Bitka za Ljubljano: jaz sem te nastavil, jaz te bom odstavil

Po dvajsetih letih Ljubljana dobiva resno tekmo za županski stolček. Balkanskega šerifa, ki prestolnico Slovenije navzven spreminja v pocukran turistični produkt, v ozadju pa preobraža v nekakšen srbski pašaluk, izziva kandidat preverjenega političnega pedigreja, nekdanji Drnovškov finančnik in njegov naslednik na čelu nekoč vsemogočne LDS, Anton Rop.

Pustimo vnemar dejstvo, da se je ravno z Ropovim prevzemom začel zaton te nekoč navidezno nepremagljive stranke – nekaj zaradi njegove karizme mrtve ribe, ki je v zadnjem Safariju negativno presenetila Petra Meršeta, predvsem pa zaradi Drnovškovega slovesa, katerega nasledniki so se »pobili med seboj«, kot je to pokojni Drno tudi preroško napovedal. Rop je vendarle politik visokega kalibra, tako rekoč politični prvoligaš iz časov, ki se jih mnogi levo-liberalni volivci spominjajo z nostalgijo. Takratni politiki levega pola so politično obrt obvladali precej bolje od današnjih, obenem pa so bili vedno nekaj korakov pred desničarji, ki so se politične igre šele učili. Danes Janša, Logar, Vrtovec in celo naturščiki kot je Stevanović, voditelje levice brez večjih težav spravijo v žep. V Ropovih časih je bilo ravno obratno.

In če se mladi Merše, ki je v prevladi LDS-a še gulil prvošolske klopi, sprašuje, ali Ropa ne bo nesla njegova neprepoznavnost zaradi dvajsetletne odsotnosti iz politike, sam menim, da je ravno to njegova največja prednost – Rop je v spominu levo-liberalnih volivcev poosebljenje časov, ko so državo vodili, kot bi bili priraščeni na oblast, Janša, Podobnik, Peterle in drugi desničarji pa so ob njih izpadali kot naivni zelenci, ki jih zaman skušajo izriniti s stolčkov.

To seveda še ne pomeni, da Ropu Ljubljana leži pod nogami in mu je do magistrata pogrnjena rdeča preproga. Upal bi si celo trditi, da bi v zdajšnjih razmerah, ko se je v državi situacija obrnila in so nekdanji učenci za dediče revolucije postali pravi profesorji politike, Rop z lahkoto nadomestil Goloba, Mesca, Hana in podobne vajence na nacionalnem parketu.

Jankovića pa bo kot najmočnejšo oziroma najgloblje »vkopano« figuro stare trde levice mnogo težje spodnesti, saj je kraljica obsežnega gospodarsko-interesnega omrežja s koreninami globoko v balkanskem zaledju, ki zdaj prosto in na veliko biznisira v Ljubljani. Tone Rop je pri Urošu Slaku to imenoval »ugrabljena Ljubljana«, in čeprav ni želel biti konkretnejši od tega, je za njegov tip politika povedal več, kot je zahtevalo vprašanje.

Jankovićeva in Ropova skupna zgodovina

Preden ocenimo realne možnosti in scenarije, ki bi uresničili domiseln marketinški slogan iz naslova: jaz sem te postavil, jaz te bom odstavil, poglejmo skupno Jankovićevo in Ropovo zgodovino.

Zoran Janković se je že leta 1994 pojavljal v poslovno-razvojnem svetu LDS, Rop pa je bil takrat glavni Drnovškov gospodarsko-finančni operativec. Med drugim je bil predsednik upravnega odbora Slovenskega odškodninskega sklada, predhodnika današnje SDH, in ravno ta je leta 1997 v nadzorni svet Mercatorja imenoval Zorana Jankovića. Zgolj nekaj mesecev kasneje je ta postal direktor tega trgovca v pretežni državni lasti, kjer je ostal do novembra 2005, ko so ga zamenjali novi lastniki iz Istrabenza in Pivovarne Laško. Na čelo Mercatorja je iz Gorenja prišlo danes še eno znano ime, takrat 34-letni Žiga Debeljak.

Nekje vmes je nastal ta znameniti posnetek, ko vladni operativec Rop vase zagledanemu Jankoviću zabrusi, da ga je »politika nastavila … jaz sem te nastavil.«

Leto dni po znamenitih solzah (raz)očaranih trgovk je Janković kandidiral za župana Ljubljane, v 1. krogu dobil 82.251 oziroma 63 % glasov ter za sabo pustil Franceta Arharja z dobro petino glasov in dotedanjo županjo Danico Simšič, ki je po enem mandatu na čelu prestolnice dobila zgolj 7,7 % podpore Ljubljančanov. Vse drugo je zgodovina in je pripeljalo Ljubljano tja, ker je danes. Tone Rop je medtem naredil uspešno mednarodno kariero v finančnem svetu.

Ropa lahko v zmagi nad Jankovićem o(ne)mogoči kandidat desnice

Da je obrat na čelu prestolnice vsaj mogoč, če ne celo realen, sta pokazali julijski anketi Mediane in Episcentra. V teh si je 61 % Ljubljančanov zaželelo, da bi poslej prestolnico vodil nekdo drug, v neposrednem dvoboju pa so od različnih protikandidatov Zokiju največ podpore namenili Urški Klakočar Zupančič.

Najprej – ob izmerjenem nezadovoljstvu in več močnih kandidatih na levi je 2. krog županskih volitev v Ljubljani skoraj gotov. Čeprav po teh projekcijah Rop kotira nekoliko slabše od Urške Klakočar Zupančič ali celo Luke Mesca, pa je njegova največja prednost višja sprejemljivost med volivci desnosredinskih strank v Ljubljani od omenjenih tekmecev. Kar pomeni, da bo njegova najtežja bitka potekala za uvrstitev v 2. krog, kjer pa lahko računa na glasove desnih, ki bi, ob do Jankovića kritičnih levih volivcih, morali zadostovati za volilno zmago. Kot vemo, UKZ za županjo ne bo kandidirala, bitka za mesto v 2. krogu proti Jankoviću pa bo potekala med Ropom, Mescem in izbranim desnosredinskim kandidatom.

Sicer zelo aktivni in prizadevni Aleš Primc za Ropa ne bo resna ovira, težava pa bi bil močan skupni kandidat koalicije vladnih strank, ki bi mu lahko pobral zmerne glasove, potrebne za uvrstitev v 2. krog. Če bo to Senko Pličanič, kot se omenja zdaj, si Rop bržkone lahko oddahne.

Ironično torej zmaga nad Zoranom Jankovićem v Ljubljani zahteva povprečnega desnega kandidata, ki ne bo zasedel mesta v 2. krogu. Naj se sliši še tako žalostno, a je resnično: Ljubljančani bi raje še enkrat izvolili “umazanega” Jankovića, kot pa kandidata desnice. Drugače pa velja za zmernega levičarja z nizko odbojnostjo na desni, kakršen je Tone Rop.

Te enačbe se Rop kot izkušen politik dobro zaveda, in ker vanjo verjame, je tudi tvegal z župansko kandidaturo. Pot mu je pokazal Borut Pahor, ki je po enaki formuli v tekmi za predsednika republike premagal tako favoriziranega nosilca funkcije Danila Türka, kot štiri leta kasneje še Marjana Šarca. Obakrat je pomemben del desnosredinskih volivcev že v prvem krogu raje podprl Pahorja kot kandidate desnice (Zver, Tomčeva, Novakova), ker so razumeli, da le on lahko spodnese kandidata trde levice. Na predsedniških in županskih volitvah se voli po enakem – dvokrožnem večinskem sistemu.

Če se bo Ropu izšlo, kar sicer nikakor ni samoumevno, je pa povsem mogoče, bo 29. novembra, prav na nekdanji dan republike, simbolno padel eden najmočnejših reliktov, ki Ljubljano in Slovenijo še vežejo na čase, kraje in balkanska omrežja, ki jim že več kot 35 let skušamo ubežati. In čeprav je, roko na srce, tudi Anton Rop iz istega gnezda, a vendarle nekoliko bolj proevropskih manir, bo znamenita scena, ki je bolje od katerekoli druge karikirala zakulisje slovenske tranzicije – »Jaz sem te nastavil, politika te je nastavila« – dobile svoj ironični epilog.