»Football has no need for emperors.« Nogomet ne potrebuje cesarjev, je 29. septembra dejal predsednik Uefe Aleksander Čeferin ob kritiki predsednika Fife Giannija Infantina.
Ob včerajšnji novici, da bo Čeferin znova kandidiral za predsednika Uefe, bi težko izrekli bolj “karma” stavek. Februarja 2024 je namreč prav on zagotavljal, da leta 2027 ne bo več kandidiral, da organizacija potrebuje svežo kri in da želi več časa nameniti družini. Kritikom je medtem delil lekcije o morali, svojega nekdanjega tesnega sodelavca in prijatelja Zvonimirja Bobana pa obtožil patetičnega moraliziranja.
Čeferin je včeraj, 8. oktobra na srečanju predsednikov in generalnih sekretarjev vseh 55 evropskih nacionalnih zvez v Berlinu napovedal kandidaturo na kongresu Uefe 22. aprila 2027 v Astani. Če gre verjeti uradnem sporočilu, naj bi ga zveze v zadnjih mesecih soglasno pozvale, naj ponovno premisli o odhodu.
»Pred nami je še pomembno delo, zato sem sprejel njihovo prošnjo,« je pojasnil Čeferin. Zahvalil se je tudi družini za razumevanje in podporo. Uefa prihodnjo kandidaturo predstavlja kot kandidaturo za zadnji mandat. Če bo izvoljen, bo organizacijo vodil do leta 2031: približno petnajst let od prve izvolitve septembra 2016.
UEFA calling for new leadership at FIFA lands awkwardly in the same statement where Aleksander Čeferin agrees to run for a fourth term.
In 2024 he ruled out running in 2027, saying “every organisation needs fresh blood” and that he’d been away from his family too long.
If he wins, Europe’s fresh blood arrives in 2031.
— MaxB (@MegaMaxing) October 8, 2026
Najprej zmaga z omejitvijo mandatov, nato izjema za njegov mandat
A tlakovanje temu kontroverznemu četrtemu mandatu se je začelo še veliko prej. Čeferin je na čelo Uefe prišel po padcu koruptivnega predsednika Michela Platinija. Leta 2017 je podprl reforme, med katerimi je bila omejitev predsednika in članov izvršnega odbora na tri mandate. Tedaj je poudarjal, da so spremembe nujne za obnovo ugleda, verodostojnosti in legitimnosti organizacije.
V 22. členu statuta iz leta 2017 je bilo zapisano tudi: »Vsak delni mandat se šteje za en polni mandat.« Čeferin je bil nato ponovno izvoljen leta 2019 in 2023. Njegova predsedniška pot bi se tako morala končati ob izteku tretjega mandata leta 2027.
Decembra 2023 je postalo javno, da Uefa pripravlja spremembo, s katero bi mu odprla pot še do ene izvolitve. UEFA bi spremenila člen, da delni mandat ne šteje več za polnega.
Med najglasnejšimi nasprotniki je bil nekdanji izvršni direktor Manchester Uniteda David Gill in celotna angleška FA. Kritiki so opozarjali na odmikanje od omejitve oblasti in na nevarnost vračanja k staremu načinu upravljanja. Uefa je odgovarjala, da gre zgolj za pravno pojasnilo, brez vsebinske spremembe.
Boban odstopil zaradi “vrednot”, Čeferin je opozorila označil za “patetično jokanje o moralnosti”
Zvonimir Boban, tedanji vodja nogometnega področja pri Uefi in zelo dober Čeferinov prijatelj, je 25. januarja 2024 odstopil prav zaradi sprejetja tega člena. Njegov ugovor je bil jasen: predsednik odmika organizacijo od načel, ki jih je sam pomagal uveljaviti.
V odprtem pismu je opisal pogovor, v katerem mu je Čeferin po njegovih besedah odgovoril, da sam ne vidi »nobenega pravnega ali moralno-etičnega problema«.
Boban je v pismu opozoril na paradoks: prav Čeferin je z omejitvijo mandatov pridobil ugled reformatorja, ki bo evropski nogomet zaščitil pred slabim upravljanjem. Pri podpori temu četrtemu mandatu zato Boban ni želel sodelovati. »Če bi sprejel tako težko in napačno odločitev, bi bil proti svojim načelom in vrednotam, v katere globoko verjamem. Ne igram junaka in dobro vem, da so številni istega mišljenja – morda naivnega, ampak pravega,« je sklenil Boban.
Here is Boban’s full resignation statement from UEFA as chief football officer in protest, he says, at attempts by Ceferin to adjust term limit statutes in stay in power potentially until 2031. https://t.co/gVqKg6KTUD
— Rob Harris (@RobHarris) January 25, 2024
»Ne, leta 2027 ne bom kandidiral«
Kongres v Parizu je 8. februarja 2024 spremembe sprejel. Proti je glasovala angleška zveza, ukrajinska se je vzdržala. Približno uro pozneje je Čeferin presenetil in sporočil, da odprte možnosti ne namerava izkoristiti. »Ne, leta 2027 ne bom kandidiral,« je bil nedvoumen. »Pred približno pol leta sem se odločil, da leta 2027 ne bom več kandidiral. Vzrokov je več: vsaka organizacija potrebuje sveže ideje, drugi pomembni vzrok pa je družina. Sedem let sem že ločen od nje in podobno bo tudi naslednja tri leta«.
Zakaj je potem pustil, da se je spor razplamtel, je bilo vprašanje novinarja. »Svoje odločitve prej namenoma nisem želel razkriti, ker sem želel videti, kako določeni ljudje v resnici razmišljajo. V nogometu imam čudovito življenje, a enako velja tudi za moje življenje izven nogometa,« je še dodal.
Bobanov ugovor je označil za »patetično jokanje glede moralnosti«, njegovo pismo pa za narcisistično. Trdil je, da je Boban vedel za njegovo odločitev o odhodu in pohitel z javnim nastopom, ker bi po kongresu njegov ugovor izgubil pomen.
Naslednji dan je v nastopu v oddaji Odmevi odnos do nekdanjega sodelavca še zaostril: »O njem ne želim več govoriti. Tako je nepomemben.«
Dobri dve leti in pol pozneje je jasno, da je Boban z opozorili imel prav, Čeferin pa je pojedel mariskatero zarečeno besedo.
Njegovi zagovorniki lahko upravičeno opozorijo na podporo vseh zvez in na nove okoliščine. Toda soglasna podpora ne izbriše njegovih besed in ne odpravi vprašanja, zakaj je bilo treba prav njemu omogočiti dodatni mandat. Javnosti je zagotavljal odhod, kritike pa zavračal, kot da so klovnovske in da njihove skrbi nimajo nobene podlage. A danes vidimo, da imajo največ težav z verodostojnostjo prav njegova zagotovila. Infantinova predrznost mu je ponudila priročen okvir za nadaljevanje: evropski nogomet potrebuje stabilnost, enotnost in voditelja, ki se bo uprl poskusom njegovega prevzema. Ko se predsednik predstavlja kot branik pred samovoljo drugega predsednika, je lažje pojasniti, zakaj mora ostati. A kako prepričljivo je svarilo pred nogometnimi cesarji iz ust človeka, ki je zase podprl enak osnovni prijem (Infatino je isto storil le nekaj let pred njim): prvi mandat izvzeti iz omejitve, da lahko dobi še enega? Pri Čeferinu je temu dodana še javna poniževalna obravnava nekdanjega prijatelja. Boban je opozoril na načela in vrednote nogometa (na kar se absurdno v večini izjav o Infantinu in njegovem delu na Fifi sklicuje Čeferin), dobil pa očitke o patetičnem jokanju, narcisizmu in nepomembnosti. V intervjuju za The Guardian je celo dejal, da je po tem spreminjanju pravil izgledalo, “kot da sem postal Kim Jong Un.” Morda res ne severnokorejski diktator, a cesar nogometa, ki si samovoljno prilagaja pravila. In če še enkrat uporabim Čeferinov citat: nogomet res ne potrebuje cesarjev. To velja tudi zate, Aleksander Čeferin.
Komentirajo lahko naročniki