Ne vem, če se v Bruslju tega zavedajo, a rešitev dveh držav je mrtva

1. 9. 2026, 06:31

8 minut branja
Deli

Na eni strani Janša, Netanjahu in teror zahodnega kolonializma, na drugi pa kot žrtve umirajo palestinski civilisti, za katerih svobodo se bojuje Hamas. Resda s terorizmom, ampak, kaj pa jim drugega ostane?

Takšen narativ prežema medije v Sloveniji in tujini, in deli družbo na naše in vaše. V resnici pa ima zgodba več kot 50 odtenkov modre, bele, črne in rdeče. Kdo v resnici greši, kakšni so interesi Izraelcev in Palestincev, kaj razkriva hinavščina EU, in kako se izviti iz primeža nasilja?

Ta prispevek skuša ponuditi objektiven pogled, in ne izraža ideološkega navijaštva ali političnega oportunizma.

Na kratko o židovstvu

Spor med Izraelom in Palestino ni spor med levimi in desnimi. Je spor med podporniki Izraela in antisemiti. To v grobem pomeni, da je globalna leva sfera nenaklonjena Izraelu, pridružuje pa se ji še velik del desnosučnih antisemitov.

Ironija je, da drug drugemu očitajo, da služijo “židovskim zarotam”. Za vse, kar sovražimo, krivimo Žide: desni za socializem, levi za kapitalizem. Dejstvo pa je, da je židovstvo večplasten koncept, v katerem obstaja družbeni in politični pluralizem. Judje so levi in desni, delavci in bankirji. Drži pa, da jim njihov družbeni ustroj omogoča precejšnje uspehe, poleg humanističnih in znanstvenih tudi finančne.

Da, tudi pri kakšni kapitalski ali politični zaroti so udeleženi. Tako kot Kitajci, Rusi, in še kdo. Eni bolj, drugi manj uspešno, antisemitizem pa je v največji meri posledica zavisti neuspešnih. Sovražijo tisti, ki vsebine ne poznajo. Če je lahko Straža referenca za židovstvo, je lahko 8. marec referenca za krščanstvo.

Prevladujoči sentiment je Izraelu nasproten. Slabo so si ti Židje podvrgli svet, če jih nihče ne uboga. Kakorkoli, iz tega izhaja naklonjenost Palestincem, stopnjo dalje pa Hamasu.

Svetohlinstvo Evrope

Tu blesti EU: Hamas je deklarativno obsodila in ga dodala na seznam terorističnih organizacij, bojda ga je podvrgla tudi sankcijam. V kolikšni meri jih izvršuje, je nemogoče reči, a če sodimo po političnih akcijah, ji zagotovo niso prioriteta. Iz bruseljskih soban prihajajo veliko glasnejši kriki zgražanja nad početjem Izraela kot militantov.

Ob tem, ko ti svoje ostarele in otroke vodijo v živi ščit, ne kriči nihče. Zakaj jim vedno zmanjka hrane in vode, nikoli pa raket in streliva, jih tudi ni nihče vprašal. In kakšno vojaško infrastrukturo so namesto šol, bolnišnic in stanovanj zgradili z zahodnimi milijardami, tudi ne, prav tako ne, zakaj so zaklenili hrano v skladišča, namesto da bi jo dali ljudem.

Še enkrat: ni narobe obsojati Izrael, narobe je ne obsojati Hamasa. Trenutno je na mestu marsikateri očitek vladi judovske države. A prvič, očitki naj bodo definirani s poštenimi vatli, ne s kričanjem frustriranih najstnic o genocidu. In drugič, marsikdo ne ve, da je največji kritik Bibijeve vlade izvoljeno ljudstvo samo, kar se bo pokazalo na prihajajočih volitvah.

Ameriška pesem Old hippie lepo povzema stanje EU: ostareli hipi bi živel kot v mladosti, a ga dohiti realnost. Evropa kriči kot najstnica, a ostala je v časih, ki so že mimo. Ne zaveda se geopolitične stvarnosti, zato nima definiranih interesov in strategije. Namesto tega se iz neke narejene pravičnosti pretvarjamo, da smo moralno nad vsemi, in prodajamo zgodbo, ki nima z realnostjo ničesar več. Saj, če že nimamo vpliva, bomo vsaj izpadli lepo.

Ne vem, ali se v Bruslju tega zavedajo, toda rešitev dveh držav je mrtva.

Zakaj je rešitev dveh držav mrtva

V resnici je noče nihče več. Za Palestinci oziroma tiste, ki stojijo za njimi, je jasno že dolgo. Če bi se osamosvojili, bi se med državama vzpostavila hudo varovana meja, in strateško bi “palestinska” stran ostala brez vpliva na Izrael. Zato Kurdi nočejo iz Iraka. Ne gre le za preigravanje med Hamasom in Fatahom, tudi drugi akterji si želijo sedanjega stanja, ki služi kot izhodišče slogana od reke do morja.

Če ne bi bilo tako, bi Gaza ostala Egipt in Zahodni breg Jordanija. A to sta mnogo resnejši državi, in zaplesti ju v vojno z Izraelom bi pomenilo eskalacijo, ki si je ne želi nihče, zato je nalogo lažje opravljati preko palestinskih proksijev.

Izrael pa bi se z dvema državama sicer rešil notranjih terorističnih groženj, a bi se s tem pravno zavezal k ozemeljski omejitvi, in širitev ne bi več prišla v poštev, oziroma bi si močno zmanjšal prostor za legitimizacijo vojaških operacij na palestinskih ozemljih, ki bi še vedno v vsakem primeru služila za delovanje proti judovski državi.

Jasno je, kdo bi v primeru palestinske državnosti to državo vodil, in jasno je tudi, da bi se za prestol frakcije med seboj spopadale. To pomeni boje med seboj in z Izraelom, Palestina pa je ob trenutnih razmerjih sil propadla država že preden je sploh nastala. Ampak mi bomo to zagovarjali.

Alternativa pravičništvu

EU bi tukaj lahko zgrabila bika za roge, in uvedla nove prijeme. Ne trumpovskih, pač pa bi za začetek obe strani vprašali, kaj zares hočeta, in kje je možen kompromis. Govoriti (za začetek bo dovolj spoznanje realnosti) bi bilo treba o potencialni vzpostavitvi demilitariziranih območij, mednarodni upravi in močni palestinski avtonomiji znotraj Izraela. Vrnitev pod Egipt in Jordanijo ne pride v poštev, ker bi jo vse vpletene države zavrnile.

Skratka, postaviti bi bilo potrebno neke nove temelje, iskati nove kompromise. Tudi, če bi bore malo dosegli, je naloga Evrope, da se pogovarja v luči realnosti, in ne svetohlinskega pravičništva. Za to pa je potrebno pripoznati, da teroristi in militanti ne morejo biti legitimni predstavniki Palestincev, in da ni vse, kar stori Bibi, suho zlato.

Za nove temelje je nujno odstraniti radikalne elemente na obeh straneh, palestinski in izraelski.

Proti apologetstvu

Kaj si zaslužijo militanti in teroristi, je civiliziranemu Evropejcu jasno. Kaj pa Izrael?

“Domoljubje pomeni podpirati svojo državo ves čas, svojo vlado pa takrat, ko si to zasluži,” je zapisal Mark Twain. Vemo, da je Izrael nesporen steber zahodne civilizacije v vzhodnem Sredozemlju in širše.

Vemo pa tudi, da je Netanjahu organiziral prevoze denarja iz Katarja v Gazo. Vemo, da je igral deli in vladaj med Hamasom in Fatahom, pa mu je mešetarjenje na koncu pljusknilo v obraz, zato smo dobili, kar imamo. Vemo, da mu je iz rok spolzela tekma z Iranom, in je, ko so svetili vsi alarmi, v vojno potegnil Trumpa. Vemo, da je možno marsikatero operacijo IDF opredeliti kot zločin. In vemo tudi, da so se ga volilci naveličali, in ga vidijo kot velikega deležnika krivde za nastale razmere.

Interes Netanjahuja ni nujno interes Izraela. Zato dogmatsko apologetstvo, ki ga tu in tam zasledimo, ne pride v poštev. Navijaštvo poznajo tudi na drugi strani. Braniti dejanja vsakokratne vlade katerekoli države ni vedno podpora interesu te države. Če bi bila, bi do pred kratkim kdo iz tujine, ki ima rad Slovenijo, podpiral Goloba. Pa obstajajo tujci, ki so mu nasprotovali.

Interesi države ali posameznika?

Končno smo pri slovenski nepodpori izjavi EU o nezakonitih izraelskih gradnjah. V splošnem se gre strinjati z Janšo in Kajzerjem, da takšne izjave nimajo smisla, sploh v kontekstu tega komentarja. Treba je iskati druge rešitve, ker so sedanje brez učinka.

A najprej smo dejali, da je gradnja na spornem ozemlju nezakonita, potem pa smo rekli, da se na to ne bomo ozirali. To je tako, kot bi rekli, da sicer ni prav, da nekdo odtuji bakrene žlebove s sosedove strehe, a če se bo tega že lotil, mu ne bomo nasprotovali.

Pravni oksimoron, ki v praksi v resnici nikogar ne zanima. EU bo šla dalje, izjavo so podprle ostale članice, in nihče več se s tem ne ukvarja.

Se je pa Netanjahu v objavi na X lepo zahvalil Janši za podporo. Naj na tej točki sledi premislek: kakšni bodo odnosi z Izraelom po volitvah? Gre za osebno prijateljstvo, in če, ali bo s slednjim pogojena zunanja politika?

Ničkolikokrat smo to očitali Nataši Pirc Musar, goreči zagovornici Palestine. Njena osebna čustva so postala uradna politika. Podobno je pri Netanjahuju. Upajmo pa, da bo naša diplomacija pokazala dovolj modrosti (ki jo s Kajzerjem na čelu vsekakor ima), da bo skupne interese postavila nad osebna prijateljstva.