Slovenci, ki so odšli v svet in ga spremenili

22. 11. 2026, 17:23

8 minut branja
Deli

Slovenci smo majhen narod. Kljub temu je presenetljivo veliko naših rojakov po svetu doseglo in še dosega izjemne stvari na najrazličnejših področjih. Nekatere je domovina celo izgnala ali pa je bila do njih tako mačehovska, da so morali boljše okolje poiskati na tujih tleh.

Eden od njih je v teh dneh na na večdnevnem obisku Slovenije. To je Pedro Opeka, sin slovenskih staršev, ki jim je po drugi svetovni vojni uspelo pobegniti pred povojnimi poboji v Argentino. Pedro je postal duhovnik in misijonar ter svoje življenje podaril najrevnejšim na Madagaskarju.

Leta 1989 je med ljudmi, ki so životarili na ulicah in smetiščih prestolnice Antananarivo, ustanovil skupnost Akamasoa, kar v domačem jeziku pomeni »dobri prijatelji«.

Po nekaterih ocenah je v več desetletjih iz revščine pomagal izvleči okoli pol milijona ljudi. Večkrat je bil predlagan za Nobelovo nagrado za mir, Slovenija pa ga je odlikovala z najvišjim državnim odlikovanjem. Njegovo mesto prijateljstva je leta 2019 obiskal papež Frančišek, pri katerem je Opeka kot mlad študent poslušal teologijo.

Pedro Opeka je nedvomno eden največjih Slovencev. Ni pa edini. Zbrali smo nekaj velikih imen; mnogi od njih so manj znani, čeprav sadove njihovega dela uživamo vsak dan.

Dr. Janez Janež. Foto: Naslovnica knjige Veliki zdravnik Fan Fenglong Oki

Med njimi je zdravnik Janez Janež, ki je pot služenja bolnim in ubogim prehodil že pred Opeko. Rojen v Dolskem je bil pionir slovenske transfuziologije: po specializaciji v Beogradu in na Dunaju je do konca leta 1944 vodil oddelek za transfuzijo krvi v ljubljanski bolnišnici, kjer je izvedel prvo transfuzijo krvi v Ljubljani. Kri za bolnike je takrat dobival od bratov, prijateljev in postreščkov z železniške postaje, večkrat pa jo je daroval tudi sam.

Ko je leta 1945 v Pliberku za las ubežal smrti, je življenje razumel kot drugič podarjeno in ga v celoti posvetil drugim. Postal je prvi slovenski laiški misijonar: štiri leta je deloval na Kitajskem, nato pa 38 let na Tajvanu, kjer je v ribiškem mestu Luodong skupaj z redovniki ustanovil bolnišnico, ki je iz skromnega oddelka s 30 posteljami zrasla v enajstnadstropno bolnišnico. Leta 1964 so ob njej odprli še šolo, iz katere je vsako leto prišlo 50 diplomiranih bolničark.

Za svoje delo ni nikoli sprejel plačila, po ocenah pa je opravil okoli 80.000 operacij. Lahko bi postal milijonar, a je vztrajal pri geslu: »Prišel sem dajat, ne jemat!« Tajvanske oblasti so ga odlikovale z medaljo »dobri človek«, leta 2007 pa so v Luodongu odprli spominski center, ki nosi njegovo ime. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi dosegel in kako bi sooblikoval razvoj slovenske medicine, če mu ne bi bilo treba bežati iz domovine.

Minulo soboto ob 20:00 je bila na Planet TV televizijska premiera slovenskega filma Exodus 1945: Naša kri, ki opisuje usodo dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža, ki sta maja 1945 s sanitetnim vlakom iz Ljubljane proti Avstriji skušala rešiti ranjence in begunce v času, ko je človečnost odpovedala.

Zdravnika sta skrbela za več kot 300 ranjencev, čeprav sta s tem tvegala lastno življenje. Film, ki si ga je v kinematografih v prvem koncu tedna ogledalo skoraj deset tisoč ljudi, je prvi del načrtovane trilogije, ki želi spodbuditi kulturo spomina, utemeljeno na empatiji in ne na ideologiji.

France Rode (Foto: WikiCommon)

Svet so naši rojaki spreminjali tudi s tehniko. France Rode, fant iz gorenjske kmečke družine, je po diplomi v Ljubljani leta 1960 odšel v ZDA. Razlog je bil ljubezen, saj se je njegovo dekle preselilo v Chicago. Pri Hewlett-Packardu je bil eden od štirih vodilnih inženirjev, ki so razvili HP-35, prvi znanstveni žepni kalkulator, in zanj zasnoval miniaturni procesor. Vodil je tudi razvoj prvega finančnega kalkulatorja ter t. i. računalnika v aktovki, predhodnika današnjega prenosnika.

Med Slovenci, ki so po drugi svetovni vojni zapustili domovino, je bil tudi jezuit Ivan Žužek, rojen leta 1924 v Ljubljani. Maja 1945 se je skupaj z bratom rešil z vlaka, ki je begunce in druge ujetnike peljal v taborišče na Teharjah, ter pobegnil v Italijo. Tam je vstopil v jezuitski red in pozneje postal eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za cerkveno pravo vzhodnih katoliških Cerkva. Na Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu je bil profesor in rektor in skoraj dve desetletji sodeloval pri pripravi novega zakonika vzhodnih Cerkva, ki je bil razglašen leta 1990.

Bil je tudi predan skavt: v Italiji je deloval kot duhovni voditelj najmlajših skavtinj, imenovanih pikapolonice, napisal zanje molitvenik in s svojim zgledom navdihoval tudi začetnike slovenskega katoliškega skavtstva. Njegovo delo je pomembno zaznamovalo ureditev cerkvenega prava na svetovni ravni, med mladimi, ki jih je spremljal, pa je ostal zapisan kot izjemen vzgojitelj in duhovni voditelj. Predlani je izšla imenitna knjiga, ki je vsaj malo osvetlila njegovo življenje in delo. Prav tako pa je bil o njem posnet tudi dokumentarni film, ki je prosto dostopen na spletu.

Ljubo Sirc na naslovnici svoje knjige.

Za življenje je iz povojne Jugoslavije bežal tudi Ljubo Sirc. Rojen je bil leta 1920 v Kranju. Med vojno je sodeloval z NOB, po vojni pa se je zaradi nasprotovanja novi oblasti in zahtevah po večstrankarski ureditvi države znašel v političnem procesu. Leta 1947 je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, kazen pa so mu pozneje spremenili v zaporno. Leta 1954 mu je uspelo pobegniti iz Jugoslavije.

Novo življenje si je ustvaril v Veliki Britaniji, kjer je postal ugleden ekonomist in profesor na Univerzi v Glasgowu. Raziskoval je socialistična gospodarstva, plansko ekonomijo in gospodarske sisteme komunističnih držav. Ustanovil je Centre for Research into Communist Economies, ki je postal pomembna mednarodna raziskovalna ustanova.

Joe Sutter Foto: Darko Veberic (WikiCommon)

Ko danes sedemo v veliko letalo, malokdo ve, da je za njim stal sin slovenskega izseljenca. Oče Joeja Sutterja, Franc Suhadolc iz Dobrove pri Ljubljani, je v Ameriko odšel kot sedemnajstletni iskalec zlata, priimek pa so mu uradniki spremenili v Sutter. Joe je pri Boeingu vodil ekipo, ki je zasnovala letalo 747, zato ga imenujejo »oče 747«. Jumbo jet je dolga potovanja omogočil milijonom ljudi in svet naredil manjši, Sutter pa je bil vse življenje ponosen na svoje slovenske korenine.

Uradni portret Sunite Williams. Foto: Robert Markowitz

Slovenska kri je segla tudi v vesolje. Sunita Williams se je rodila materi slovenskega rodu Bonnie Zalokar, njena prababica pa je na začetku 20. stoletja odšla v Ameriko iz Leš pri Tržiču. V vesolju je skupno preživela 608 dni, z devetimi vesoljskimi sprehodi pa drži ženski rekord. V Lešah jo kličejo »naša Sončka« in so ji v nekdanji šoli uredili spominsko sobo.

Med astronavti slovenskega rodu je tudi Jerry Linenger, ki je v vesolju skupaj preživel 143 dni in je na takratno vesoljsko postajo Mir vzel podobo brezjanske Marije Pomagaj in slovensko zastavo.

Zgodba bratov Stanleyja in Franka Gorenca pove, kaj zmoreta trud in družinska povezanost. Rojena v Ljubljani sta se s starši v ZDA izselila stara osem in štiri leta. Stanley je postal generalmajor in vodja varnosti ameriških letalskih sil, Frank pa general s štirimi zvezdicami in poveljnik ameriških letalskih sil v Evropi in Afriki ter Natovega zavezniškega letalskega poveljstva. Ob tem ni pozabil, kako velike žrtve so starši sprejeli, da bi otrokom omogočili priložnosti, ki jih doma niso imeli.

Brata Gorenc (US Air Force photo by A1C Samantha Willner ).

Veliko, a manj znano ime je tudi slovenski arhitekt Viktor Sulčič (1895–1973) rojen v Križu pri Trstu. Leta 1924 se je izselil v Argentino. Tam je postal eden od arhitektov, ki so zaznamovali podobo Buenos Airesa. Najbolj znan je po zasnovi stadiona La Bombonera, domačega igrišča slovitega nogometnega kluba Boca Juniors. Sulčič je bil tudi slikar in pomemben član slovenske izseljenske skupnosti v Argentini.

Med povojnimi izseljenci je bila tudi Branislava Sušnik, rojena leta 1920 v Medvodah, ki je leta 1947 odšla v Argentino, pozneje pa se preselila v Paragvaj. Tam je postala ena najpomembnejših antropologinj Južne Amerike in več kot štiri desetletja vodila Etnografski muzej Andrés Barbero v Asunciónu.

Branislava Sušnik. Foto: WikiCommon

Svoje življenje je posvetila raziskovanju staroselskih ljudstev, njihovih jezikov, zgodovine in kultur ter za seboj pustila izjemen znanstveni opus. Čeprav je večino življenja preživela na drugem koncu sveta, je ostala Slovenka, na katero je lahko domovina upravičeno ponosna.

To nikakor niso vsi Slovenci, ki so v tujini dosegli velike stvari in s svojim delom zaznamovali svet. Njihove zgodbe so zelo različne, povezuje pa jih izjemna ustvarjalnost, vztrajnost in pogum, da so tudi v povsem novem okolju našli pot do uspeha. Mnogi so morali domovino zapustiti v okoliščinah, ki si jih niso izbrali, a kljub temu niso pozabili svojih korenin. Njihovi dosežki so dokaz, da majhnost naroda nikakor ni merilo njegovega potenciala. In morda tudi opomin, koliko talentov je Slovenija izgubila, ko jim doma ni znala ali mogla ponuditi prostora, da bi razvili svoje sposobnosti.