“Slovenci nismo junaki. Ne smemo biti.” Razpad slovenske samopodobe od Karantanije do Jugoslavije

Praznični teden je za nami. Teden, ki je bolj razdvajal kot združeval, zahteva refleksijo. Zahteva razmišljanje o nas samih, o naši narodni in politični zavesti. Smo postali nacija, ali smo še vedno zgolj ljudstvo?

Slovenci o sebi vemo malo. Verjetno premalo, da bi sami sebe znali imeti za narod. Ne zato, ker svoje zgodovine ne bi imeli, temveč zato, ker je še zdaleč ne poznamo dovolj, da bi se z njo poistovetili. Sicer nekaj čutimo, močno čutimo, vendar tega ne znamo artikulirati. Narodne zavesti ne znamo spraviti v življenje.

Brez mita, brez dejstev

Tako rekoč vsak narod ima svoj narodni mit. Nekaj, kar se nekje iz meglene, polresnične zgodovine podkrepi s kakšno bitko, vladarjem, narodnim junakom, in tako v sedanjosti osmišlja obstoj nekega naroda. Pove, od kje narod izvira, kaj je počel, in kam gre. Slovenci takega mita nimamo. Ne poznamo niti resničnih dejstev, ki bi nam dajala smisel.

Nedavno je bila obletnica bitke pri Sisku, velikega dogodka v naši narodni zgodovini. Kdo še ve kaj o tem? Kdo ve za pogumnega Andreja, za Hasanov plašč? Za Herbertovo srce? Kdo ve, da smo bili Slovenci v Avstriji najbolj cenjeni vojaki, osebna cesarjeva straža, še več, kdo ve, da brez slovenskega elementa Avstrija, kot jo poznamo, ne bi obstajala? Da o osamosvojitvi ter pomenu velikih Slovencev skozi zgodovino niti ne govorimo.

Slovenci nismo junaki. Ne smemo biti.

V študentskih časih smo pri profesorju Prebiliču na izpitu morali znati politični sistem Karantanije. Preblisk zgodovinske korektnosti v sistemu izobraževanja. Učbeniki sicer poznajo zgolj izogibanje lastni zgodovini. Blestijo v razlagah, kako nekaj ni naše. Slovenci nismo junaki. Ne smemo biti. Oziroma, se ne smemo zavedati, da smo. Ker je nekoč v zgodovini ta zavest trčila ob nek politični interes.

Kako je slovenstvo padlo

Že v Avstro Ogrski je z vzponom nacionalizma v 19. stoletju prišlo do narodnostnih trenj med nemško in slovensko govorečimi Avstrijci. Marsikoga bo zmrazilo, a Slovenci smo bili državljani Avstrije z enakimi pravicami in dolžnostmi kod kdo drug. In jezik je bil edina razlika, sicer pa je šlo za skupno zgodovino, v kateri smo, ne glede na jezik, stoletja soustvarjali isto srednjeevropsko kulturo.

In na jeziku je nato padla naša “avstrijskost”. Jezik je bil tedaj osnova političnega, skupaj s Čehi smo težili za trializmom, ki ga nismo dobili, in nismo se dobro počutili. Po prvi svetovni vojni pa smo iz svojega srednjeevropskega kulturnega kompleksa padli v bizantinsko – otomanskega. Pod srbsko krono, ki ji obstoj Slovencev kot močnega naroda vojakov, znanstvenikov, kulturnikov in mislecev ni bil niti v najmanjšem interesu.

Začela se je prekvalifikacija, in ironično, je z njo propadla še naša slovenskost. “S Slovenci je bilo konec, ko nam je Nikola Pašić začel pisati zgodovino,” pogosto pove prijatelj. Potrebovali so nas tihe, podložne, sposobne ustvarjati delo in kapital, vendar brez zavesti, ki bi lahko ogrozila vladajoči režim.

Stockholmski sindrom “nemških kmetov”

V kraljevi Jugoslaviji smo bili Slovenci tujci. Če se v grobem obrnemo na Franza Kafko, smo bili v vsakem oziru tujci. Potrebna je bila preobrazba. To pa je Slovence, tako kot v postelji ležečega Gregorja Samso, bolelo. Nekatere nas boli še sedaj, a narod je večinoma podlegel Stockholmskemu sindromu in v zadnjem stoletju v veliki meri sprejel ideje tistega, ki nam je brisal zgodovino in spreminjal identiteto.

Kje je v novem okolju Slovencem mesto, odraža zapis Ahmeda Pašića, znanega jeseniškega politika in aktivista bosanskega porekla, ki je v slovenščini izražal podporo slovenski državi. Eden od rojakov ga je vprašal, zakaj je zatajil svoj jezik, ter ali so mu “nemški kmetje” sprali možgane. Pašić nato pove, da spoštuje Slovence in Slovenijo, ter da je v deželi dobrosrčnih ljudi našel svoj dom.

Najvišja oblika političnega zavedanja med Slovenci poteka na relaciji med rdečo zvezdo in orlom

Primer nam govori dvoje: prvič, Slovenci smo “nemški kmetje”, kar naj bi bila dvojna žaljivka. Biti Nemec je grdo, deloma iz strahu, deloma iz zavisti. Biti kmet pa je sramotno. Ta poklic, ki je v Avstriji bojda drugi najbolj cenjen, je v nerazvitih deželah “buržoazija” uporabljala kot primer zaostalosti, revščine in neizobraženosti. Ko je bila Slovenija še v Srednji Evropi, ni bilo tako.

In drugič, človek, ki se nima za Slovenca, nas je razglasil za dobre ljudi. In Slovenci bi se poistovetili z obojim: obakrat bi rahlo zardeli, ob tisti žaljivki od rahlega sramu, ob pohvali pa od laskanja. Nauk zgodbe: naša samopodoba je odvisna od tega, kako nas vidijo drugi. Ker nimamo več dovolj samozavesti, da bi se znali sami opredeliti.

Med navijaštvom in državništvom

Brez te podlage je težko imeti državo. Da, vsi smo Slovenci, ko zmagujejo športniki… potem pa nič več. Z državnostjo naj bi iz ljudstva postali nacija. A le na papirju. Ker dlje od kolesa ali žoge naša kolektivna identiteta ne seže. Strasti športnega, ali bolje, navijaškega duha, smo prenesli v politiko. Zato so navijači izžvižgali predsednico. Predsednica sama pa je na proslavi tudi navijala za gostujoče moštvo.

Država, njeni simboli in institucije, niti sama demokracija, Slovencem intimno ne pomenita kaj dosti. To je odgovornost, ki je nočemo, mogoče niti ne razumemo. Najvišja in najbolj aktivna oblika političnega zavedanja med Slovenci poteka na relaciji med rdečo zvezdo in orlom, kar sami sebi prodajamo kot pluralnost. To ni pluralnost, pač pa nezmožnost razumevanja presežnega. To je rana in bolečina, ki narod vleče v brezno.

Zaključimo s Cankarjem: narod si bi pisal sodbo sam. Do sedaj si jo je pisal slabo. A tisti, ki še nismo obupali, pričakujemo spremembe.