Po porazu leve opcije na volitvah je na Ministrstvo za kulturo prišla nova garnitura, ki pa je po pregledu stanja opozorila na netransparentno in razsipniško delovanje prejšnje ekipe pod vodstvom koordinatorke Levice Aste Vrečko, ter 8,9 milijonsko luknjo glede na odprte obveznosti.
Vrečkova se javno brani, da je denarja dovolj, da so z njim ravnali skrbno, očitki pa naj bi bili politične narave in del Janševega boja proti kulturnikom.
A zdaj je udarec njenemu vodenju ministrstva podalo Računsko sodišče.
Računsko sodišče je Ministrstvu za kulturo (MK) pod vodstvom prejšnje ministrice Aste Vrečko izreklo ostro oceno glede upravljanja javnih razpisov za večletne kulturne programe in projekte.
V reviziji, ki je zajela obdobje med letoma 2021 in 2025 ter se osredotočila na programski in projektni razpis za obdobje 2022–2025, je ugotovilo, da je bilo poslovanje ministrstva neučinkovito. Glavna težava pa po ugotovitvah revizorjev ni v posameznih prejemnikih sredstev, temveč v sistemu, po katerem ministrstvo razpisuje, ocenjuje in spremlja porabo javnega denarja.
V obdobju 2022–2025 je bilo za vzorčna razpisa, ki ju je pregledalo Računsko sodišče, namenjenih približno 20,8 milijona evrov, za naslednje razpisno obdobje 2026–2029 pa je država sredstva povečala že na 29,4 milijona evrov. Prav zato Računsko sodišče poudarja, da bi moralo ministrstvo znati jasno dokazati, kakšne učinke prinaša takšno financiranje.
Cilji obstajajo, a jih ni mogoče izmeriti
Ministrstvo je kot glavni cilj obeh razpisov določilo povečanje dostopnosti do kakovostnih javnih kulturnih dobrin. Toda po oceni Računskega sodišča je ta cilj ostal zgolj načelna usmeritev.
Revizorji ugotavljajo, da ministrstvo ni določilo kazalnikov, s katerimi bi lahko spremljalo, ali je cilj dejansko dosežen. Prav tako ni opredelilo izhodišč ali ciljnih vrednosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so razpisi povečali dostopnost kulture in v kolikšni meri.
Kot opozarja Računsko sodišče, ministrstvo tako »ni opredelilo osnovnih izhodišč, da bi lahko ugotovilo, ali je doseglo cilje javnih razpisov ali ne«.
Nejasni kriteriji in netransparentno ocenjevanje
Med najbolj kritičnimi ugotovitvami revizije je način ocenjevanja prijav.
Po ugotovitvah Računskega sodišča razpisni pogoji in kriteriji niso bili dovolj jasno določeni, zaradi česar so lahko različne strokovne komisije iste kriterije razumele različno. Pri ponovnem ocenjevanju nekaterih prijav po pritožbah sta celo dve komisiji pri enakih kriterijih upoštevali različne dejavnike.
Poleg tega iz dokumentacije večinoma ni bilo razvidno, kako je posamezni član komisije ocenjeval prijavo, kako so člani uskladili svoje ocene, niti kako je nastala končna skupna ocena. Zato po oceni revizorjev transparentnost ocenjevanja vlog ni bila zagotovljena v zadostni meri.
Poročila so zbirali, vendar jih niso zares analizirali
Revizija razkriva tudi vrsto pomanjkljivosti pri spremljanju izvajanja projektov.
Čeprav so morali izvajalci redno poročati o izvedbi in porabi sredstev, obrazci po ugotovitvah Računskega sodišča niso omogočali primerljivega spremljanja stroškov, ministrstvo pa od izvajalcev ni vedno zahtevalo pojasnil ob odstopanjih od načrtov.
V številnih primerih ministrstvo sploh ni preverilo, ali so bila poročila oddana pravočasno oziroma ali so bila popolna. Prav tako ni bilo mogoče potrditi, da je preverjalo doseganje načrtovanih kazalnikov ali da je sistematično ugotavljalo odstopanja od načrtovanih rezultatov.
Revizorji opozarjajo še na pomanjkljiv finančni nadzor. Nekateri zahtevki za izplačilo so bili potrjeni, čeprav niso bili popolni, iz določenih računov pa ni bilo razvidno, da se nanašajo na sofinancirane projekte.
Ministrstvo spremlja pogodbe, ne učinkov razpisov
Po oceni Računskega sodišča je največja sistemska pomanjkljivost ta, da ministrstvo spremlja predvsem izvajanje posameznih pogodb, ne pa uspešnosti celotnega razpisa.
Čeprav je od izvajalcev pridobivalo podatke o obiskih, dostopnosti in drugih kazalnikih, teh informacij ni analiziralo z vidika osnovnega cilja razpisa.
Računsko sodišče zato opozarja, da ministrstvo ne more zadostno utemeljiti upravičenosti sofinanciranja tovrstnih programov in projektov, če ne spremlja, ali se je z javnim denarjem dostopnost kakovostnih kulturnih dobrin dejansko povečala.
Potrebna temeljita prenova sistema
Revizija se ne ukvarja z vprašanjem, ali so posamezni prejemniki sredstev sredstva porabili pravilno, temveč z vprašanjem, ali država zna dokazati, da njen sistem financiranja dosega namen, zaradi katerega obstaja.
Odgovor Računskega sodišča je jasen: trenutno tega ne zna.
Zato je ministrstvu naložilo pripravo odzivnega poročila in podalo vrsto priporočil, ki segajo od jasnejšega določanja ciljev in merljivih kazalnikov do preglednejšega ocenjevanja prijav ter učinkovitejšega spremljanja rezultatov.
Osrednje sporočilo revizije je, da pri več deset milijonih evrov javnega denarja ni dovolj vedeti, koliko projektov je bilo financiranih – država mora znati dokazati tudi, kaj je bilo z njimi dejansko doseženo.
Takoj ob vstopu Levice v vlado Roberta Goloba je bilo jasno, da bo med drugim pod svoje okrilje dobila Ministrstvo za kulturo, saj je na to področje vezan dobršen del volilne baze stranke Levica.
Naročniška vsebina
Zato je na novem vodstvu ministrstva, da razpis za razpisom skrbno pregleda, kam vse odteka javni denar in od korita odstavi – ne vse, temveč tiste, ki ne doprinašajo k namenom, za katere so dobili javna sredstva. In tukaj je Računsko sodišče jasno povedalo, da so na MK zapostavili lastne kriterije učinkovitosti ter niso opravljali ustreznega nadzora.
Jasno, bo jok in stok, glasen tudi v medijih, saj gre za močno interesno mrežo, ki se prepleta vse od medijev preko aktivističnega nevladnega sektorja do nekaterih društev oz. ustanov moderne umetnosti in kulture. Pa vendar, gre za javna sredstva, ki kar tako, brez jasnih kriterijev in nadzora, sama po sebi ne pripadajo nikomur, zato mora ministrstvo vztrajati, ne glede na medijske in druge pritiske ter obtožbe, da desnica spet uničuje kulturo.
Dejansko je ravno obratno – kulturi služijo projekti, podprti po jasni in transparentni strokovni selekciji med tistimi, ki bolj ali manj doprinašajo h kulturni vrednosti in pomenu za narod. In Računsko sodišče je ugotovilo, da v mandatu Aste Vrečko ni bilo tako.
2 odziva na “Hud udarec za Asto Vrečko: Računsko sodišče razgalilo neučinkovito upravljanje 21 milijonov evrov kulturnih razpisov”
Človek bi se vprašal kje je bilo Računsko sodišče pretekla desetletja? Paraziterstvo se je evidentno splačalo. Se okličeš za Društvo za spodbujanje… blabla. Pokasiraš milijon letno ; od tega se da prav lepo živeti. Malo kofetkaš po kavarnah , malo po potrebi kaj pametnega rečeš v kamero, da novinarju zapolniš minutažo, obiščeš kakšen vrtec in dojenčkom razložiš potrebo po medrasnim dialogom…. ITD. Če kdo postavi kakšno logično vprašanje, ga ozmerjaš s ultra konservativnim, nazadnjakom, kapitalistom, buržujem ( oh, slednji niso več v modi)…. Glede tega nismo nič posebnega v Evropi. V vseh državah je točno tako, kot pri nas. Me prav zanima kako bo vlada to težavo rešila? Da ne bo samo zamenjala koristnikov, češ, prej vam, zdaj nam. Da ne bomo spet prebirali Živalske farme.
Ne jamrajte Friderik. Narava dela Računskega sodišča ni nekaj, da bi lahko pripravili od danes na jutri. Mogoče so ga tudi že imeli pripravljenega več časa, pa ne bi nič sptemenili. Namreč, 2 leti nazaj jih je Golob hotel podhranit ker so kritično ovrednotili Litijsko. Hvala Bogu, da imamo še take institucije, ki znajo nastavit ogledalo, trenutna ministrica pa ima zdaj objektivno proste roke pri vzpostavljanju reda.
Komentirajo lahko naročniki