Grednja JEK 2 je dviguje precej prahu tako med podporniki kot med nasprotniki projekta. Prvi menijo, do bi novi blok že moral stati, saj je bistvenega pomena za našo energetsko neodvisnost, drugi mu nasprotujejo zaradi domnevnih okoljskih obremenitev in velikih stroškov.
V začetku tedna je odmevala analiza direktorja ELES-a, mag. Aleksandra Mervarja, ki je izračunal, da bi po najverjetnejšem scenariju projekt stal 13,5 milijarde evrov, medtem ko nasprotna stran zagovarja ocene med 16 in 22 milijardami.
Obrnili smo se na ELES in stvar pogledali nekoliko drugače: bistveni vprašanji sta, ali je JEK 2 finančno upravičen ter ali lahko energetsko samozadostnost zagotovimo z drugimi viri?
Slovenija vse bolj odvisna od tujine
Energetska samozadostnost pomeni, da država sama proizvaja vso električno energijo za svoje potrebe, Slovenija pa je uvoznica električne energije, pravijo na ELES-u, kjer so izračunali tudi, da smo potrebe z uvozom elektrike pokrivali kar 98 % vseh ur.
“Podatki o bilancah električne energije v Sloveniji za obdobje od januarja do oktobra 2026 kažejo, da je uvozna odvisnost v tem obdobju dosegla 33 odstotkov. Razlog za tako visoko uvozno odvisnost ni povečana poraba električne energije, temveč predvsem nižja domača proizvodnja,” so zapisali.
Kot razloge za tako visoko odvisnost navajajo zelo nizko proizvodnja hidroelektrarn, prenehanje proizvodnje v TEŠ od konca aprila in obratovanje NEK z zmanjšano močjo v avgustu 2026.
Na kratko: tretjino elektrike uvozimo, praktično v nobenem trenutku pa nismo potreb sposobni pokriti sami. Po ELES-ovih projekcijah se bo trend odvisnosti stopnjeval: “Po zadnjih Elesovih scenarijih bo uvozna odvisnost Slovenije do predvidenega začetka obratovanja JEK2 naraščala. Če JEK 2 ne bo, bo Slovenija v vse večji meri odvisna od uvoza električne energije.”
Ob dejstvu, da Slovenija do izgradnje JEK 2 ne pričakuje izgradnje druge večje proizvodnje enote, se odvisnost vsekakor ne bo zmanjšala.
Tudi z JEK 2 ne bomo popolnoma pokrili vseh potreb
A tudi, če JEK 2 zgradimo, potreb ne bomo mogli pokrivati sami. Koliko uvoza bi potrebovali, pokaže Mervarjeva študija iz leta 2024 s scenariji za leto 2044. Vse spodnje možnosti vključujejo tudi druge elektrarne in hranilnike. JEK 2 torej v nobeni ni edini vir.
Stroški so primerjani na 60-letni osnovi, v cenah leta 2024. Širši seštevek poleg vlaganj vključuje obratovanje, vzdrževanje, izgube shranjevanja in slabšo prodajno vrednost sončnih presežkov. To niso današnje ponudbe ali enkratni račun za gradnjo.
Če bi posodobili NEK in zgradili JEK 2, bi se torej močno približali samozadostnosti. Če bi sedanjo NEK zaprli, zgradili pa JEK 2, kaže ustrezni scenarij približno 2,1-odstotni primanjkljaj. Dejanski uvoz bi bil odvisen od dejavnikov, ki jih ni mogoče v točnosti predvideti, kot so dejanska poraba. porabe, vreme, izpadi in nihanja cen, zato model upošteva predpostavke.
Prednosti in slabosti alternativnih virov
Če JEK 2 ne zgradimo, obstajata dva scenarija: če ohranimo sedanjo nuklearko, potrebujemo manj drugih zmogljivosti. Če zapremo tudi to, večji del bremena prevzamejo obnovljivi viri, plin in uvoz. Elektrika iz alternativnih virov ima tudi slabosti: poleg odvisnosti od vremenskih dejavnikov lahko prinese precej višje cene.
Za občutek o ceni posameznih virov lahko uporabimo primerjavo nemškega inštituta Fraunhofer ISE iz leta 2024. Gre za ocenjene stroške proizvodnje v Nemčiji, brez celotnega stroška omrežja in zagotavljanja neprekinjene oskrbe:
Hidroelektrarne bi prispevale dodatno domačo proizvodnjo, vendar jih omejujejo lokacije in vodnatost. Enotne primerljive cene novih slovenskih hidroelektrarn obravnavano gradivo ne daje. Črpalne elektrarne elektriko shranjujejo, pri čemer del energije izgubimo.
Popolnoma obnovljiva alternativa je v dopolnitvi mag. Mervarja bistveno dražja: širši seštevek za korigirani scenarij doseže približno 91,6 milijarde evrov. Ta vključuje več hidroenergije, biomase in bioplina. Najcenejšega scenarija brez nukleark iz tabele zato ne smemo zamenjati s stoodstotno obnovljivo oskrbo, saj vsebuje tudi plin, ki pa je, kot smo videli, pogojen z geopolitičnimi razmerami.
Vsi stroški še niso poznani
Katera možnost je najugodnejša, je odvisno od tega, kaj štejemo. V prikazani študiji je brezjedrska kombinacija ugodnejša v širšem seštevku, jedrska pa zahteva manj vlaganj v celoten sistem. Toda stroškovna tabela nima ločenih postavk za uvoz elektrike in gorivo plinskih elektrarn, osnovna investicijska primerjava pa izključuje financiranje, zato tudi mag. Mervar predlaga dodatno preverbo ekonomike.
Meni, da je JEK 2 lahko finančno vzdržen, ni pa nujno najcenejši. Ima pa druge prednosti, saj ima v oziru manjše odvisnosti od vremena in uvoza v obravnavanih scenarijih prednost kombinacija jedrske energije in obnovljivih virov.
Njena tveganja so draga gradnja, morebitne zamude in izpad velike enote; namreč, če ta enota ne deluje, izpad predstavlja ogromen odstotek v omrežju. ELES sicer za ta namen predvideva dodatne plinske rezerve.
Tudi brez novega jedrskega bloka je v Sloveniji možna vzpostavitev delujočega sistema, vendar bo potrebno investirati v druge (alternativne) elektrarne in elektriko kupovati iz tujine.
Bomo ostali v temi, ali postali odvisni?
Bi Slovenija lahko ostala brez zadostnih količin električne energije? ELES miri: “Ker ima ELES relativno največje čezmejne prenosne kapacitete v Evropi, se redukcij ni bati. Konična moč porabe je namreč v Sloveniji okrog 2.400 MW, kar pomeni, da slovenski porabniki v konicah največje porabe potrebujejo največ okoli 2,4 GW moči, s pomočjo mednarodnih čezmejnih daljnovodov (z Avstrijo, Italijo, Hrvaško in Madžarsko) pa je ELES sposoben zagotoviti približno šestkrat toliko.”
Španski scenarij lanskoletnega izpada torej ne pride v poštev: kot pravijo, ima Španija 15-krat večji elektroenergetski sistem kot Slovenija, a imamo mi skoraj dvakrat višje čezmejne prenosne zmogljivosti.
Pod črto, v temi tudi brez JEK 2 ne bomo ostali. Je pa Slovenija postavljena pred dilemo: ali investirati v jedrsko energijo, s katero bi v kombinaciji z ostalimi viri dosegli skoraj popolno neodvisnost, kar zaradi lastnih cen in zagotovljene dobave pomeni večjo stabilnost, ali pa vlagati v druge, razpršene vire elektrike ter se zadovoljiti z uvozom.
Ta možnost bi lahko bila cenejša, a manj stabilna, saj je pogojena z vremenom in cenami, ki jih določajo tuji trgi z nepredvidljivimi stroški.
Komentirajo lahko naročniki