Ob besedi »največja opozicijska stranka« v Sloveniji sprva pomislimo na SDS. Vlogo parlamentarne opozicije je Janševa stranka v minulih desetletjih s svojim načinom delovanja tako zaznamovala, da se vanjo uokvirijo tudi leve stranke, ko jih volivci tu in tam odstavijo od oblasti. Opozicija je tako v Sloveniji več kot zgolj polemična in kritična: je ostra, demagoška, napadalna, razdiralna ter kdaj tudi prostaška in primitivna.
Pri tem ni nepomembno, da se leve stranke v opozicijski vlogi znajdejo bistveno slabše od njenega originala. Ne da bi bile manj destruktivne in prostaške (prej nasprotno), temveč ker so vajene nadvladja nad tistimi, ki so jih potolkli v revolucionarni državljanski vojni 41-45 in po njej. Prav zato v opozicijskih poslanskih klopeh delujejo zmedeno in izgubljeno – do te mere, da so pod pritiskom in kritiko lastne strani – od aktivistov v nevladnih organizacijah, do mnenjskih voditeljev in bivših akterjev leve opcije.
Robert Golob, vzgajan v mehko postlanem privilegiranem družbenem statusu, katerega je znal tudi izkoristiti in vnovčiti, v novo nastali situaciji deluje najbolj nebogljeno od vseh. Že v času njegove vladavine je bilo opazno, da se ob manku izkušenj in znanja politične obrti naslanja na koncepte, ki jih komentatorji in analitiki sicer pripisujejo SDS-u. Spomnimo na preobrazbo od moraliziranja o »takojšnjem odstopu v primeru ugotovljene kršitve integritete« do tega, da z odstopom ne bo nič, ker si je »integriteto predstavljal drugače«. Ali od modrovanja, da »mora politika takrat, ko mehanizmi nadzora ugotovijo, da je nekaj narobe z njo, sprejeti odgovornost«, do omalovaževanja teh istih mehanizmov nadzora z etiketiranjem njihovih postopkov za »bizarne« ter »farsične«.
S selitvijo v opozicijo se je obrnilo še na slabše. Čeprav večinski mediji v Sloveniji Janezu Janši – kdaj tudi upravičeno – očitajo, da ne zna sprejeti volilnega poraza, Robert Golob še pol leta po volitvah ob vsaki priložnosti ponavlja, da so na oblasti »prevaranti, lažnivci, goljufi in izdajalci« ter predsednika vlade poziva k predčasnim volitvam. Vam zveni kaj znano?
SDS in Janša na potenco
»Naslednje volitve ne bodo spopad med strankami levice in desnice, naslednje volitve bodo globalni politični spopad v Sloveniji med tistimi, ki imamo Slovenijo v srcu, med tistimi, ki si želimo, da bi bila Slovenija takšna, za kakršno smo glasovali na plebiscitu 1991, nad drugi strani pa bo mafijska država, tisti, ki so državo ukradli,« je Janša nagovoril svoje simpatizerje v času Cerarjeve vlade 2017.
»Štirikrat proti: prevarantom, lažnivcem, goljufom in izdajalcem, ne rabite nobenih drugih pojasnil kot to, lahko si predstavljate njihove obraze…« pa je Golob na predreferendumskem shodu nagovoril svoje privržence.
Po referendumski nedelji pa si je privoščil nekaj, česar si niti Janša ni dovolil: nacionalno televizijo je ugrabil za svoj PR-ovski kanal in Janšo (v resnici volivce) nagovoril kar v kamero: »Gospod Janša, do oblasti se niste dokopali preko volitev, ampak izključno preko prevare. In včeraj so vam ljudje ponovno dali nezaupnico. Eno vprašanje imam za vas: ali si upate na predčasne volitve? …«
Kot ste bržkone zaznali, v Golobovih postvolilnih nastopih najdemo praktično vse elemente iz SDS-osvega opozicijskega playbooka: nepriznavanje volilnega izida, obtožbe o vzponu na oblast s prevaro, pozivanje k predčasnim volitvam, odrekanje demokratične legitimitete političnemu nasprotniku itd.
V Golobovih postvolilnih nastopih najdemo praktično vse elemente iz SDS-osvega opozicijskega playbooka: nepriznavanje volilnega izida, obtožbe o vzponu na oblast s prevaro in goljufijo, pozivanje k predčasnim volitvam, izključevanje demokratične legitimitete političnemu nasprotniku itd.
A Robert Golob tovrstnih »receptov« opozicijskega delovanja SDS-a ne zgolj ponavlja, temveč še intenzivira: jezik je še bolj brutalen, ton še bolj obtožujoč, frustracija še manj prikrita, poteze pa še bolj ekstremne: predlog ustavne obtožbe predsednika vlade je iz Svobode priletel že 98. dan od njene izvolitve. Počakal ni niti, da mine pregovornih 100 dni miru.
Janša medtem dozorel, Golob pa …
Pri tem se zdi, da je Janša na oblasti ravno v nasprotnem razvojnem procesu kot Golob – od zagrenjenega politika, ki se istoveti z vlogo žrtve, k voditelju, osredotočenemu na vodenje države, ki ga iz tira ne vrže ravno vsaka politična provokacija. Čeprav je tesen referendumski poraz moral zaboleti, se je, z izjemo nekaj pikrih na »kozmični dež«, večinoma dobro zadržal, tudi vzel na znanje kakšno lekcijo in se usmeril k prihodnjim izzivom. Kot da je po desetletjih kaljenja politično dozorel in je Golob ta trenutek zgolj na eni od nižjih stopenj tovrstnega političnega dozorevanja.
Prav ta premierjeva samozavest, umirjenost in neinvolviranost v dnevne politične zdrahe daje upanje desni sredini tako za decembrski razvojni referendum kot za daljšo življenjsko dobo na oblasti od običajne. Za Goloba pa se zdi, da bi prej lahko končal v kakšni zgodbi romunskega tipa kot pa ponovno v vladnem fotelju po koncu Janševe oblasti.
Komentirajo lahko naročniki