Poslanka Svobode Tereza Novak je predlog uvedbe družbeno-koristnega dela za prejemnike socialne pomoči primerjala s prisilnim delom taboriščnikov na Golem otoku v času komunizma, kar je po njenem prav tako bilo družbeno koristno delo. S tem je užalila potomce tam zaprtih Jugoslovanov in drugih – ena izmed njih se je oglasila v javnem pismu.
Novakova je “pozabila”, da je bivša oblast na Goli otok prisilno odvedla politične zapornike, ki so bili vključeni v sistem prisilnega dela, nasilja, poniževanja in politične prevzgoje. Zato ni čudno, da je njen komentar poskrbel za ostre odzive, med njimi tudi Sare Štepanjan, predstavnica pobude Glas žrtev in hči pokojnega političnega zapornika Agopa Stepanjana.
Tereza Novak je nespodobno primerjavo izrekla v državnem zboru med razpravo o predlogu posvetovalnega referenduma, ki bo preverjal ljudsko strinjanje, da bi morali nekateri delovno sposobni prejemniki denarne socialne pomoči opravljati družbeno koristno delo.
»A veste, od kod je ta termin v Sloveniji, družbeno koristno delo?« je vprašala. Nato je nadaljevala: »V prejšnji državi je bilo družbeno koristno delo, ki so ga opravljali delinkventi, čeprav so lahko samo mislili drugače, na Golem otoku. Oni so tam opravljali družbeno koristno delo, prestavljali kamne.«
Po njeni razlagi lahko danes družbeno koristno delo namesto plačila kazni ali zapora opravljajo storilci prekrškov. Predlog, da bi ga morali opravljati tudi ljudje, katerih okoliščine niso dovolj dobro poznane, pa je primerjala z nekdanjim političnim zaporom. »Zdaj boste pa vi uvedli za ljudi, za katere ne veste, kdo so, jih dali na družbeno koristno delo, prisilili. Meni je to zelo podobno temu, kar se je včasih dogajalo na Golem otoku,« je še dejala poslanka Svobode.
Poslanka Tereza Novak o družbeno koristnem delu na Golem otoku. pic.twitter.com/fq3WU1GX6y
— Spremljamo (@spremljamo_tw) August 31, 2026
Hči enega izmed zapornikov: “Ljudje so tam trpeli, bili mučeni in ponižani“
Primerjava je bila očitno namenjena kritiki prisile. Toda pri tem je Novakova dogajanje v enem najbolj zloglasnih političnih zaporov nekdanje Jugoslavije opisala z izrazom, ki ga danes povezujemo z alternativno kazensko sankcijo ali delom v korist skupnosti.
Na izjavo se je odzvala Sara Stepanjan, predstavnica pobude Glas žrtev in hči pokojnega političnega zapornika Agopa Stepanjana. Agop Stepanjan je bil leta 1984 skupaj z osmimi drugimi obtožen na tajnem vojaškem procesu v Ljubljani. Obsojen je bil na devet let zapora zaradi domnevnega vohunjenja in dejanj proti Jugoslaviji. Postopek je bil pozneje obnovljen, tožilstvo pa je leta 2002 obtožbo umaknilo. Rehabilitacijo je dočakal, a je nekaj tednov pozneje umrl. Poslanki je njegova hčerka poslala odprto pismo in jo pozvala, naj svoje besede javno popravi. »To ni bilo družbeno koristno delo. Bilo je prisilno delo. Ljudje so tam trpeli, bili mučeni in ponižani, nekateri zato, ker so si drznili misliti drugače,« je zapisala.
Stepanjanova opozarja, da takšno poimenovanje zmanjšuje težo trpljenja nekdanjih zapornikov in njihovih družin. Posledice političnega preganjanja se po njenih besedah niso končale z izpustitvijo, ampak so jih nosili tudi njihovi otroci in vnuki. »Za ljudi, ki so to preživeli, ali za njihove otroke, je to nova žalitev,« je zapisala.
Terezo Novak je pozvala, naj se opraviči žrtvam Golega otoka in drugim žrtvam komunističnega režima. Od državnega zbora pričakuje tudi jasen odziv na besede, ki po njenem mnenju izničujejo trpljenje političnih zapornikov.
Poslanka Tereza Novak, Gibanje Svoboda je v Državnem zboru dobesedno izjavila, da so na Golem otoku “opravljali družbeno koristno delo” in “prestavljali kamne.” Ne. Bilo je prisilno delo, mučenje in trpljenje tisočih ljudi. V imenu žrtev totalitarnega režima ji pošiljam odprto… pic.twitter.com/DkwYC44gcH
— Sara Stepanjan (@StepanjanSara) August 30, 2026
Kaj je v resnici pomenilo »družbeno koristno delo« na Golem otoku?
Goli otok je po sporu med Titovo Jugoslavijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo postal osrednje taborišče za domnevne privržence Informbiroja in druge politično sumljive ljudi. Prve politične zapornike so nanj pripeljali leta 1949. Mnogi niso bili kaznovani zaradi nasilnega dejanja, temveč zaradi svojih političnih stališč, izrečenih besed, ovadb ali suma, da podpirajo Sovjetsko zvezo.
Njihovo delo ni bilo prostovoljno. Prav tako ni bilo nadomestilo za denarno kazen, ukrep socialnega vključevanja ali dogovorjena pomoč skupnosti. Šlo je za prisilno delo znotraj sistema političnega kaznovanja in prevzgoje. Raziskava zgodovinarke Milice Prokić, ki temelji na arhivskem gradivu jugoslovanske državne varnosti, pričevanjih nekdanjih zapornikov in njihovih spominih, opisuje tri vrste dela na otoku.
Zaporniki so najprej gradili objekte, v katerih so bili nato sami zaprti. Opravljali so tudi gospodarsko delo, s katerim je oblast ustvarjala prihodke. Tretja oblika je bilo kaznovalno delo brez smiselnega proizvodnega cilja. Prav sem je spadalo prenašanje težkih kamnov z enega mesta na drugo in nato nazaj. Namen ni bil korist za družbo, temveč izčrpavanje in ponižanje zapornika.
Prokićeva delo na Golem otoku opisuje kot prisilno delo, ki je bilo hkrati gradbeno, uničevalno, dobičkonosno za oblast in »prevzgojno«. Jugoslovanske oblasti so represijo prekrivale z uradnim jezikom socialistične gradnje in politične prevzgoje.
Zaporniki so bili izpostavljeni pretepanju, pomanjkanju vode, žgočemu soncu, burji, lakoti, psihičnemu nasilju in medsebojnemu nadzorovanju. Sistem je ljudi silil, da so sodelovali pri kaznovanju in poniževanju drugih zapornikov. Cilj ni bil le izkoristiti njihovo telesno moč, temveč zlomiti posameznika in doseči njegovo politično podreditev. Stanfordov center za ruske, vzhodnoevropske in evrazijske študije to obdobje opisuje kot kombinacijo nasilja, težkega in pogosto nesmiselnega dela ter prisilne »prevzgoje«.
Jugoslovansko politično zaporniško in delovno taborišče na Golem otoku je mesto trpljenja, ponižanja in odvzetega dostojanstva številnim ničesar krivim državljanom Jugoslavije in ostalim, ki so se znašli na tej kamniti krpi kopnega v Jadranu. Pri ljudeh, ki jim je komunistična Jugoslavija še vedno intimna opcija, ali pa relativizirajo njeno totalitarno naravo, je seveda veliki moteči faktor, saj je eden najbolj eksplicitnih in težko spregledanih odrazov zločinske narave padlega sistema.
V tej luči lahko tudi razumemo “izpad” poslanke Svobode parlamentu: ne toliko kot kriminalizacijo ideje o družbeno koristnem delu zdravih prejemnikov socialne pomoči, kot (pod)zavestno relativizacijo komunističnih zločinov. Če je pač Goli otok sprejemljiv z predlogom, ki ga leta 2026 daje koalicija, in se bržkone z njim strinja večina Slovencev, potem tudi Goli otok ni bil kaj več od napake v sistemu.
A ravno odziv potomcev žrtev izpostavlja, da med enim in drugim obstaja velika, nepremostljiva razlika, relativizacija katere pa nujno zahteva opravičilo. Poznavajoč miselnost politikov Svobode ga skoraj zagotovo ni pričakovati.
2 odziva na “Hči trpečega na Golem otoku od poslanke Svobode zahteva opravičilo: to je ponovno poniževanje žrtev krutega režima”
Poslanka Svobode bi se lahko preden zine malo podučila. Najprej, Goli otok in vse kar je povezani z njim , je bil znotraj partijski obračun. Tito se je hotel znebiti pro sovjetskih partijcev in to mu je tudi dobro uspelo. Družbeno koristno delo, DKD, je bil splošen termin. Na Golem otoku je bil uporabljen precej cinično. Se je pa isti termin uporabljal tudi za delovne brigade in prisilno delo navadnih, kazenskih zapornikov. Prisilno delo v zaporih ni bil nek jugoslovanski unikum. Takrat so ga uporabljale večinoma vse države Zahoda. Tudi ZDA. Spomnite se filma Metulj. Ni bilo nič manj kruto, kot Goli otok. Še obglavljali so….. in jih danes v Franciji ni nič sram. Ali pa ZDA, kjer so še nepolnoletne črnce cvrli na električnih stolih. Za nobeno krutost ni opravičila.
Tereza Novak je le ZVOČNIK stranke, ki nima lastne presoje in tudi ne vedena o DEJANSKI represiji v KOMUNISTIČNI Jugoslaviji. Mogoče pa vse ve, ampak je plačana za potvarjanje zgodovine??? Vsekakor pa je neverodostojna.
V naših šolah je bila za časa Jugoslavije “ponarejena” zgodovina, zato pa še danes nekateri tako obožujejo komunizem. Ne bi bilo slabo, da bi tudi Tereza prebrala več knjig o zgodovini in si malo razširila obzorje. Med poznavalci zgodovine – ona izpade prav bedno.
Komentirajo lahko naročniki