smo ti narisali črto in te nanjo opozorili z dvema stebričkoma. Zdi se kot nekaj, kar bi moralo biti vsakomur logično. V poplavljen podvoz pač ne zapelješ.
A v realnosti takšno prelaganje odgovornosti na uporabnike infrastrukture dela uporabniško izkušnjo bistveno manj prijetno, predvsem pa bistveno manj varno.
Jasno je, da če je ujma ravno odnesla del ceste, da se mora voznik ravnati po zdravi pameti, voziti previdno in ne zapeljati v luknjo. Prav tako bi moralo biti jasno, četudi ob vsakem večjem dežju spremljamo voznike, ki zapeljejo v vodo, da v nepričakovano poplavljen podvoz ne smeš zapeljati.
Če pa je podvoz tako pogosto poplavljen, da oblast postavi semafor, kdaj lahko vanj zapelješ in kdaj ne, pa je jasno, da to ni več problem izredne ujme, ampak vsakega večjega dežja. Temu se reče problem odvodnjavanja. Posebej še, če govorimo o ključnih mestnih vpadnicah, ne zakotnem podvozu pod železnico, ki ga tu in tam sploh kdo uporablja.
Ko družba sprejme markerje v podvozu in črte okoli lukenj
Morda se zdi komu ironično, da pišem o problemu štirih podvozov in luknji na cesti na Kosovu. Ne gre samo za nekaj podvozov. Gre za simptom, kaj nam vladajoči skušajo prodati kot sprejemljivo rešitev, ki se hitro razširi tudi na druge vidike življenja.
Imamo premalo parkirišč za vse prebivalce naselja, ker jih je občina pozidala in prodala? Ni problema. Vzpostavimo sistem dovolilnic, s katerim občina dodatno kasira, nad lastnike avtomobilov pa sredi noči pošilja redarje in pajke. Ljudi pa potem obtožimo, kako to, da ne uporabljajo mestnega javnega prevoza, ki se je vmes skrčil in podražil.
Nimamo dovolj maksilofacialnih krurgov? Ljudem, ki bi jim prej popravili čeljusti in jim omogočili normalno življenje rečemo, da se njihovega stanja ne da izboljšati in jim predpišemo hranjenje po slamici. Obravnava pacienta zaključena še hitreje, oddelek ima nenadoma celo več »zaključenih« pacientov.
Nimamo dovolj prostora v zaporih? Storilcev manjših kaznivih dejanj sploh ne zapiramo več. Vlaki zamujajo? Vzpostavimo ekrane, ki prikazujejo, kolikšna je zamuda. Ustavni sodniki sodijo netransparentno in rezultatsko? Zapremo seje za javnost. Nekdo opozori za stanje korupcije v državi? Poskusimo ukiniti oddajo, ki je na to opozorila, iz na spletu objavljenih posnetkov pa naredimo škandal na osnovi vira posnetkov. V krizi moramo rešiti javne finance? Začasno dvignemo DDV in ga nikoli več ne spustimo. Zdravniki bežijo v zasebni sektor, ker so v javnem slabe razmere? Prepovemo delo hkrati pri zasebniku in v javnem zavodu.
Kuhanje žabe
Kako hitro le ljudje navadimo ukrepe, ki bi morali biti začasni, premostitveni do trenutka, ko se realizira konkretnejša in trajnejša rešitev. A konkretne in trajne rešitve so drage. Rekonstrukcija ceste je draga. Narisati novo črto je poceni. Urediti odvodnjavanje je težko, pobarvati robnike hitro in enostavno.
Če se volivci navadijo na to, da začasni ukrepi postanejo trajni, se tudi vladajoči privadijo na to, da ni treba zagotoviti trajnih rešitev. Vzpostavi začasne, hitro in takoj, nato pa prenesi odgovornost na državljane.
Če se volivci navadijo na to, da začasni ukrepi postanejo trajni, se tudi vladajoči privadijo na to, da ni treba zagotoviti trajnih rešitev.
Čez nekaj časa se cesta udre toliko, da ni več kje risati črt. Takrat ni več samo vožnja manj prijetna in bolj nevarna. Sistem se podre. Ampak to ni več v »mojem« mandatu, si misli politik, ki je narisal črto.
Zato je naloga volivcev, da takšnemu politiku pravočasno pokažejo vrata. Sicer se sčasoma znajdejo v tistem vicu: S čim so si svetili v komunističnih državah, preden so začeli uporabljati sveče? – Z elektriko.
Komentirajo lahko naročniki