Današnjo zahvalno nedeljo želim tokrat posebej posvetiti hvaležnosti do rajnih, ki jim je posvečen ves mesec november. Ne bo odveč, če za naš hvaležen odnos do rajnih osvežimo krščanski nauk o duhovni povezanosti z njimi.
Vse od pradavnine je človek živel poduhovljen odnos do smrti in umrlih. O tem posebej pričajo številne arheološke najdbe, iz katerih razberemo, da so ljudje od nekdaj verovali, da duše pokojnih na tak ali drugačen način živijo tudi po telesni smrti.
Odnos do smrti in umrlih je bil skozi tisočletja tako v ospredju, da so ljudje vrhunce svojih gradbenih, umetniških in obrtnih dosežkov vključili prav v spominjanje rajnih, ki jih niso hoteli prepustiti pozabi. Zato so grobovi, nekropole, piramide, grobnice in mavzoleji polni dragocenih artefaktov, ki so nepogrešljiv vir za spoznavanje življenja nekdanjih ljudstev, njihovih kultur ter njihovega odnosa do smrti in umrlih.
Nekoč so bili ljudje tesno povezani z naravo, zato so v njenih ciklusih prepoznavali tudi svoje življenjske cikluse: spočetje, rojstvo, zemeljsko življenje, smrt in nadaljevanje življenja v onostranstvu, o katerem so imeli zelo različne predstave.
Ko umremo, se ne vračamo več nazaj.
Stari narodi Evrope, kot denimo Kelti, so verovali, da se duše umrlih od 1. novembra naprej vračajo med žive. V ozadju je kozmološka predstava o svetu, ki je v večnem kroženju vsega. Duše umrlih naj bi odšle na neznani kraj in se enkrat na leto znova vračale med žive. Ker so bili rajni tako dobri kot slabi, naj bi bile takšne tudi njihove duše, ki se vračajo med žive. Duše dobrih ljudi, tako so verjela stara ljudstva, pri vračanju iz onstranstva, prinašajo ljudem blagodejne učinke, duše velikih grešnikov pa naj bi pri vračanju na zemljo ljudem povzročale novo zlo.
Radikalna novost krščanstva je v veri v vstajenje, ki odpravlja verovanje v večno vračanje vsega. Krščansko pojmovanje bivanja ni ciklično, krožno, temveč linearno. Ko umremo, se ne vračamo več nazaj, temveč se samo še vzpenjamo k polnosti bivanja v Bogu. Z očiščevanjem v vicah in zaradi molitev živih smo po smrti vse bliže Bogu.
Največjo negotovost so naši davni predniki občutili v najbolj temnih, kratkih in mrzlih nočeh okoli zimskega solsticija, zlasti med 24. decembrom in 6. januarjem. Te dneve so imenovali volčje noči, ker je bilo glasno zavijanje vetrov po vrhovih gora in hribov, v megli in mrazu, slišati kot strašljivo tuljenje volkov.
Kdor išče luč, kdor išče ljubezen in se odpira Bogu, se osvobaja strahu in teme.
Na to keltsko izročilo se navezuje novodobni ameriški Halloween, primitivni in skomercializirani dan groze in strahu, ko se ljudje, mladi in stari, oblačijo v strašljive in krvave kostume. Temu poganskemu verovanju je krščanstvo dalo novo odrešenjsko vsebino, praznovanje Vseh svetih, 1. novembra, in dan Spomina vseh vernih rajnih, 2. novembra.
Prvi november, praznik Vseh svetih, obhajamo v beli barvi, ker se veselimo, da je velika množica vernih dosegla nebeško srečo. Kelti in drugi narodi so se vračanja duš umrlih bali. Strah so premagovali z rituali, ko so se sami oblačili v črne in rdeče kostume in maske ter z različnimi podobami posnemali stanje človekovega mrtvega in trohnečega telesa.
Krščanska vera v Kristusovo vstajenje nas osvobaja groze smrti in strahu, da bi nam duše umrlih lahko škodovale. Bela barva veselja je odgovor na grozo neznanega, ki jo simbolizira črnina. Če človek sledi grehu v sebi, se ovija v temo in črnino. In nasprotno, kdor išče luč, kdor išče ljubezen in se odpira Bogu, se osvobaja strahu in teme.
Zdaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje.
Drugi november je posebej namenjen molitvam za rajne. Toda ne le ta dan, pač pa vseh naslednjih osem dni. V osmini spomina vernih rajnih lahko prejmemo tudi odpustke, ki nas osvobajajo posledic grehov storjenih v zemeljskem življenju.
Te posledice se kažejo v trpljenju duše po smrti, ko duša v vicah prečiščuje svoje življenje v času bivanja na zemlji in zori v ljubezni, ki jo zedinja z Bogom. Premagovanje vsega, kar ni ljubezen, je vedno povezano s trpljenjem. Smisel tega očiščevanja nam osvetljuje sv. Pavel v pismu Korinčanom, kjer pravi: Zdaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh je ljubezen, ki edina nikoli ne mine.
Za osvežitev spomina naj naveden pogoje, pod katerimi Cerkev naklanja odpustke: 1. spoved in nenavezanost na greh, 2. obhajilo, 3. obisk pokopališča v prvih osmih dneh novembra, 4. izpoved vere ter 5. molitev Očenaša po namenu sv. očeta.
Iz katerega duhovnega zaklada nam Cerkev naklanja odpustke? Z vsem, kar dobrega naredimo, ustvarjamo duhovni zaklad Cerkve, iz katerega nam Cerkev pod pogoji, ki sem jih navedel, naklanja duhovne dobrine. To, da lahko Cerkev posreduje odpustke, temelji na tem, da je Cerkev Kristusova ustanova, po kateri Kristus skozi zgodovino ljudem posreduje svojo odrešenjsko milost.
Naj omenim še nekaj razlogov, na katere se opira smisel molitve za rajne. O molitvi za rajne beremo že v drugi knjigi Makabejcev. Ti so se borili proti terorju grške dinastije Selevkidov.
Vse, kar naredimo v teh dneh za rajne, ima svoj smisel.
»Tiste dni je Juda Makabejec napravil nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh. V tem je ravnal zelo lepo in plemenito, saj je mislil na vstajenje. Zakaj ko ne bi pričakoval, da bodo padli vstali, bi bilo odveč in nespametno moliti za rajne« (2 Mkb 12,43–44).
Prvi kristjani so darovali sv. maše na grobovih mučencev. Zato še sedaj v daritvene oltarje pri posvetitvi cerkva škofje vzidajo relikvije mučencev. Cerkev je od nekdaj izkazovala posebno spoštovanje do umrlih teles krščenih, do teles, ki so bila posvečena z zakramenti; obenem pa gre za vero, da bodo ta telesa dosegla poveličanje.
Sv. Polikarp v 2. stol. in Tertulijan v 3. stol pišeta, da so se rajnih spominjali pri evharistiji. Od tod tudi tradicija darovanja za sv. maše za pokojne. Na podeželju, kjer se ljudje poznajo, na vernih duš dan prinašajo darove in delajo seznam, da potem vsa skupnost pri sv. mašah v novembru moli za pokojne. Del darov pa namenijo za sv. maše.
Ta praksa je uvedena tudi v naši stolnici, zato v teh dneh iz vaših darov opravljamo sv. maše za vaše oziroma naše rajne; zvečer, na Venih duš dan, pa smo za naše rajne zmolili tudi vse štiri dele rožnega venca.
Molitev za rajne je pri kristjanih pogosto povezana tudi z evharistijo, ki je vrhunec vseh molitev.
Molitev za rajne je pri kristjanih pogosto povezana tudi z evharistijo, ki je vrhunec vseh molitev. Efrem Sirski (+373) je naročil, naj 30. dan po njegovi smrti opravijo zanj spominsko daritev. K temu je spodbujal tudi sv. Janez Zlatousti v nagovoru leta 407, ko je bil v pregnanstvu. Od tod t. i. trideseti dan, sv. maša, ki jo opravimo 30. dan od smrti pokojnika.
Sv. Monika je v Ostiji, nekdanjem rimskem pristanišču, na smrtni postelji prosila svoja sinova sv. Avguština in Navigija, naj se jo spominjata pri oltarju. Benediktinci v Clunyju, v Franciji, so dali molitvam za rajne zelo pomembno spodbudo, ki se je obdržala vse do danes.
Tamkajšnji opat Odilon je leta 998 za vse samostane, ki so mu bili podrejeni, izdal odlok, naj menihi 1. novembra molijo večernice za umrle. Od tod molitve na grobovih na dan Vseh svetih popoldne. Papež Benedik XV. je sredi grozot 1. svetovne vojne dovolil, da smejo duhovniki na Vernih duš dan opraviti tri sv. maše.
Pokopališča ob cerkvah sama po sebi govorijo o povezanosti pokojnih z živim občestvom.
Pokopališča ob cerkvah sama po sebi govorijo o povezanosti pokojnih z živim občestvom, ki se v cerkvi zbira k molitvi in evharistiji. Marsikje je navada, da svojci z blagoslovljeno vodo po sv. maši blagoslovijo grobove svojih dragih. Središčna točka pokopališč je Kristusov križ, ki je znamenje, da bodo vsi, ki so v veri v Kristusa umrli, z njim tudi vstali.
Verne duše so v stanju očiščevanja, ki ga imenujemo vice. Stanja očiščevanja ne moremo opisati, ker se odvija v zagrobnem življenju. Nas pa tisočletno izročilo Cerkve in naravna pamet učita, da ob smrti v nas še ni popolne ljubezni, s katero bi mogli v polnosti sprejeti Božjo bližino.
Vse, kar naredimo v teh dneh za rajne, ima svoj smisel. Tudi okrasitev in ureditev grobov ter sveče so izraz naše hvaležnosti, spoštovanja in ljubezni do rajnih. Molitev in daritev sv. maše pa je tista prava in učinkovita vez z rajnimi, ki presega vse drugo.
Komentirajo lahko naročniki