Za nami je prvo politično merjenje moči s štirikratnim referendumom zgolj dobrega pol leta po volitvah. Takrat je sedanja koalicija z Resni.co za približno 100 tisoč glasov premagala levo opozicijo, a če bi prišteli še glasove, ki so ostali pod pragom, bi se tehtnica praktično izravnala.
Pol leta kasneje smo pri »glavnem« referendumu – naknadnem zakonodajnem o parlamentarni preiskavi, dobili enako razmerje moči, ki ponovno dokazuje, da je Slovenija med aktivnimi državljani nazorsko razdeljena na polovico, pri čemer ima leva stran prednost pri starejši, desna pa pri mlajši populaciji.
O razlogih za to smo že, in še kdaj bomo, tokrat pa poglejmo, zakaj je ravno referendum o parlamentarni preiskavi ponoven dokaz slovenske razklanosti, njegov izid pa po eni strani veliko, a pravočasno svarilo za desno sredino, po drugi strani pa nič manjše, a prepozno svarilo za predstavnike leve politične opcije.
Janša pravi, da je presenečen, Han pa, da ni impotenten
Čeprav je koalicija pričakovano dobila »svoje« tri posvetovalne referendume – tistega o RTV niti še ne nujno, vsekakor pa tesneje, kot so si obetali – pa se je dejanski politični domet obeh polov meril na referendumu o parlamentarni preiskavi.
Pri tem je namreč šlo za tako specifično strokovno (za referendum neprimerno) vprašanje, da glasovi ZA ali PROTI ne odslikavajo vsebinskega premisleka volivcev o materiji, temveč čisto zaupanje v prav ene ali druge politične opcije. Povedano drugače, praktično v enakem razmerju bi se ta trenutek mednje razdelili glasovi, če bi šlo za volitve v državni zbor.
Pri tem pa je zelo pomembno, da se tako politična desnica kot parlamentarna levica v kampanji nista na polno angažirali.
Vladajoča koalicija jo je vzela z levo roko, vanjo ni vložila mnogo sredstev, svoje predstavništvo na soočenjih največjih televizij pa prepustila 2. ligi politikov. Resda jim je s tem kalila in si širila bazo za prihodnje boje. A po drugi strani je volivcem poslala sporočilo, da pri včerajšnjih referendumih vendarle ne gre tako zelo zares, da bi bili vredni časa in pozornosti frontmenov, sicer zelo zaposlenih z vodenjem države.
In ko je na koncu razlika med zmago in porazom kakšnih 10 tisoč glasov, tvoja ekipa pa jih zbere 120 tisoč manj kot na volitvah pred šestimi meseci, ti ne preostane drugega kot čudenje, da »se lahko z močjo propagande prepriča nekaj sto tisoč ljudi«. Zanimivo, da štirikratnega predsednika vlade, ki je vse življenje v politiki, karkoli še lahko preseneti – in dobi na levi nogi, kot je Janšo tokratni referendumski izid.
Če je namreč Janša realno ocenil (im)potenco nasprotnikov v opoziciji (Matjaž Han je sicer sinoči odločno zatrdil, da on pa že ni impotenten), pa je izrazito podcenil mobilizacijski stroj leve aktivistične “civilne družbe”.
Han ni impotenten https://t.co/ac416NF2xT
— Spremljamo (@spremljamo_tw) October 12, 2026
Neizvoljeni
»Kakorkoli obračate, mašinerija, katere maskota sta Nikica in Jenull, zadaj pa velik, dobro utečen in bogato financiran sistem, je po vodi dala še eno veliko klofuto JJ koaliciji,« je to dobro na X-u povzel uporabnik Svobodablog (ki nima nič s stranko Gibanje Svoboda), ter dodal: »dokler se tega sistema ne razstavi na prafaktorje, očitno lahko zmagajo karkoli, ko se angažirajo.«
In res, za levo stran referenduma niso dobili izvoljeni predstavniki ljudstva, temveč ne od ljudi, ampak od bogatih in vplivnih centrov močni vzpostavljeno omrežje tako imenovanih »nevladnih organizacij«.
To so od levo-liberalnih globalističnih elit skrbno izšolani družbeno-politični propagandisti, ki se s političnim aktivizmom ukvarjajo poklicno ter imajo zanj na voljo ves svoj čas in neomejene milijone, bodisi iz davkoplačevalskih virov, bodisi od globalnih skladov, ki preko njih izvajajo svojo progresivno agendo.
Težave z njimi imajo tako konservativne stranke v številnih državah zahodnih demokracij, kot države same (denimo Izrael), pri čemer je po svoje ironično, da avtokracije in njihove diktatorje povečini pustijo na miru. V demokracijah pa jim liberalna medijska, estradna in druga scena daje večjo javno legitimnost od izvoljenih predstavnikov ljudstva.
A to je tema za kdaj drugič, pred zaključkom recimo še kakšno o posledicah tega dejstva za slovenski družbeno-politični prostor.
Neporaženi
Najprej je očitno, da desnosredinska politika tovrstnega zaledja v »civilni družbi« nima zgrajenega, kar se vedno znova izkaže kot velik hendikep. Posledično si ne more privoščiti, da bitk, v katere je potisnjena, zanjo bijejo drugi – če jih želi zmagati, mora sama napeti vse sile, četudi sproti počne nekaj tako prednostnega kot je upravljanje z državo.
Očitno, je, da desnosredinska politika tovrstnega zaledja v »civilni družbi« nima zgrajenega, kar se vedno znova izkaže kot velik hendikep. Posledično si ne more privoščiti, da bitk, v katere je potisnjena, zanjo bijejo drugi
To je največja lekcija in svarilo za vladajočo koalicijo, ki so ga včeraj očitno razumeli. Tako Janša kot Logar sta v prvem odzivu govorila o »naslednjem referendum, ki bo usodnega pomena za prihodnost Slovenije«, kar pomeni, da ob interventnem zakonu lahko pričakujemo njihov polni angažma. Peter Merše pa je v Odmevih pravilno poudaril, da bodo za zmago morali poiskati zavezništva med podjetniki, obrtniki, kmeti, upokojenci, mladimi in ostalim delom družbe, katerim z interventnim zakonom prihajajo naproti.
Da ne bodo na tribuni ZA sami politični obrazi, na tribuni proti pa se bo trlo sindikalistov, levih aktivistov, profesorjev in drugih samooklicanih »glasov ljudstva«.
Nesvobodni
Preden zares zaključimo, zgolj še beseda ali dve, kaj sicer tesna zmaga PROTI, upravičeno pripisana neizvoljeni levi aktivistični sferi, pomeni za izvoljene predstavnike politične levice.
Nič druga kot to, da centri politične moči na levici ostajajo zunaj demokratično izvoljenih institucij nekje v interesno-ideološkem zakulisju. In če centri moči na strani kapitalske levice s tranzicijskim izčrpavanjem divje sprivatiziranega družbenega premoženja postopoma slabijo, se krepijo ravno v mednarodnih levičarskih progresivnih strukturah. Ti pa so še bolj nevarni od prvih, ker se napajajo iz globalnega omrežja in je njihove lovke lokalno praktično nemogoče posekati.
V praksi to pomeni, da lahko Jaša Jenull ali Nika Kovač, če se tako odločita, čez noč povzdigneta ali uničita kateregakoli levega politika, z Robertom Golobom na čelu. Dovolj je le, da nanj nastavita tarčo in zaženeta svoj dobro naoljeni propagandni mehanizem.
Te ranljivosti se levi politiki dobro zavedajo, zato se tovrstni »civilni družbi« kolikor se da dobrikajo in ji, ko pridejo na oblast, takoj odprejo pipice do javnega denarja (tokrat so se aktivisti angažirali, ker se bojijo preiskave ravno tega). Po svoje je patetično, da so dediči nekoč mogočne partije po tridesetih letih »demokracije« tako boleče odvisni od nekih uličarjev, in da sami nimajo svobode sprejemati odločitev, ki bi šle navzkriž z njihovimi interesi. A da bi se tega »suženjstva« kmalu rešili, ni za pričakovati.
Po drugi strani pa tudi Janša ne more pričakovati, da bo z zaprtjem pipic omejil moč in vpliv leve aktivistične mreže. Kolikor se bodo zaprli domači, toliko bolj se bodo odprli mednarodni finančni kanali, motivacija, da spodnesejo njim in njihovi agendi neprijazno oblast, pa se bo toliko bolj povečala.
Desna sredina bo v bodoče morala znati zmagovati navkljub vsemu naštetemu. Da to zmorejo, so dokazali na marčevskih volitvah. Le k stvari morajo pristopiti resneje, celostno in bolj strateško, kot so tokrat.
Komentirajo lahko naročniki