Filmska klasika iz devetdesetih Seven na srhljivo nazoren način predstavlja sedem naglavnih grehov in njihove usodne posledice. Hladnokrven morilec (Kevin Spacey) kaznuje ljudi za njihove grehe, nenazadnje pa sam podleže enemu izmed njih – zavisti. (sledi spoiler!) Detektivu (Brad Pitt) zavida njegovo družinsko življenje, zato mu ubije ženo ter mu njeno glavo pošlje v kartonski škatli. Ko Pitt podleže jezi in Spaceya ustreli v glavo, je krog sovraštva sklenjen, grehi odkljukani, končno vzdušje pa moreče boleče.
Na film sem se spomnil ob spremljanju kampanje proti razvojnemu zakonu, ki ga levi politiki, sindikati in aktivisti rušijo ravno na razpihovanju človeških slabosti, obravnavanih v filmu. Najbolj neposredno igrajo na šibkost, ki ji podleže morilec sam – na koncu se izkaže, da samooklicani sodnik nad moralnostjo in grehom to počne iz razočaranja in nezadovoljstva nad samim seboj in lastnim življenjem – zato mora srečo in uspeh uničiti tudi drugim.
Aktivistke inštituta 8. marec, izšolane in financirane iz tujine za politično-ideološki boj proti desnosredinski vladi, te dni stopnjujejo kampanjo z neposrednimi osebnimi napadi na uspešne Slovence, ki so si v življenju nekaj ustvarili in veljajo za premožne. Namen jih je prikazati kot grabežljive bogataše, kakršnim naj bi služil vladni razvojni zakon. Računajo, da bodo ljudje iz zavisti nasprotovali zakonu in tako pozabili, da bodo korist od njega imeli tudi sami.
Ironija je, da interventni zakon bistveno več kot za bogate, celo več kot v gospodarski razvoj, vlaga v »ugodnosti za prebivalstvo,« kot je to zapisal in z izračuni podprl ekonomist Bine Kordež. A pri boju aktivistk 8. marca ne gre ne za ljudi, ne za resnico, ne za napredek in razvoj, temveč zgolj za rušenje vsega, kar počne njim ideološko nasprotna oblast. Gre za načrtno spodkopavanje desnosredinske politike, v skladu z agendo in akumuliranimi finančnimi sredstvi globalnih progresivističnih skladov, ki rušijo konservativne vlade povsod po zahodnem svetu.
Pri boju aktivistk 8. marca ne gre ne za ljudi, ne za resnico, ne za napredek in razvoj, temveč zgolj za rušenje vsega, kar počne njim ideološko nasprotna oblast
Apeli, kot ga je na X-u zapisala strateška komunikatorka Nina Tomažin Bolcar, češ da je »težko razumeti, kako lahko organizacija, kot je Inštitut 8. marec, ki svoj ugled gradi na pravičnosti in etiki, tako lahkotno izkrivlja dejstva,« ter da »cilje ne bi smel opravičevati vseh sredstev,« letijo v prazno. Ker cilj – onemogočiti Janševo vlado – je zanje nad vsem, tudi človeškim dostojanstvom tistih, ki so zanj uporabljeni/zlorabljeni.
Namreč, uspešni menedžerji, gospodarstveniki in ostali, na katere se spravljajo, v resnici niso tarča, temveč zgolj sredstvo za vzbujanje zavisti, kolateralna škoda na poti uresničevanja njihove agende.
Težko je razumeti, kako lahko organizacija, kot @8Marec, ki svoj ugled gradi na pravičnosti in etiki, tako lahkotno izkrivlja dejstva. Selektivno nizanje podatkov in njihovo postavljanje v zavajajoč kontekst ni družbena odgovornost.
Če javno izpostavljamo premoženje posameznikov, je pošteno predstaviti tudi njihov gospodarski in družbeni prispevek. Govorimo o milijardah evrov davkov in prispevkov skozi leta za financiranje socialne države, pa tudi o razvojnih projektih in milijonskih donacijah, ki jih namenjajo posamezniki in/ali njihova podjetja.
Pomenljiva pa so tudi dvojna merila, ko o bogastvu drugih moralizira nekdo, ki sam potuje v poslovnem razredu.
Cilj ne opravičuje sredstev.
— Nina Tomažin Bolcar (@NinaTomazin) November 21, 2026
Bogataš z vinogradom v Halozah
Najbolj na udaru so tisti, ki se imajo navkljub javnemu ščuvanju pogum oglasiti. Aktivistke so se tako lotile uspešnega direktorja največje slovenske banke, Blaža Brodnjaka, in mu ob prihodkih očitale še vinogradniško posest v Halozah.
Pustimo ob strani, da gre za človeka, ki je zgubaško slovensko banko, v katero smo do njegovega prihoda davkoplačevalci zmetali več kot 2,3 milijarde evrov zgolj zato, da je preživela, preobrazil v uspešno mednarodno finančno institucijo, ki zdaj državi iz dividend nosi lepe denarce in polni proračun, za katerega levičarje kar naenkrat tako skrbi.
Pustimo ob strani, da ljudje kot je Brodnjak, dve tretjini od zaslužene plače takoj in neposredno prispevajo v javne blagajne. Zgolj 1,3 % teh prispeva kar petino vse pobrane dohodnine v državi. Za občutek: 57,4 % vseh zavezancev je v prvem dohodninskem razredu in skupaj prispeva 7,8 % dohodnine, torej skoraj trikrat manj od nekaj tisoč “brodnjakov”. Po novem zakonu bi ti od svoje plače odvajali kanček manj prispevkov, a bi še vedno ostali med najbolj obdavčenimi ljudmi na svetu.
Namesto, da bi se takim ljudem zahvalili, da ustvarjajo dodano vrednost, visoke plače številnim sodelavcem, državi pa namesto proračunske luknje bogate davčne prihodke in dividende, jih nabijajo na sramotilne stebre in z navajanjem njihovega premoženja proti njim ščuvajo ljudstvo. Kot da bi jih hoteli izgnati v tujino, da naj tam ustvarjajo in plačujejo davke, da smo lahko v Sloveniji, državi z najnižjimi dohodkovnimi razlikami na svetu, še bolj enaki – v revščini.
“Kdor je podedoval trisobno stanovanje v Ljubljani, sedi na večjem premoženju kot midva z bratom v Halozah”
Nazaj k Brodnjaku – ob njegovi letni plači se je pri dokazovanju njegovega bogastva Inštitut 8. marec spravil na »klet v Halozah«. To »v resnici meri kar 200.000 m² oziroma približno 28 nogometnih igrišč,« so zapisali ter dodali: »Še en razlog več, zakaj bomo 6. decembra glasovali PROTI«.
Brodnjak je v odzivu na Facebooku pojasnil, da sta z bratom 50 % lastnika posestva na fotografiji 8. marca, vendar le 4 hektarje, medtem kot so ostali v lasti države, v njihovi družini pa z njimi »po najboljši volji in znanju« upravljajo.
»Moji mati, oče in brat namreč vsak dan od zgodnjega jutra do poznega večera obdelujejo te na videz pravljične terase, da ena od najlepših in najkakovostnejših vinogradniških leg v svetovnem merilu ne propade, kot je v Halozah v zadnjih štiridesetih letih že več kot 2.000 hektarjev,« je zapisal.
Ter dodal: »Vabim vse avtorje prispevkov tega zdraharskega “Inštituta” na socialnih omrežjih, z njihovimi troli in algoritmi vred, da si pridejo objekt ogledat v živo. Verjamem, da boste, vajeni na poslovni razred, precej presenečeni in boste “bogastvo” postavili v novo perspektivo. Če je namreč kdorkoli od vas podedoval tri ali več sobno stanovanje v Ljubljani, sedi na večjem premoženju kot midva z bratom na tem griču.«
Zapisal je še, da je 8. marec z objavo »zarinili bodalo v srce delavnih, odgovornih in zvestih,« kar je označil za »prvotnega duha Slovenstva.« in jih vprašal, kako bomo v bodoče obdelovali tovrstna kmetijska posestva: »z Mladinskimi delovnimi brigadami?«
Naglavni grehi Inštituta 8. marec
Inštitut 8. marec mu je še nekaj odgovarjal, a ni vredno povzemanja, saj vztrajajo pri svojem, naprej lajnajo o bogataših, obenem pa Brodnjakovi družini pod nos mečejo še kmetijske subvencije. Zato je Brodnjakovo povabilo aktivistom, naj si »objekt pridejo ogledati v živo« bržkone premalo ambiciozno, da bi prineslo kakršno koli korist.
Ne ogled, temveč kakšen delovni teden ali dva v vinogradu na haloških strminah bi pokazal resnično voljo Nike Kovač, Jaše Jenulla in podobnih do razumevanja delovnega človeka, katerega z rušenjem razvojnega zakona baje branijo pred »bogataši« Brodnjakove vrste.
Morda bi v potu svojega obraza spoznali, da pri svojem početju, zavestno ali ne, podlegajo še kateremu izmed naglavnih grehov iz krščanskega meniškega izročila, upodobljenih v filmski mojstrovini devetdesetih.








Komentirajo lahko naročniki