Vzklikanje imena Adolfa Hitlerja in Auschwitza na splitskih ulicah je zavržno. Ko del Hajdukovih navijačev pred tekmo z Ajaxom slavi nacističnega voditelja, omenja taborišče množičnega pobijanja in poziva k teptanju Judov, odpovejo vsi izgovori o navijaški folklori. To je javno razkazovanje antisemitizma, pri katerem zgodovinski zločin postane sredstvo zabave in zastraševanja.
Posebej odvratna je lahkotnost, s katero se spomin na pomorjene ljudi spremeni v navijaški rekvizit. Žrtve holokavsta nimajo ničesar s tekmo na Poljudu. Njihovega trpljenja ne morejo opravičiti niti nogometno rivalstvo niti izraelska politika niti vojna v Gazi. Obsodba mora biti nedvoumna, odgovornost pa konkretna.
🇭🇷Torcida uoči europske utakmice Hajduka razbila lijes na kojem je pisalo “Ajax”, a zatim su vikali: “Gazi, gazi, gazi 🇮🇱Židove”.
Ajax se u navijačkoj kulturi povezuje sa židovskim identitetom, a dio njegovih navijača koristi Davidovu zvijezdu, 🇮🇱izraelske zastave i naziv „Joden” Židovi.
Ajax je povijesno imao navijače iz gradskog središta, gdje je živjela i brojna židovska zajednica. Tako se uz klub razvila povezanost sa židovskim identitetom.
Dio navijača prihvatio je naziv „Joden” nizozemski za „Židovi”, kao vlastiti znak pripadnosti i ponosa. Zato koriste Davidovu zvijezdu i izraelske zastave. Suparnički navijači isti naziv koriste za njih, ponekad kroz antisemitske uvrede.
— Dominik Alpeza (@alpezad) October 15, 2026
Zakaj ravno Ajax? Amsterdamski klub ima dolgo povezavo z judovskim okoljem mesta, del njegovih navijačev pa je prevzel judovske simbole in izraelske zastave. Nekako tako kot so v Beogradu Delije Sever (navijači Crvene zvezde) rivalske vzklike “cigani” spremenili v lastno identiteto “mi smo cigani”. Ali pa ljubljanski Green Dragonsi, ki sami sebe imenujejo žabarji.
Toda iz tega ne sledi, da je Ajax podružnica izraelske vlade. Navijaška identiteta ni zunanjepolitični program. Prav zamenjevanje teh stvari omogoča, da nasprotnik na igrišču postane nadomestna tarča za Jude. Enako kot v primeru nerokovanja irskih nogometašev izraelskimi na tekmi Lige narodov, ali pa slovenske odbojkarice, ki so zavrnile rokovanje na tekmi z Izraelkami.
Tu nogometna zgodba postane širše družbeno vprašanje: kako hitro smo pripravljeni odgovornost neke vlade prenesti na ljudi, ki z njenimi odločitvami nimajo ničesar?
Navijači protifašističnega kluba vzklikajo antisemitska gesla
Pri tem si moramo najprej razčistiti zgodovino. Najbolj absurdno je to, da ima Hajduk pomembno antifašistično dediščino: leta 1944 je bil na Visu obnovljen kot moštvo protifašističnega odporniškega gibanja. Res je, da klubske zgodovine ne moremo samodejno enačiti z današnjo Torcido in je razglasiti za politično levo, a paradoks vzklikanja Hitlerju in njegovim zločinom je dovolj velik že brez tega.
Prav tako nimamo podlage za trditev nekaterih, da so splitske vzklike povzročile demonstracije za Palestino. Antisemitizem v nogometu ima starejšo zgodovino. Toda sovražno ozračje, v katerem živimo, ustvarja sovražni javni govor.
Zgornji paradoks lepo kaže, da je danes mogoče vse. Torej, da v današnjem sovražnem ozračju do Izraela, lahko marsikdo prestopi logične meje ideologije. In kadar tako posplošeno v isti koč mečemo izraelsko vlado, njene generale ter tudi izraelske športnike, izraelske državljane in nenazadnje tudi Jude, ki so umirali v Hitlerjevih taboriščih, postane prostor toliko bolj dojemljiv za vsako obliko sovražnosti.
Zabriše se meja med tistimi, ki so krivi, in tistimi, ki z vsem skupaj nimajo nič. Skupna množica obeh pa je, da so deležni vse hujšega sovraštva. Takšno zamenjevanje med krivimi in nedolžnimi je nevarno ne glede na politično zastavo, pod katero se dogaja.
Zato je treba kritično presojati tudi upodabljanje Benjamina Netanjahuja kot Hitlerja, kar se je dogajalo tudi na slovenskih demonstracijah. Narisati nekoga kot Hitlerja seveda ni isto kot Hitlerja slaviti. Toda nacistična primerjava lahko razpravo spremeni v demonizacijo in holokavst v priročno politično orožje.
Tudi “od reke do morja” je fašizem
Ta razlika bi morala veljati tudi v Sloveniji. Podpora palestinskim civilistom je legitimna. Zahteve po končanju nasilja, humanitarni pomoči in odgovornosti izraelske oblasti so prave. Prav zato bi morali njihovi zagovorniki posebej odločno zavračati poskuse, da bi se tem zahtevam pridružilo sovraštvo do Judov.
Slovenski primer pokaže, zakaj potrebujemo natančnost. Novembra 2023 je Inštitut 8. marec sodelovanje na ljubljanskem shodu pojasnil s prizadevanjem za končanje vojne in mir. Janez Janša jim je očital tudi skandiranje za Palestino »od reke do morja«, kar pomeni genocid na Judi.
Nič drugače ni bilo na letošnjih demonstracijah ob odprtju izraelskega veleposlaništva, slišati ej bilo “naj gori, naj gori Izrael”. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo, če bi se danes srečali slovenska in izraelska reperzentanca. Koliko žolča in sovraštva bi se že dneve pred tekmo vlivalo na izraelsko reperzentanco?
Split je pokazal odkrito obliko sovraštva. Slovenska naloga je, da isto mejo prepoznamo tudi takrat, ko je govor za kanček bolj “uglajen”, in prihaja iz “našega” političnega tabora.
Obsoditi nacistične vzklike v Splitu je preprosto. Težje je dosledno prepoznati trenutek, ko kritika izraelske politike postane opravičilo za sovraštvo do Judov. Še težje je priznati, da to sovraštvo gori vse bolj in bolj tudi zaradi naših posploševanj. Zato mora solidarnost s Palestinci prenesti jasno obsodbo antisemitizma. Sicer izgublja prav moralno verodostojnost, na katero se sklicuje.
Komentirajo lahko naročniki