Evangelij odpira težja in lažja vprašanja; današnje, ali naj Jud plačuje davek cesarju, tujemu hegemonu, spada med lažja. Farizeji in Herodovci, ki so Jezusu zastavili to vprašanje, niso bili presenečeni nad njegovim odgovorom. Jasno jim je bilo, da je treba vsaki oblasti, tudi tuji, ki vsaj kolikor toliko skrbi za javni red in mir, redno plačevati davke.
Ob tem pa naj vsak Jud odmeri del dohodka tudi svoji verski skupnosti, ki ljudi povezuje in v njih utrjuje versko, kulturno in narodnostno identiteto. Kakih večjih dilem v današnjem evangeliju torej ni.
Pred bistveno zahtevnejšo nalogo pa je bil sv. Pavel, največji misijonar vseh časov, ko je začel z oznanjevanjem na evropskih tleh, v Solunu oziroma Tesaloniki. Sem je priplul na drugem misijonskem potovanju med leti 50–52, in sicer iz Troade, severozahodne Male Azije, kjer naj bi dobrih tisoč dvesto let pred tem stala Troja.
Na poti se je ladja, s katero je potoval, ustavila na otoku Samotrakija, nedaleč od Dardanel. Na evropska tla je najprej stopil v Filipih, kjer je tristo let prej prestoloval Filip II., oče Aleksandra Makedonskega. Pavel je bil prisiljen že po kratkem času zapustiti Filipe, in se odpraviti v 150 km oddaljeno Tesaloniko.
V njegovem času je bil Solun cvetoče trgovsko mesto, v katerem je živelo veliko tujcev, vsak s svojim verskih kultom; med njimi je bila tudi močna judovska skupnost. Več sobot zapored je šel v njihovo shodnico. Verodostojnost med rojaki v Solunu si je Pavel pridobil z oznanjevanjem temeljnih sporočil Postave, med katerimi so bile tudi besede preroka Izaija, ki smo jih slišali v prvem berilu: »Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga.«
Nekateri namreč mislijo, da vse vere učijo isto – biti dober.
Ko pa je Pavel preroka Izaija vsebinsko povezal s Kristusom, so se solunski Judje močno razburili. Govor o Kristusu so razumeli kot izdajo judovstva. Tožili so ga lokalnim oblastem, da rovari proti cesarju, kar je bila popolna laž. Apostol je moral zapustiti komaj osnovano krščansko skupnost in oditi v Korint, od koder je v začetku leta 51 odposlal pismo v Tesaloniko. Nekaj stavkov tega pisma smo slišali v drugem berilu: »Vedno se zahvaljujem Bogu za vas vse. Neprenehoma imam v spominu vašo vero, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Tes 1).
Od tistih, ki odklanjajo evangelij, še najlaže razumemo Jude, tako tiste iz Pavlovih časov, kot današnje. Judovstvo nikoli ni bilo homogeno. Danes govorimo o sekularnem, tradicionalnem in ortodoksnem judovstvu. Nikoli pa niso vsi Judje zavrnili evangelija. Prvi kristjani so bili večinoma Judje. Tudi danes posamezni Judje sprejemajo krščanstvo. Posebej znana Juda, ki sta postala kristjana, sta filozofinja Edit Stein (1891–1942), ki je umrla v koncentracijskem taborišču Auschwitz, in pariški kardinal Jean-Marie Lustiger (1926–2007) ter mnogi drugi.
Ljudje povezujejo verske in duhovne prvine, ki nikakor ne spadajo skupaj.
Drugačne razloge za zavrnitev krščanstva kot Judje so imeli Grki, ki niso poznali Boga Stvarnika, pač pa so verjeli v večnost univerzuma. Zato so v prvih stoletjih krščanstva mnogi mešali grško filozofijo z evangelijem. Pojavilo se je veliko število krivih verovanj, med katerimi izstopata gnosticizem, ki namesto vere izpostavlja spoznanje kot pot do odrešenja, in dualizem, ki trdi, da obstajata dve enakovredni počeli, dobro in zlo.
Do podobnega mešanja prihaja danes. Marsikateri kristjan povsem nevede krščanstvu tuje miselne zasnutke nekritično povezuje z evangelijem, pri čemer misli, da je z njegovo vero še naprej vse v redu; ali pa ima različne moderne ideje za nekakšno osvežitev po njegovem mnenju preveč zaprašenega krščanstva.
Tako prihaja do lahkomiselnega in popolnoma poljudnega kreiranja psevdo krščanske duhovnosti. Ljudje povezujejo verske in duhovne prvine, ki nikakor ne spadajo skupaj. Iz tega nastane nek čisto individualni verski sitem.
Takšna vera je sinkretistična, »sračje gnezdo«, ker spaja nezdružljive verske elemente, denimo kitajsko, iransko in indijsko modrost, razsvetljenstvo, new age, nekakšno avtohtono staro-verstvo, predkrščanske mitologije na evropskih tleh: keltska, germanska, nordijska, staroslovanska in druga verovanja.
Tam, kjer se vse povezuje, ni povezano nič.
Nekaterim kristjanom se vse to simpatično povezuje. To je prastara past. Za sindromom povezovanja vsega, kar slišimo, in nam je všeč, pogosto boleha moderna religioznost, ki ni sposobna izbrati Kristusa. Tam, kjer se vse povezuje, ni povezano nič. Ali kot pravi Jezus: »Kdor ne zbira z menoj, raztresa« (Mt 12,30).
Na misijonsko nedeljo se pogosto vprašamo, kakšne smisel ima širjenje evangelija. Nekateri namreč mislijo, da vse vere učijo isto – biti dober. Med verami naj bi ne bilo bistvene razlike, zato naj bi bilo misijonsko delovanje nepotrebno, marsikdo ga razume celo kot nespoštljivo vsiljevanje krščanstva drugače verujočim in mislečim. Ali je temu res tako?
Niso redki kristjani, ki simpatizirajo s tradicionalno kitajsko religijsko-filozofsko dvojico jin-jang. Ta dvojica ponazarja na videz ločene in nezdružljive sile narave, ki naj bi se medsebojno dopolnjevale in oplajale. Dvojnost je srčika različnih vej kitajske znanosti in filozofije, vodilo tradicionalne kitajske medicine ter osrednje načelo kitajskih telesnih vaj in borilnih veščin.
Kristus, kot nam ga predstavi evangelij, pa ni ujet v kozmično omrežje jin in jang, temveč je odrešenik obojega.
Dvojica pojmov jin-jang označuje različne naravne dvojnosti, kot na primer: svetloba-tema, moško-žensko, visoko-nizko, toplo-hladno. Jang povezujejo z belim, moškim načelom in poudarkom na zunanjosti; jin pa s temnim, ženskim načelom in ponotranjenjem.
Ena izmed klasičnih predstavitev pojma in dopolnjujočih nasprotij jin-jang je krog, ki označuje celoto. Vsaka stvar ima delež obojega. Jin in jang nikoli ne obstajata v čisti obliki in mirovanju, pač pa sta vedno v dinamičnem vzajemnem delovanju. Vse je povezano z vsem. Med fizikalnimi in duhovnimi pojavi, med človeškim svetom in naravo ni razlike. Vsako preoblikovanje ohranja enotnost, ki temelji na skladju prvin planeta, njegovih barv, letnih dob, strani neba, okusa itd.
Pavel oznanja nekaj popolnoma drugega. Kaže na Kristusa, ki ni del univerzuma in ni v interakciji med jin in jang, ampak je onstran obeh. Znotraj jin in jang se odvija vsa lepota in vsa grozota tega sveta. Kitajska modrost, podobno kot grška, ne pozna Boga Stvarnika, marveč sile stvarjenja potegne v organski in anorganski svet.
Kaj imamo ljudje s to celoto, ki v neskončnost melje dobro in zlo, svetlobo in temo?
Bog, kot osebno bitje, ki ga kličemo Oče, je kitajski religioznosti tuj. Kristus, kot nam ga predstavi evangelij, pa ni ujet v kozmično omrežje jin in jang, temveč je odrešenik obojega. Krščanstvo ni religija v klasičnem pomenu besede, ker ni modrost oziroma filozofija. Krščanstvo je Kristus, odrešenik vseh religij in filozofij, pa tudi znanosti, ki jo zanimajo ista vprašanja kot tradicionalno kitajsko filozofijo.
Ta namreč vidi spremembe oblik in stanj v medsebojnem odnosu jin in jang znotraj petih temeljnih prvin, ki so: les, ogenj, zemlja, kovina, voda. To je blizu grškim Predsokratikom, predhodnikom klasične grške filozofije in sodobne znanosti.
Pavel v pismu Tesaloničanom govori izključno o osebah in ne o modrosti. Najprej seveda o Kristusu, ki je zunaj sveta, zato je lahko odrešenik vseh mešanj, ki so posledica dvojnosti zgolj tega sveta, odrešenik vseh dogajanj v univerzumu.
Tej duši Kristus, kot nekoč Tesaloničanom, v Svetem Duhu naklanja popolno zanesljivost.
V nadaljevanju pa Pavla zanimajo Tesaloničani, njihove neumrljive duše. Te se po Kristusovi milosti sproti, od ure do ure, dvigajo prek vseh nasprotij, ki se dogajajo v tem ubogem svetu.
To je pomembno razumeti prav v našem času, ko se razplamtevajo nova vojna žarišča, nova krvava interakcija med jin in jang. Univerzum v procesih med jin in jang tudi po vseh vojnih strahotah ostane neokrnjen.
Toda kaj imamo ljudje s to celoto, ki v neskončnost melje dobro in zlo, svetlobo in temo? Kristjani smo sicer vpeti v to celoto, a jo v Kristusu motrimo z distance, ker ni naša edina in zadnja realnost.
Vsak trenutek, ko molimo in se v evharistiji oklepamo Kristusa, iz te celote izstopamo. V naših dušah se ne povezujejo ogenj, zemlja, kovine in duševni svet, kot v tradicionalni kitajski religiji. V zadnjih globinah naše biti ni ničesar od tega sveta, tudi ne jin in jang, tu je prostor samo za naš od Boga ustvarjeni Jaz, za našo neumrljivo dušo, v katero imata dostop samo Kristus in njegova milost. Tej duši Kristus, kot nekoč Tesaloničanom, v Svetem Duhu naklanja popolno zanesljivost. To oznanjamo svetu, to je sporočilo misijonske nedelje.
Komentirajo lahko naročniki