Preteklo nedeljo smo razmišljali o vrli ženi, o kateri smo brali iz knjige Pregovorov. Danes, na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, pa bom podal, kot sem obljubil, drugi del razmišljanja. V prvem delu smo poudarili, da vrla žena ne gleda okoli sebe, da bi ugotavljala, kaj je v modi, kaj za lep in mladosten videz svetujejo spletne vplivnice, s čim vse se mora pohvaliti, da za ženskami, ki jih ima h glamurju nagnjena javnost za uspešne, ne bi zaostajala. Vrla žena ne razkazuje svoje odločnosti in upornosti s frontalnim rušenjem družbenih struktur, ki so krivične do žensk in prežemajo velik del politike, gospodarstva in javnega življenja. Tuj ji je ideološki aktivizem, ki ženske pod pretvezo boja za njihove pravice potiska v novo obliko podrejenosti, kjer so le anonimne podpornice novih povzpetnikov in njihovih oblastnih interesov.
Nasprotno, vrla žena izraža svoje dostojanstvo s prijaznostjo, seveda brez odtenkov naivnosti, izžareva resnicoljubnost, pravičnost, pokončnost in pogum, ob katerem je vsakemu moškemu, ki bi se želel z njo poigrati, jasno, da ne bo podlega flirtanju, podkupovanju in koketiranju.
Rekli boste: to se sicer lepo sliši, toda realnost je drugačna. Res je, realnost je pogosto drugačna, in to povsod tam, kjer ženska, enako velja tudi za moškega, izhaja samo iz sebe, in svojo moralno držo, s katero se ponaša, opira predvsem na svojo človeško krhkost. Svet vsakega iz med nas lomi, in tudi zlomi, se z nami poigra, da razgali našo domišljavost, če mislimo, da zmoremo velike stvari tudi brez Boga. Zato danes oznanjamo Kristusa Kralja, da bi se naslanjali nanj, ki je rekel: Na svetu boste sicer imeli stisko, a zaupajte, jaz sem svet premagal (prim. Jn 16,33). Vsak trenutek, ko se s preprosto molitvijo oklenemo Jezusa, prehaja na nas njegova moč, da nas ne zavede zapeljivost sveta, ki je, kot se moramo večkrat spomniti, padli svet, ki človeka sili predvsem v iskanje udobja, časti in moči. Vrla žena ni produkt vplivnežev, lepotnih salonov in terapevtov, temveč razvija svojo osmislitev in poklicanost, če dopušča, da skozi njeno dušo, čustva in telo proseva Božja milost.
Beseda o vrli ženi je imela v Jezusovem času, pa tudi v času nastanka knjige Pregovorov okoli 400 let pred njim, veliko družbeno težo. Ženka, ki je imela milost, da je lahko rodila več otrok, je bila spoštovana pri mestnih vratih, torej tako s strani moža, kot s strani verske in družbene skupnosti. Danes, ko je feminizem vseprisoten, in se zdi, da je ženskam priboril to, kar naj bi si želele biti, je ženska, ki sledi svojemu materinskemu klicu, prav v tem, kar jo najbolj dela žensko, ponižana, plašna in se umika očem javnosti.
Ti, ki iz družbe izganjajo patriarhat, ga skozi stranska vrata znova uvajajo
Nedavno sem bral pričevanje 37-letne Susannah McIntyre o tem, kaj doživlja, ko se s svojimi tremi sinovi sprehaja skozi domačo vas v Cambridgeshiru. Pravi, da imajo mimoidoči, ko je vidijo obkroženo z otroki, vedno kakšno pripombo. V kavarnah si vedno oddahnejo, ko odidejo. V lokalni osnovni šoli imata po tri otroke le še dve drugi družini. Omenjena gospa se počuti kot izjema, na katero drugi gledajo zviška.
Danes želijo ženskam dopovedati, da je materinstvo zgolj ena od možnih izbir, ne pa nekaj, kar bi bilo položeno v njihovo naravo. In prav ti, ki iz družbe izganjajo patriarhat, ga skozi stranska vrata znova uvajajo, in to na najbolj uničujoč način, kajti kaj je lahko za družbo bolj usodno kot to, da ni več otrok. Nekoč so patriarhalne strukture žensko omejevale pri njenem družbenem vplivu, danes pa je patriarhat dobil novo obliko, ko tako moški kot mnoge ženske zasmehujejo in pomilujejo tiste ženske, ki se tudi na najbolj pristen način odpirajo materinstvu.
Ženska je danes grdo napadena v svojem prvinskem čutenju, v hrepenenju po materinstvu, kar je neprimerno huje kot omejitve, ki izhajajo iz patriarhalnih družbenih struktur. Sodobna kultura napada žensko v njeni ženski biti, patriarhat pa jo je omejeval od zunaj, kar je mnogo manj tragično od tega, kar se dogaja ženskam danes.
Ženska je danes grdo napadena v svojem prvinskem čutenju, v hrepenenju po materinstvu, kar je neprimerno huje kot omejitve, ki izhajajo iz patriarhalnih družbenih struktur
Rodnost po vsem svetu upada. V Evropi postajajo družine z enim otrokom nekaj običajnega. V Združenem kraljestvu je ta delež 45 odstotkov, le še 14 odstotkov družin ima tri ali več otrok. Združeni arabski emirati in indijska zvezna država Tamil Nadu imajo zdaj nižjo stopnjo rodnosti kot Nemčija. Stopnja rodnosti v Mehiki je padla pod ameriško. V več kot dveh tretjinah držav sveta je rodnost padla pod raven, potrebno za dolgoročno obnavljanje prebivalstva, ki znaša 2,1 otroka na žensko. Svetovno prebivalstvo se bo kmalu začelo zmanjševati, in to prvič po kugi v 14. stoletju.
Do staršev sovražna družba
Toda razlogi za takšno stanje niso samo ekonomske narave, ko mladi težko pridejo do svojega stanovanja, ker težko dosežejo takšno ekonomsko varnost, da bi o otrocih sploh razmišljali. V ozadju je še nekaj drugega, družbeno nalezljivo širjenje vedenjskih vzorcev, ko je družba do staršev vse bolj sovražno razpoložena. Filmska in druga zabavna industrija postavljata v ospredje like, ki propagirajo življenje brez otrok. Če pa kdo ima otroke, naj jih v popoldanskem času vključuje v čim več aktivnosti, da si bom sam lahko privoščil t. i. delo na sebi v fitnes centrih, v salonih in studiih za nego in lepoto.
Kako močno družbeno okolje vpliva na rodnost, je pokazala ena od raziskav gledanosti televizije v Braziliji, da so se ljudje navduševali nad telenovelami, v katerih so v glavnih vlogah nastopale urbane ženske z malo ali brez otrok.
Naslednja velika prevara, ki ima oporo v številnih družbenih gibanjih, je govorjenje, da je rodnost zgolj vprašanje osebne izbire. Imeti otroke ali ne, naj bi bilo nekaj povsem nebistvenega. Raziskave v desetih državah z nizko rodnostjo pa so pokazale drugačno sliko, da je kar polovica moških in žensk ob koncu svojega reproduktivnega obdobja obžalovala, da ni imela več otrok. Svet se poigrava s svojo prihodnostjo. Priče smo velikemu porastu starejših ljudi, kar bo močno obremenilo sisteme socialne varnosti in gospodarstva. Na Kitajskem, kjer je politika enega otroka, uvedena leta 1980, kar 35 let usmerjala načrtovanje družin, se sedaj soočajo s problemom, imenovan 4-2-1, ko mora edinec skrbeti za dva starša in štiri stare starše.
Nestrpni do otrok
Ker otroke vse redkeje videvamo, postajamo do njihove glasnosti in nepredvidljivega vedenja vse manj strpni. Na Japonskem imajo celo označbe, ki ljudem kažejo, kako se izogniti ulicam, kjer se otroci igrajo z žogo. Soseske lahko tudi po sodni poti dosežejo zaprtje otroških igrišč. Nicholas Eberstadt, demograf in predstojnik katedre za demografijo na enem od ameriških podjetniških inštitutov, pravi, da »so družine najbolj temeljna enota družbe in nepogrešljiva institucija človeštva. A ko se družine in njihove veje krčijo, bodo vedno manj sposobne nositi breme, ki nastaja z prihajajočim obdobjem depopulacije.«
Toda ti pogubni trendi niso absolutni, lahko jih tudi obrnemo, in gremo v pravo smer. V japonskem gorskem mestecu Nagi je upadanje števila prebivalcev leta 2002 postalo vprašanje preživetja. Župan se je zavzel za finančne spodbude in za ugodne storitve varstva otrok. Še bolj pomembna pa je bila sprememba miselnosti tega kraja. Prebivalci delujejo kot povezana skupnost, v kateri na pomoč priskočijo tudi upokojenci, otroci pa veljajo za nekaj zaželenega. Medtem ko ima polovica japonskih družin samo enega otroka, ima v Nagiju kar 47 odstotkov družin po tri in več otrok.
Zelo verjetno se marsikdo danes sprašuje podobno kot nekoč Jezusovi sogovorniki: »Gospod, kje smo te videli lačnega, žejnega, nagega in žalostnega?« Gospod bi verjetno odgovoril: Med vami je gotovo nekaj tisoč takšnih, ki so lačni in brez strehe nad glavo, zato potrebujejo vašo pomoč. Toda z vami v Evropi je narobe še nekaj hujšega, tuji so vam postali otroci. Jezus bi nadaljeval: S kontracepcijo postavljate proti otrokom obrambni zid, spočetim pa brutalno prekinjate življenje, se s tem hvalite in ponašate v okviru temačnih nevladnih organizacij ter na ravni najpomembnejših evropskih političnih institucij. Otroci, ki bi se lahko rodili, otroci, ki so bili že spočeti, so tista bitja, so tisti najmanjši Jezusovi bratje in sestre, ki bi jih morali sprejeti, jih hraniti, oblačiti, vzgajati in brezpogojno ljubiti.
Tiste, ki se odpirajo življenju, ga varujejo in mu omogočijo rast, bo Sin človekov v svojem veličastvu postavil na svojo desnico, in rekel: To, kar ste storili svojim najmanjšim in najšibkejšim, svojim otrokom, ste meni storili, zato stopite v veselje mojega Očeta








Komentirajo lahko naročniki