Srečanje Ši-Trump-Putin: Jalta 2.0 ali Šenzen 1.0?

20. 11. 2026, 06:31

5 minut branja
Deli

Gostitelj azijsko-pacifiškega ekonomskega vrha APEC kitajski predsednik Ši je ameriškega predsednika Trumpa ne samo pričakal na letališču v Šenzenu (kot je to Trump nedavno storil ob Xijevem obisku v ZDA), ampak ga – sicer po azijsko nerodno – celo objel. Takšne pozornosti ni izkazal ruskemu predsedniku Putinu, katerega je pričakal šele peti v kitajski hierarhiji.

Morda je Ši z razliko v pozornosti do obeh gostov želel zamajati rusko samozadovoljno prepričanje, da srečanje treh pomeni priznanje ruske enakovrednosti Združenim državam in Kitajski? Kitajski godi ruska odvisnost in še bolj bipolarnost sveta, v katerem bo Rusija predvsem koristen vazal, a ne enakovreden člen. Le po moči jedrskega arzenala se Rusija še lahko meri z ZDA in Kitajsko.

Kitajski godi ruska odvisnost in še bolj bipolarnost sveta, v katerem bo Rusija predvsem koristen vazal, a ne enakovreden člen.

Foto: https://www.whitehouse.gov/

Je zgodovinsko srečanje Šija, Putina in Trumpa nova Jalta? Že Jalta 1.0 je le na videz pomenila zmago miru in demokracije; v resnici je utrdila poprejšnje dogovore zaveznikov o razdelitvi vplivnih sfer. Tokratno srečanje je bilo še veliko bolj pragmatično. Trump je v Šenzen prišel z ambicijo globalnega dogovora o nadzoru jedrskega orožja, ki se mu Kitajska, ki v številu jedrskih konic še zaostaja, izogiba; Putin je prišel predvsem zaradi prestiža (in ga bil skoraj v celoti deležen); Ši bi želel najti podporo za kitajsko vizijo globalnega upravljanja, ki predvsem poudarja nevmešavanje v notranje zadeve, beri, zatiskanje oči pred grobimi kršitvami človekovih pravic.

Trije avtokrati, a eden demokratično omejen

V Jalti 1.0 sta se voditelja dveh najmočnejših demokracij tistega časa srečala z voditeljem največje avtokracije tistega časa. Na domnevni Jalti 2.0 je zadeva bolj zapletena. Ši je nesporno voditelj avtokratske velesile, prav tako je avtokrat Putin, avtokratskih tendenc pa ni moč prezreti niti pri predsedniku Trumpu, četudi mu stoji nasproti robustna ameriška demokracija, z (demokratskim) Kongresom in Vrhovnim sodiščem na čelu ter ameriško civilno družbo. S takšnimi omejitvami se ni treba ubadati ne Putinu in ne Šiju.

Kitajska primerjavo z Jalto 1.0 zavrača, če že zaradi drugega ne zaradi dejstva, da (tedaj revne in nemočne) Kitajske tam ni bilo oz. ni moglo biti, toda Jalta 2.0 ali Šenzen 1.0 je zmaga za Kitajsko: nekoč revna, izolirana, ponižana dežela sedaj gosti voditelja drugih dveh velesil, do absolutne tehnološke in do enakovredne vojaške moči pa ji manjka le še malo. Ši je razmerje med tremi državami dobro opisal, ko je dejal, da je Kitajska proizvodna velesila, Rusija bogat izvor naravnih virov in ZDA dežela potrošnikov.

Jalta 2.0 ali Šenzen 1.0 je zmaga za Kitajsko: nekoč revna, izolirana, ponižana dežela sedaj gosti voditelja drugih dveh velesil, do absolutne tehnološke in do enakovredne vojaške moči pa ji manjka le še malo.

Jalta 2.0 ali Šenzen 1.0? Prezgodaj je še reči; potrebno bo videti, ali je srečanje dejansko začetek nečesa, ali pa samo medijsko zanimiv dogodek. Zaenkrat naj bi se “veliki trije” dogovorili o štirih zadevah: reformi OZN (kar, kot rečeno, najbolj zanima Kitajsko); o povečanem črpanju nafte (da bo cena nižja za ameriške potrošnike, da bo Rusija ekonomsko preživela vojskovanje v Ukrajini in da bodo brneli kitajski stroji); izrazili so skupno nasprotovanje Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ki mu v zadnjem času ZDA namenjajo izredno pozornost) in se zelo na splošno dogovorili o dialogu o neširjenju jedrskega orožja (kar spet zanima predvsem ZDA).

Foto: https://www.whitehouse.gov/

Ta zadnja točka je za mednarodno skupnost najpomembnejša, a v celoti gledano je jasno, da so od Šenzena imele največ ZDA, nekaj manj Kitajska in precej manj Rusija – o Ukrajini, se zdi, ni bilo govora.

Nepovabljena šibka in negotova Evropa

Kaj pa Evropa? Tako ali drugače, srečanje v Šenzenu zanjo ni najboljša novica, že zato, ker tja ni bila povabljena. (Evropski voditelji so se istočasno v Berlinu srečali v formatu “Koalicije voljnih” za Ukrajino.) V Šenzenu ni mogla biti, ker je vojaški palček, tehnološko in gospodarsko inferioren, za nameček pa civilizacijsko šibka in negotova.

Srečanje verjetno vsaj zaenkrat ne bo imelo tako usodnih posledic kot tisto v Jalti in ne bo uresničilo Putinovih sanj, a precej škode je narejene že s tem, da ameriški predsednik Rusiji – vsaj navzven – dopušča vlogo enakovredne velesile, kljub njenemu teptanju evropske in svetovne varnosti. Nekaj ur za srečanjem so se že okrepili ruski napadi na Kijev.

Precej škode je narejene že s tem, da ameriški predsednik Rusiji – vsaj navzven – dopušča vlogo enakovredne velesile, kljub njenemu teptanju evropske in svetovne varnosti.

Slovenija potrebuje prijateljstvo z ZDA

In kje je tu Slovenija? Edino prav je, da aktualna vlada normalizira in tudi krepi odnose z ZDA – tudi če bo Trumpa nasledil Demokrat, se temeljne konture ameriške zunanje politike ne bodo spremenile, saj sta nastavke zanjo dala že Clinton in Obama.

Za malo državo je dobro imeti velikega prijatelja. Odločitev za ameriško jedrsko tehnologijo bi bila logična in koristna, prav tako dejansko potrebujemo vojaško opremo – zakaj je ne bi kupili prav v ZDA?

Ob tem pa je bistveno, da je takšna zunanja in varnostna politika dopolnilo osnovni evropski drži. Tu smo doma in to EU moramo spreminjati in hkrati krepiti – pred neposredno rusko varnostno grožnjo in pred tveganji, ki jih prinaša močna avtoritarna Kitajska.

Samo gospodarsko, tehnološko in tudi vojaško močna Evropa, ki se ne bo sramovala svojih korenin v antiki, judovstvu, krščanstvu in humanizmu, bo lahko preprečila, da bi Šenzen postal nova Jalta, kjer bi o usodi in varnosti Evrope odločali drugi.

Matevž Sedej