Nataša Pirc Musar in napad na predsedniško funkcijo – od znotraj

Od 1,2 evra povrnjene parkirnine bajno plačanemu bankirju, do 850 evrov državnega nadomestila za multimilijonarja Aleša Musarja in 6.400 evrov, odobrenih zasebni Fundaciji Nataše Pirc Musar.

Obstaja posebna vrsta bogatih ljudi, ki imajo milijone, pa vendar niti enega evra ne pustijo na mizi. Pri Disneyju imajo Skopušnika. Pri nas jim rečemo zastonjkarji.

Problem nastane, ko se takšna mentaliteta vseli v predsedniško palačo.

Pred leti sem slišal zgodbo o nekoč zelo vplivnem slovenskem bankirju. Mož je že v tistih časih zaslužil med 600 in 700 tisoč evri bruto na leto. V enem delovnem dnevu je zaslužil več, kot marsikateri Slovenec v celem mesecu.

Pogosto je med službenim časom odšel na poslovno kosilo. Parkiral je, pojedel in plačal približno evro in dvajset centov parkirnine.

Ko se je vrnil v banko, je imel parkirni listek s seboj. Evro in dvajset centov. Želel je, da mu denar povrnejo.

Zgodbo sem si zapomnil zaradi tipa človeka, ki ga opisuje. Takšnega, ki ima skoraj vse, razen sposobnosti, da bi sem in tja zamahnil z roko in rekel: Ah, ta evro bom pa že sam.

Posebna vrsta revščine

Zastonjkar ni nujno človek, ki nima. Pravzaprav je pogosto ravno nasprotno.

To je lahko človek, ki ima toliko, da običajen Slovenec težko dohaja ničle na njegovem računu. Toda če obstajajo kosilo, letalska vozovnica, hotelska soba, kilometrina, dnevnica, parkirnina, državno nadomestilo ali donacija, ki jo lahko plača nekdo drug, bo vedno vprašal: Kje podpišem?

Ob Alešu Musarju se zadnja leta večkrat spomnim tistega bankirja.

Musar je premožen poslovnež. Premoženjska kartica, ki sta jo zakonca sama objavila pred predsedniškimi volitvami 2022, je razkrivala 800.000 evrov finančnih naložb, stoodstotno lastništvo nemškega podjetja s knjigovodsko vrednostjo več kot dva milijona evrov, druge poslovne deleže in nepremičnine.

Postal je prvi soprog. In država mu omogoča mesečno nadomestilo za stroške zaradi obveznosti, ki jih ima kot soprog predsednice republike. Ob začetku mandata Nataše Pirc Musar je šlo za približno 850 evrov mesečno.

Aleš Musar ga uveljavlja. In naj bo popolnoma jasno: to počne zakonito. In ravno tu se začne bistvo te kolumne. Govorim o občutku za mero.

“Ne, hvala!”

Pred Musarjem je bila desetletje v podobnem položaju Tanja Pečar, življenjska sopotnica  nekdanjega predsednika Boruta Pahorja.

Odvetnica. S svojim poklicem in svojimi prihodki. Pečarjeva se je pravicam, ki jih zakon daje partnerju predsednika republike, odpovedala. Ni jih potrebovala. Ali pa je preprosto presodila, da jih ne bo uveljavljala.

In prav v tem je razlika med dvema popolnoma različnima pogledoma na javno funkcijo. Prvi pravi: Pripada mi. Drugi se vpraša: Ali je res primerno, da to vzamem?

Musarju nadomestilo pripada. Pečarjeva pa je pokazala, da lahko človek kljub temu reče: Ne, hvala.

V tem je razlika med dvema popolnoma različnima pogledoma na javno funkcijo. Prvi pravi: Pripada mi. Drugi se vpraša: Ali je res primerno, da to vzamem?

Sporna donacija

Ta teden smo na Zanima.me razkrili še eno zgodbo, ob kateri se je težko izogniti istemu vprašanju.

15. marca letos je predsednica republike slavnostno nastopila na jubilejnem dobrodelnem koncertu Lions kluba Ljubljana.

Pet dni pozneje je njena zasebna fundacija, ki nosi tudi njeno ime, isti Lions klub zaprosila za denar. Odobrenih ji je bilo 6.400 evrov.

V Uradu predsednice zagotavljajo, da Pirc Musarjeva pred vložitvijo prošnje zanjo ni vedela in da pri pridobivanju denarja ni sodelovala.

Meni pa kot državljanu in komentatorju kljub temu ostane vprašanje: Je res treba vzeti čisto vse, kar je mogoče dobiti?

Predsedniška prtljaga

In potem je tu še nekoliko starejša zgodba. Leta 2015 je bila Nataša Pirc Musar predsednica Rdečega križa Slovenije.

Njen zavod Info Hiša je Rdečemu križu izdal račun za 778 evrov. Čeprav pravno svetovanje, kot se je izkazalo kasneje, ni bilo opravljeno. Dejansko je šlo za izplačilo honorarja za predsedovanje Rdečemu križu.

Ko je zadeva prišla v javnost, je bil račun storniran, denar vrnjen, Pirc Musarjeva pa je pojasnjevala, da je šlo za napako in ne za poskus izogibanja davkom.

Policija jo je kasneje ovadila. Tožilstvo je ovadbo zavrglo. Toda ta kolumna ni obtožnica. Odpira pa vprašanje političnega in osebnega standarda.

Še ena kilometrina, še en hotel, še en dan

Ob našem razkritju o Lionsih je eden od bralcev v komentar zapisal zanimivo anekdoto.

Po njegovih navedbah naj bi pred leti študenti prava organizirali dogodek na Rogli, na katerega so profesorji prihajali brezplačno. Nataša Pirc Musar naj bi bila edina, ki je zahtevala povračilo potnih stroškov.

Te zgodbe seveda nismo preverjali. Zato jo navajam natanko kot to, kar trenutno je: anekdoto bralca, ne kot dejstvo.

Podobno zgodbo sem neuradno slišal o Alešu Musarju in letošnjih olimpijskih igrah. Po pripovedovanju vira naj bi bil Musar s sinom nekaj dni gost v okviru olimpijskega programa, nato pa naj bi si zaželel bivanje podaljšati in organizatorje vprašal, ali bi mu dodatne dni lahko pokrili oni.

Tudi te navedbe nimamo dokumentirane in je zato ne predstavljam kot dejstvo. Če je resnična, pa bi bila skoraj popolna ilustracija mentalitete, o kateri govorim.

Ne zato, ker si milijonar ne bi smel podaljšati počitnic. Naj si jih. Ampak potem naj si tudi plača hotel.

Ne, to ni jeza na bogate

Naj na tem mestu preprečim precej predvidljiv očitek.

Ne, to ni kolumna človeka, ki bi ga motilo bogastvo drugih. In še manj kolumna o tem, da bi se moral kdorkoli opravičevati za svoje premoženje.

Ravno nasprotno: sam se pogosto javno zavzemam za državo, v kateri bi najbolj sposobni, podjetni in uspešni lahko veliko ustvarili, veliko zaslužili in od svojega uspeha tudi veliko obdržali.

Za privlačnejšo obdavčitev dela in kapitala, manj administrativnega dušenja, za poslovno okolje, zaradi katerega uspešni ljudje, podjetja in njihov kapital ne bi bežali iz Slovenije.

Bogastvo me ne moti. No, skopuštvo pa me.

Kdo v resnici degradira funkcijo?

Ob nedavnih aferah predsednice že dneve poslušamo isti obrambni refleks. Napadate predsednico. Napadate institucijo. Rušite ugled funkcije predsednika republike. Ne. Ravno obratno.

Institucije predsednika republike ne degradira novinar, ki sprašuje, zakaj je zasebna fundacija predsednice pet dni po njenem uradnem nastopu zaprosila gostitelja za denar. Predsedniško funkcijo lahko najbolj učinkovito degradira človek, ki jo opravlja.

Predsedniško funkcijo lahko najbolj učinkovito degradira človek, ki jo opravlja.

Javnost ima vso pravico postavljati neprijetna vprašanja o človeku, ki predstavlja državo, ne da bi bilo vsako takšno vprašanje razglašeno za napad na institucijo. Predsednik republike namreč ni zgolj funkcionar, ki preverja, kaj mu dovoljuje zakon. Je simbol države.

Predsednik republike namreč ni zgolj funkcionar, ki preverja, kaj mu dovoljuje zakon. Je simbol države.

Pa saj so dobrodelni!

Pričakujem še drugi ugovor.

Da so ljudje, o katerih pišem, vendar tudi dobrodelni. Da darujejo. Podpirajo dobre projekte. Sodelujejo v humanitarnih akcijah.

Ne oporekam temu. Toda dobrodelnost sama po sebi še ni certifikat človekove nesebičnosti.

Dobrodelnost je lahko izraz pristne solidarnosti. Najlepša je pogosto tista, za katero javnost nikoli niti ne izve. Lahko pa je tudi nekaj drugega. Investicija v lastno javno podobo.

Človeka namreč ne presojam samo po tem, koliko denarja je pripravljen dati takrat, ko se to vidi. Veliko mi o njem pove tudi, koliko svojega denarja je pripravljen porabiti takrat, ko bi račun lahko poravnal nekdo drug. Dobrodelnost je lahko izraz pristne solidarnosti. Najlepša je pogosto tista, za katero javnost nikoli niti ne izve. Lahko pa je tudi nekaj drugega. Investicija v lastno javno podobo.

Dobrodelnost je lahko izraz pristne solidarnosti. Najlepša je pogosto tista, za katero javnost nikoli niti ne izve. Lahko pa je tudi nekaj drugega. Investicija v lastno javno podobo.

To, dragi moji, so zastonjkarji

V slovenskem javnem prostoru poslušamo velike besede.

Solidarnost. Enakost. Vključenost. Socialna država. Družbena odgovornost. Skrb za šibkejše.

Same čudovite besede.

Toda značaj človeka se pogosto ne pokaže pri velikih besedah. Pokaže se pri majhnih številkah.

Pri 1,2 evra parkirnine. Pri 850 evrih mesečno za prvega soproga. Pri 6.400 evrih za zasebno fundacijo.

Pri hotelski sobi, ki jo lahko morda plača nekdo drug. Pri kilometrini, ki jo napišeš na račun. Pri vprašanju, ali boš segel v svoj žep ali najprej preveril, če lahko sežeš v skupnega.

Nekaj grotesknega je v ljudeh, ki imajo milijone in kljub temu nikoli ne zamudijo priložnosti, da njihov račun poravna nekdo drug.

To ni revščina denarnice. To je revščina neke čisto druge vrste.