V javnosti po skorajda dveh letih odmeva smrt Armina Đutovića, ki je umrl po tem, ko je bil kot osumljenec udeležen v postopku, v katerem so policisti prekoračili pooblastila. Kot ugotavljamo v komentarju, primer s svojo tragičnostjo odpira širša družbena vprašanja, ki so v luči rasti kriminala in nasilja (tudi nad policisti) vse bolj aktualna.
V komentarju zato tudi o tem, pod kakšnim stresom delajo policisti, zakaj je o napakah potrebno odkrito govoriti ter kako bi lahko stopili na pot politizacije dela Policije.
Kaj se je zgodilo na Čopovi
Policisti so 8. decembra 2024 na Čopovi ulici v Ljubljani posredovali zaradi prijave nasilnega vedenja. Po takratnem pojasnilu policije je Đutović razmetaval in uničeval stole na terasi lokala ter udaril nizozemskega državljana. Policija je navedla, da se je prijetju upiral, zato so uporabili prisilna sredstva.
Objavljeni posnetek postopka prikazuje policista, ki Đutovića več kot minuto drži za vrat. Na posnetku se sliši njegova prošnja: »Umrl bom, prosim vas, ne morem dihati.« Po vklenitvi je z obrazom proti tlom več minut negibno ležal na ulici. Poznejši nadzor ministrstva je ugotovil, da mu policisti prve pomoči niso začeli nuditi takoj, kot bi bilo potrebno.
Đutovića so nato odpeljali v UKC Ljubljana in ga dali v umetno komo. Umrl je 11. decembra 2024. Njegov brat Adel je za Večer povedal, da je imel Armin že nekaj časa duševne težave, povedal pa je tudi, da je policijo na to opozoril že zjutraj pred dogodkom, da bi policisti ob morebitnem srečanju vedeli, kako ravnati.
Kdo se je in kdo se ni opravičil
Armin Đutović je umrl tri dni po policijskem postopku. Njegova žena je izgubila moža, šest otrok pa očeta. Včeraj se je notranji minister Franci Matoz družini javno opravičil, predsednik Sindikata policistov Slovenije Igor Toplak pa meni, da bi morala policija z opravičilom počakati do konca sojenja.
»Najmanj, kar lahko kot minister za notranje zadeve storim, je, da se družini pokojnega opravičim,« je dejal Matoz, medtem ko je Toplak bistveno bolj zadržan.
Zaradi incidenta na sojenje čaka šest policistov, od katerih so vsi ostali v policiji, torej niso bili suspendirani, niti jim niso bila odvzeta pooblastila. Enemu tožilstvo očita povzročitev smrti iz malomarnosti, preostalim petim pa opustitev pomoči. Nadzor MNZ je pozneje ugotovil nesorazmerno in nestrokovno uporabo prijema davljenja ter opustitev takojšnje prve pomoči.
Postopek je sicer najprej preiskovala interna policijska komisija, a preiskava MNZ zaključila, da ugotovitve niso bile objektivne. To pomeni, da je pri prvi preiskavi prišlo do napak, ki bi lahko vodile do napačnega zaključka.
Matoz na strani policistov – a ne vedno
Minister Matoz je za 24ur zvečer povedal, da bo vedno ščitil policiste, razen v primeru “ko bodo ali delovali nezakonito, ali storili strokovno napako.”
V skladu s tem je napoveduje, da bo, v kolikor bodo ugotovljene nepravilnosti, v skladu s pooblastili poskrbel za sankcije proti odgovornim za eno ali drugo. Ob razpravi o njihovi usposobljenosti je napovedal tudi dodatno usposabljanje, saj je poleg formalne izobrazbe ključno tudi obvladovanje prisilnih sredstev.
Najprej gre pohvaliti profesionalizem ministra Matoza. Jasno je, da svoj resor s strokovnega vidika zelo dobro pozna, hkrati pa je z javnim opravičilom pokazal politično modrost, ki v slovenski prostor vrača že skorajda pozabljene moralne standarde. Smrt je tragičen dogodek, ki si zasluži izraz pietete na najvišjem nivoju.
Na drugi strani se sindikalist Toplak še ne bi opravičil. Njegova pozicija je razumljiva, saj je braniti policiste do konca nenazadnje njegova služba. A glede na zaključke preiskave MNZ se bo tudi Policija na neki točki morala opravičiti, najsibo zaradi strokovne napake ali kaznivega dejanja. V vsake primeru pa zaradi povzročene smrti.
A postavimo se v položaj policistov. Ne nujno teh s Čopove, temveč slehernega moža ali žene v modrem, ki se dnevno sooča z nasiljem. Dogodek z Gorenjske avtoceste nam kaže, da si v službi lahko ustreljen. Ukrepanje v stresnih situacijah je izjemno zahtevno. Ali bi, dragi bralci, v takšni situaciji ugodili nasilnemu osumljencu, ki vas prosi, da ga izpustite? Policisti povedo, da so ravno tisti s psihičnimi težavami in/ali pod vplivom mamil najtežje obvladljivi.
Tveganja in odločitve so skrajno težke: na eni strani osumljenca hkrati obvladuješ in skrbiš za njegovo dobrobit, na drugi pa rešuješ sebe, prvič pred fizičnim nasiljem, drugič pred pritiskom sistema, da ne prekoračiš pooblastil, in linčem javnosti in politike, če jih slučajno prekoračiš. Včasih se vse to dogaja nekje med življenjem in smrtjo.
View this post on Instagram
To pa ne pomeni, da so policisti na Čopovi ravnali prav. Verjetno jih je bilo dovolj, da bi kasneje preminulemu nudili pomoč v nadzorovanih okoliščinah. Ugotovljeno je bilo napačno ravnanje, in nujno je, da se to prizna in ustrezno sankcionira. Ravno zaradi zaupanja v sistem in Policijo samo se napak ne sme prikrivati.
Tu pa pridemo na polje politike: napake represivnih organov so vedno vzvod političnega pritiska opozicije na vlado. Zanimivo je, da v času, ko se je incident zgodil, ni bil deležen tolikšne medijske pozornosti kot danes. Odgovornost za dejanja represivnih organov vedno nosi politika, in njihovo ravnanje postane predmet politizacije.
Čeprav Đutović najverjetneje ne bo postal slovenski George Floyd, bo zaradi rasti nasilja vedno več uporabe prisilnih sredstev, s tem pa več možnosti napak, ki bi lahko dale vetra v jadra vsakokratni opoziciji; spomnimo se le protestov proti covidnim ukrepom.
Matozove obljube po boljšem usposabljanju policistov so zato več kot na mestu. Prav je, da nekdo skrbi za našo varnost, in prav je, da to počne z odgovornostjo in po nekih smotrnih pravilih.
Demokratični nadzor nad represivnimi organi je seveda potreben, ravno tako pa mora država ščititi policiste, da svoje delo lahko opravljajo v skladu z zakonom in brez strahu, da bo njihova požrtvovalnost nagrajena z javnim linčem.
Komentirajo lahko naročniki