Knjiga Pregovorov nam danes pripoveduje o vrli ženi, ki jo hvalijo pri mestnih vratih. Ali bi ji sodobne ženske hotele biti podobne? Malo verjetno. Ne le notoričnim feministkam, ampak vsej sodobni miselnosti je povsem tuj govor o ženi s pridnimi rokami, ki ji mož zaupa ognjišče in otroke, o ženi, ki se zaveda svoje minljive lepote, in je zato bolj kot na nečimrnost osredotočena na Boga.
Beseda o vrli ženi zveni danes nekoliko arhaično, nekaterim še posebej, ker menijo, da ima ta sintagma pridih preživelih patriarhalnih struktur, ki jih želi moderna družba v celoti odpraviti.
Da patriarhat v svojih razpravah bičajo mnogi sociologi, psihologi, feministke in še kdo je postalo skoraj obvezno, sicer vsem tem t. i. strokovna javnost izpodbija verodostojnost in očita nazadnjaštvo. Nič drugače ni z umetniki, nad katerimi visi imperativ, da v svojih stvaritvah najprej prepoznavajo, potem pa še razgaljajo škodljivost patriarhata.
Eni in drugi pa izvor patriarhata radi pripišejo kar Svetemu pismu, pri čemer se jim ni treba bati javne kritike, da je njihova izpeljava cenena in površna.
Ali Sveto pismo res propagira ideologijo patriarhata in utemeljuje družbeni sistem, v katerem naj bi moškim v družini, politiki, gospodarstvu in družbi že po naravi pripadala večja moč, avtoriteta in vpliv kakor ženskam?
Patriarhat je zgolj eden od družbeno-kulturnih modelov.
Najprej moramo ugotoviti, da je patriarhat sociološka kategorija in ne svetopisemska. Patriarhat sodi izključno v sekularni svet, zato ničesar ne pove o temeljnih sporočilih Svetega pisma. Patriarhat je zgolj eden od družbeno-kulturnih modelov. Sveto pismo pa ne podaja nobenega družbenega in kulturnega modela, marveč v celoti stoji zunaj teh kategorij.
Temeljno sporočilo Svetega pisma je nekaj popolnoma drugega: oznanja, da je Bog Stvarnik sveta in človeka, ki ga po Svetem Duhu kliče v prijateljstvo s seboj, in mu pomaga, da skozi zemeljsko popotovanje doseže večno zveličanje. Sveto pismo oznanja univerzalnost odrešenja, ki je namenjeno vsem ljudem, ne glede na njihovo narodno, versko in kulturno poreklo.
Posamezne družbe in kulture pa so partikularne, časovno in prostorsko zamejene, odslikava življenja kakega posameznega naroda ali ljudstva. Evangelij, ki ni pogojen z ničemer človeškim, z nobeno posamezno družbo in kulturo, je zato mogoče živeti v kateri koli družbi in kulturi.
Sveto pismo nima torej nobene notranje zveze s patriarhatom.
Sveto pismo nima torej nobene notranje zveze s patriarhatom, čeprav na več mestih Svetega pisma najdemo elemente patriarhata. Zakaj se potem v Svetem pismu vendarle nahajajo prvine patriarhata?
Pomembno je vedeti, da Bog nobenemu svetopisemskemu pisatelju ni dobesedno narekoval, kaj naj zapiše. Svetopisemski avtorji so v Svetem Duhu oznanjali odrešenjsko sporočilo, pri čemer so uporabljali različne literarne vrste; izraze, miselne in kulturne sheme pa so črpali tudi iz družbenega okolja, v katerem so živeli.
To je razlog, zakaj nekaj patriarhalnih prvin najdemo, denimo, tudi pri sv. Pavlu. Pri pisanju se sv. Pavel patriarhalnim vidikom, čeprav ni zagovarjal patriarhata, enostavno ni mogel izogniti, ker so bili vse antične družbe – rimska, grška in judovska – patriarhalne.
Beremo, da imata moški in ženska popolnoma enako dostojanstvo.
Nadalje moramo upoštevati, da Svetega pisma ne razlagamo po črki, ampak tudi v kontekstu izročila, kajti vsi, ki so skozi stoletja oblikovali izročilo Cerkve, so imeli asistenco istega Svetega Duha, ki je navdihoval tudi svetopisemske avtorje.
Ko torej beremo Sveto pismo, moramo razlikovati, kaj so obrobne kulturne prvine in kaj je univerzalno odrešenjsko sporočilo. To razločevanje pa ni vedno enostavno, zato ni dovolj Sveto pismo samo brati, ampak ga je treba tudi študirati. Pri tem nam pomagajo uvodni komentarji k posameznim svetopisemskim knjigam, bogate opombe in druga študijska literatura, predvsem pa osebna vera in zaupanje v Boga.
Ker je tema današnjega prvega berila odnos med moškim in žensko, med vrlo ženo in njenim možem, vsaj na kratko omenimo nekaj temeljnih bibličnih besedil, ki nam osvetljujejo to vprašanje. Začeti moramo na ontološki ali substancialni ravni, na vogelnem kamnu svetopisemske antropologije.
Človeški aktivizem osvobaja samo na videz, dejansko pa vedno konča v novi obliki omejevanja.
V prvem poglavju prve Mojzesove knjige beremo, da imata moški in ženska popolnoma enako dostojanstvo, ker sta oba brez razlike ustvarjena po Božji podobi. Tu ni torej nikakršnega prostora za patriarhat, ki je glede na Božjo besedo nekaj poznejšega, drugotnega, zunanjega, družbenega – ne pa bitnega.
Patriarhat torej ne izvira iz Svetega pisma, temveč iz kulture, ki je človeška stvaritev, in zato vedno nepopolna, zaznamovana tudi z grehom.
Tudi v partnerskem odnosu, ki temelji na bogopodobnosti obeh, moškega in ženske, Sveto pismo ne dopušča nikakršnega patriarhalnega razmerja, nikakršne podrejenosti ženske in večvrednosti moškega. Zato na porokah pogosto beremo iz prve Mojzesove knjige, kjer piše, da bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi, da bosta ena duša, eno telo (prim. 1 Mz 2,24).
Temeljni cilj krščanskega zakona je, da bi se duši dveh, ki sta poročena, srečevali v Bogu. To je torej Božji načrt, ki pa mu praksa nikoli v celoti ne sledi; vendar vzroka za to nedoslednost ne moremo pripisovati ne Bogu ne Svetemu pismu ne Cerkvi, temveč družbi in kulturi, ki sta vedno, kot je rekel ruski filozof Nikolaj Berdjajev, okrnjeni zaradi človeške padle narave.
Temeljni cilj krščanskega zakona je, da bi se duši dveh, ki sta poročena, srečevali v Bogu.
Med starozaveznimi besedili o odnosu med moškim in žensko govori tudi Visoka pesem: Moj ljubi je moj in jaz sem njegova. Deni me kakor pečat na svoje srce. Zakaj močna kakor smrt je ljubezen. Ne v teh ne v drugih verzih Visoke pesmi ni niti sledu o patriarhatu, ker je Visoka pesem ena od konkretizacij in izpeljav temeljnega bibličnega besedila, ki pravi, da je Bog oba, moškega in žensko, ustvaril po svoji podobi.
V Novi zavezi Jezus starozavezna besedila, ki utemeljujejo enakost dostojanstva moškega in ženske, še poglobi in naredi še bolj nazorna. Spomnimo se Jezusovega pogovora s Samarijanko, ki ga je opisal apostol Janez.
Pred Samarijanko je Jezus razkril svojo ranljivost, da je lahko ona, ki jo je patriarhalna družba poniževala, naredila nekaj, česar on ni mogel. Ob Jezusu je Samarijanka doživela, da moškemu ni le enakopravna, ampak je lahko, če je potrebno, tudi močnejša, in da se moški, ki pred žensko doživi svojo ranljivost, ne čuti ponižanega.
Patriarhata nikoli ne bo mogoče premagati s politično in kulturno agitacijo.
V evangeliju je še vrsta drugih primerov, v karih je Jezus razgalil krivičnost patriarhata in ženske v pričo moških dvignil nad družbene okvire, ki so ženske potiskale v podrejenost. Odrešenje je namreč prav v tem, da smo takrat, ko smo v Bogu, ko se moški in ženska kot ena duša naslanjata na Božjo milost, izvzeti iz družbeno-kulturnih okvirov in utesnjenosti.
Patriarhata nikoli ne bo mogoče premagati s politično in kulturno agitacijo in akcijo, ker se v sekularni, v svetni sferi ena nesvoboda vedno zamenja z drugo. Od tod klic sv. Pavla v pismu Galačanom: Za svobodo vas je oprostil Kristus (prim. Gal 5,1). Ljudje težko razumejo, da zunaj Kristusove milosti v svobodo sploh ni mogoče vstopiti. Zato sv. Pavel opozarja Galačane, naj trdno stojijo v Kristusu in naj se ne dajo znova vpreči v jarem sužnosti (prim. Gal 5,1).
Vsak zgolj človeški aktivizem osvobaja samo na videz, dejansko pa vedno konča v novi obliki omejevanja, prisile in redukcije, kamor spada tudi patriarhat.
Pustimo ob strani moderna družbena gibanja, ki jih usmerjajo interesi kapitala.
Verjetno bi bili v sodobni družbi odnosi med moškimi in ženskami v družini, gospodarstvu, politiki in povsod drugod veliko bolj čisti in spoštljivi, če bi se moški učili odnosa do žensk pri Jezusu, in če bi ženske navdih za svoja pristna feministična prizadevanja bolj utemeljevala na Svetem pismu in manj na antagonističnih ideologijah.
Gospod nam ni dal talentov le za produkcijo dobrin, ampak tudi za ljubezen, za sklepanje ljubečih partnerskih zvez, za očetovstvo in materinstvo, za zmožnost oblikovanja skupnosti ljudi, ki se v evangeljskih vrednotah podpirajo, gojijo kulturo življenja in veselja do otrok, njihovega vriskanja in radoživosti.
Pustimo ob strani moderna družbena gibanja, ki jih usmerjajo interesi kapitala in utemeljujejo ideologije, četudi se še tako razglašajo za napredne. Nič od tega zgolj človeškega nas ne zavezuje, kajti izvir upanja in moči za življenje lahko najdemo tam, kjer ga je nekoč našla vrla žena, ki se je v veselju in preizkušnjah opirala na Gospoda, pa tudi na zvestega moža, ki je bil poslušen istemu Gospodu.
Komentirajo lahko naročniki