Sporni dokumenti so v zadnjih tednih spravili v zadrego več ministrov. Toda kdo pravzaprav odloča o tem, kaj nastaja na ministrstvih, kdo lahko gradiva posreduje javnosti in koliko nadzora ima minister nad svojimi uradniki?
Nekdanji minister Žiga Turk in politolog Miro Haček odpirata vprašanje, ki presega posamezne afere: kako v Sloveniji v resnici deluje razmerje med politiko in državno upravo.
Najprej je razburjenje povzročil osnutek zakona o preventivi in zdravem življenjskem slogu, ki je prišel v javnost v začetku oktobra. V njem ni bilo nekaterih veljavnih omejitev glede kajenja in prodaje alkohola, kar je sprožilo očitke o nameravanem rahljanju zakonodaje.
Zdravstveni minister Tadej Ostrc je zatrjeval, da gre za nedokončan delovni osnutek, ki ga ni potrdil in ne predstavlja njegovih političnih usmeritev. V zadregi se je znašla tudi ministrica za demografijo Mateja Ribič. Dnevnik je poročal, da je zgodnejša različica proračunskega gradiva za leto 2027 vsebovala tudi predloge za omejevanje nekaterih družinskih prejemkov, med drugim zamrznitev pomoči ob rojstvu otroka in omejitve nekaterih dodatkov. V poznejši različici teh predlogov ni bilo več.
Tretji primer zadeva ministra za vzgojo in izobraževanje Boruta Rončevića. Večer je poročal o predlogu ustanovitve učiteljske zbornice, ki je zaokrožil med šolniki. Dokument je pripravilo Učiteljsko združenje Slovenije, ne ministrstvo. Rončević je poudaril, da ne gre za predlog njegovega ministrstva, čeprav je ustanovitev učiteljske zbornice tudi del njegovih napovedanih reform.
Primeri se razlikujejo po izvoru in okoliščinah. Skupno pa jim je, da so gradiva v zgodnji delovni fazi, ki nastajajo pri uradniškem aparatu in so daleč od dokončnih predlogov, potrjenih od ministrov, postali predmet političnih in medijskih polemik.
Turk: Gradiva ne pricurljajo sama od sebe
Žiga Turk, ki je bil minister v prvi in drugi vladi Janeza Janše, med drugim pa je vodil resor za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, je za zanima.me opozoril, da dokumenti praviloma ne pridejo do novinarjev brez posredovanja ljudi, ki imajo do njih dostop: »Gradiva ne pridejo in ne pricurljajo v javnost sama od sebe, kot kak maček, ki se odloči, da bo šel zvečer malo okrog po vasi.«
Po njegovem mnenju lahko za posredovanjem gradiv stojijo uradniki ali drugi posamezniki s političnimi prepričanji in povezavami, ki želijo škodovati aktualnemu vodstvu. Dogajanje razume kot znak, da del uradništva deluje proti sedanjim političnim predstojnikom in v korist njihovih predhodnikov.
Pri tem se sklicuje tudi na lastne ministrske izkušnje. Po njegovi oceni so bila ministrstva za šolstvo, znanost in kulturo kadrovsko zaznamovana z ljudmi, zvestimi prejšnji politični ekipi. To naj bi vplivalo na kakovost in hitrost dela, posamezni novinarji pa naj bi imeli neposreden dostop do dogajanja na ministrstvih.
Težavo vidi v tem, da se v Sloveniji ni utrdilo razumevanje, po katerem mora uradništvo strokovno in zakonito izvajati politiko izvoljene vlade. Prav zaradi nezaupanja med politiko in upravo naj bi bile kadrovske menjave ob menjavah oblasti globlje, kot bi bilo sicer smiselno, hkrati pa po njegovem še vedno ne zagotavljajo učinkovitega vodenja.
Haček: Nekateri ministri ne obvladajo svojega resorja
Politolog Miro Haček s Fakultete za družbene vede prav tako opozarja na politično obarvanost slovenske državne uprave. Po njegovi oceni osnovno načelo politične nevtralnosti uradnikov pri nas nikoli ni veljalo.
Haček poudarja, da politično kadrovanje ni značilno le za eno stran političnega prostora. Po njegovih besedah so ga uporabljale različne vlade, pri čemer so imele stranke, ki so bile dlje na oblasti, več priložnosti za zaposlovanje politično lojalnih ljudi. Ti lahko v državni upravi ostanejo tudi po menjavi oblasti.
Možnost, da posamezni uradniki dokumente posredujejo medijem iz političnih razlogov, se mu zato ne zdi izključena. Vendar Haček opozarja še na drugo plat problema: »Najbrž nekateri ministri ne obvladajo svojega resorja.«
Po njegovem mnenju mora minister razumeti delovanje ministrstva, znati sodelovati z zaposlenimi in vzpostaviti učinkovit sistem odločanja. Politična lojalnost sodelavcev sama po sebi ni zagotovilo, da bodo svoje delo dobro opravljali.
Haček je kritičen tudi do razprav o nedokončanih delovnih gradivih. Opozarja, da dokumenti, ki nastajajo znotraj ministrstev, še niso uradni vladni predlogi. To postanejo šele po ustreznih postopkih in odločitvah vlade. Razpravljanje o osnutkih, ki še niso dosegli te stopnje, se mu zato zdi izguba energije.
Komu morajo biti uradniki lojalni?
Kje je meja med strokovno neodvisnostjo uradnika in njegovo dolžnostjo izvajanja politike ministra? Haček je vprašanje označil za eno najstarejših dilem politične znanosti.
Naročniška vsebina
Kot primera ministrov, ki sta znala sodelovati tudi z zaposlenimi zunaj svojega političnega kroga, navaja nekdanjega gospodarskega ministra Matjaža Hana in nekdanjega šolskega ministra Milana Zvera.
Han po njegovih besedah ob prevzemu ministrstva skoraj ni menjal zaposlenih, temveč je obdržal tudi tiste, ki mu politično niso bili blizu. Zver pa naj bi se ob prihodu na ministrstvo soočil z močnim odporom, vendar se je prav tako odločil večino zaposlenih obdržati. Haček ocenjuje, da je s takšnim pristopom dosegel več, kot bi z obsežnimi kadrovskimi menjavami.
Kar nekaj posredovanj gradiv v zelo zgodnji fazi, ki so še v uradniški obdelavi in jih minister še ni pogledal, kaj šele odobril, kažejo na načrtno “sesuvanje” vodstev ministrstev in s tem posredno vlade. Seveda je kritika vladnih predlogov potrebna še v fazi postopka, kadar je seveda upravičena, a ne preden predlog postane uraden in zapusti ministrstvo.
Kdo lahko verjame, da bi desnosredinska vlada prišla z uradnim predlogom konca prepovedi kajenja v notranjih prostorih ali pa zmanjšanja starševskih nadomestil in otroškega dodatka? Saj niso neumni, da bi torpedirali lastne politike in lastno volilno bazo.
Seveda pa to prav pride “krtom” v ministrstvu, ki želijo škodovati njegovemu vodstvu – tega avtomatsko potisnejo v obrambni položaj za gradiva, katerih sami nikoli ne bi odobrili v tej obliki. Pa četudi bi jih, bi bila kritika uradnega predloga bistveno bolj tehtna.
Zato, če so kritike res dobronamerne, počakajmo na uradna gradiva, ki jih ministrstvo pošlje na vlado, ali pa celo tista, ki so na vladi potrjena – takrat je čas za njihovo kritično presojo. Vse kar je v zgodnji fazi delovnih gradiv, pa je čisto politikantstvo.
Komentirajo lahko naročniki