V Šmarju pri Jelšah bodo jeseni sprejeli daleč največjo generacijo kandidatov za duhovništvo, odkar so leta 2019 uvedli propedevtični letnik.
Zaradi velikega zanimanja širijo bivalne prostore, toda voditelji opozarjajo, da rekordni, kar trikratni vpis glede na prejšnja leta, še ne pomeni prav toliko prihodnjih novomašnikov.
V propedevtični letnik, v katerem mladi eno leto preverjajo svojo poklicanost za duhovništvo, je letos prispelo 15 prijav, napoveduje pa se jih 16. Število namreč še ni dokončno, saj bodo prijave po besedah koordinatorja letnika in duhovnika Franca Zoreca sprejemali do konca septembra.
To je veliko več kot v preteklih letih, ko je v Šmarje pri Jelšah praviloma prihajalo od pet do sedem kandidatov. Za letošnjo, osmo generacijo so sprva predvideli največ deset mest, zato je nepričakovano zanimanje povzročilo tudi prostorski izziv.
Župnija je programu namenila dodatne sobe in druge prostore, v katere bodo namestili potrebne postelje. Pri prehrani in namestitvi večje skupine Zorec ne pričakuje težav, večji zalogaj pa bo po njegovih besedah skupno bivanje. “Več kot je kandidatov skupaj v skupini, več medosebnih procesov nastaja. Potrebno je več prilagajanja, kar pomeni tudi več medsebojnega brušenja. To je prednost, če gledamo vzgojno,” pravi Zorec.
Prihod petnajstih mladih je toliko bolj presenetljiv zaradi dolgoletnega upadanja števila duhovnikov in novomašnikov. Leta 2025 je bilo v vseh šestih letnikih ljubljanskega bogoslovnega semenišča le okoli 20 škofijskih bogoslovcev, v katoliški cerkvi na Slovenskem pa sta bila posvečena samo dva novomašnika.
Nova generacija propedevtov je tako skoraj tako velika kot trenutno število vseh škofijskih bogoslovcev skupaj.
Lanski kandidati so molili prav za takšno številko
Enotnega odgovora, zakaj se je zanimanje letos tako povečalo, ni. Posebne promocijske akcije, ki bi pojasnila nenadni skok, po Zorčevih besedah ni bilo.
Nenavadno naključje pa predstavlja odločitev lanske generacije. Kandidati so med letom posebej molili, da bi jih v prihodnji generaciji prišlo 15. Prav toliko prijav ima Zorec trenutno na mizi. Sam iz tega ne želi delati zgodbe o čudežu. Molitve za duhovne poklice že vrsto let potekajo po škofijah, župnijah in redovnih skupnostih. Dopušča pa možnost, da se je po dolgem upadanju zanimanja nekaj vendarle začelo spreminjati. “Nekako se to poklopi skupaj. Rekel bi, da je dozorel čas. Do zdaj je šlo vse nekako dol, nekje pa mora biti tudi dno, in ko prideš do dna se potem počasi, ali pa tudi malo bolj skokovito obrne navzgor.”
Zorec opaža, da del mladih vero znova razume kot resno življenjsko usmeritev, ne zgolj kot podedovano navado. “Objavljene so nekatere raziskave v evropskem prostoru, med mladimi, ki kažejo, da se prebuja ali pa povečuje delež mladih, ki želijo živeti krščanstvo bolj zares. In da se dviga delež predvsem moške populacije. Če to velja, potem je možno, da se jih izmed tega deleža nekaj več odloči in prepozna tudi duhovniški poklic,” dodaja Zorec.
Povečanje števila kandidatov bi bilo lahko povezano s širšim iskanjem smisla, trdnejše identitete in skupnosti, vendar iz ene generacije še ni mogoče sklepati, da gre za trajen trend.
Podobno previden je bil za Delo predstavnik Slovenske škofovske konference Gabriel Kavčič. Povečanje razume kot spodbudno znamenje, da zanimanje mladih za vero, služenje in duhovni poklic ni izginilo, vendar zanj ni mogoče navesti enega samega vzroka.
Večina prihaja iz številčnejših družin
Največ letošnjih kandidatov prihaja iz ljubljanske nadškofije, in sicer dobra polovica. Zastopane so skoraj vse slovenske škofije. Po socialnem položaju družin med njimi ni preprostega skupnega imenovalca. Prihajajo tako iz visoko izobraženih okolij kot iz preprostih delavskih družin. Opaznejša skupna značilnost je nekaj drugega: večinoma gre za številčnejše družine. Kandidati imajo pogosto dva, tri ali štiri brate in sestre, nekateri tudi pet ali šest.
Večina je odraščala ob vsaj določeni verski tradiciji, vendar podedovana vera sama po sebi še ni odločilna. Pri kandidatih se je praviloma zgodil trenutek osebne poglobitve, ko so se za krščanstvo zavestno odločili kot za svojo življenjsko usmeritev. Pri nekaterih se je to zgodilo že v osnovni, pogosteje v srednji šoli, pri drugih šele med študijem.
Približno polovica letošnje generacije prihaja neposredno po srednji šoli. Drugi so že študirali ali se zaposlili, preden so se odločili preveriti, ali je duhovništvo njihova pot.
Nekdanji voditelj propedevtičnega letnika in sedanji murskosoboški škof dr. Janez Kozinc pri preteklih generacijah ni prepoznal direktnega pravila, po katerem bi duhovniki prihajali izključno iz izrazito vernih družin. Nekateri so res odraščali v okolju redne molitve in nedeljskih maš, pri drugih je vero dejavneje živel samo eden od staršev, pravi škof, a poudarja drugo skupno izkušnjo.
Po Kozinčevi oceni je bila velika večina kandidatov v mladosti ministrantov. “Nekateri so sodelovali kot organisti, pevci, skavti ali dejavni člani župnije. Ampak bi rekel, da med 90 – 95 procentov kandidatov je bilo ministrantov,” pravi Kozinc. Stik z oltarjem, župnijskim občestvom in konkretnim duhovnikom je bil očitno pomembnejši skupni imenovalec kot izobrazba ali premoženje staršev.
Kakšne duhovnike bodo potrebovale slovenske župnije?
Propedevtično leto ni namenjeno predvsem teološkemu študiju, temveč človeškemu in duhovnemu zorenju. Kandidati živijo skupaj, kuhajo, pospravljajo, perejo, molijo ter se vključujejo v življenje župnije. Srečujejo se z mladimi, starejšimi, družinami in ljudmi, ki potrebujejo pomoč.
Kozinc je v času vodenja posebno pozornost namenjal sposobnosti skupnega življenja. Že danes številni duhovniki skrbijo za več župnij, zato model duhovnika, ki vse opravi sam in se nato umakne v svoj svet, dolgoročno ni več vzdržen. “Vsak kandidat je malo svoj, vsak pride s svojimi darovi in vsak na svoj način. Si pa želim, da bi imeli ljudi radi, da bi bili trden del občestva, v katerega pridejo. Da ne bi bežali proč od ljudi, ampak da bi upali biti z njimi, poslušali tudi njihove pripombe, znali ponižno, pa veselo sprejeti tudi njihovo pohvalo, da bi kakšen trenutek upali z njimi preživeti, ne da bi zmeraj nekaj pridigali, da bi si upali stopiti malo v njihove čevlje. Če tukaj najdemo en stik, potem bo tudi lažje oznaniti Kristusa, ali pa svojo izkušnjo o Bogu,” pravi škof Kozinc.
Poseben izziv predstavlja virtualni svet. Mladi si skupnosti pogosto želijo, hkrati pa jih telefoni in družbena omrežja hitro potegnejo iz neposrednih odnosov. Zato je del priprave tudi učenje poslušanja, sprejemanja razlik in vztrajanja ob ljudeh, ko odnosi niso preprosti.
Vsi upamo, da gre za trend
Namen propedevtičnega leta ni, da bi vsi nujno nadaljevali pot. Njegov smisel je prav v tem, da nekateri poklicanost potrdijo, drugi pa ugotovijo, da duhovništvo ni zanje. Odhod zato ni nujno neuspeh programa, temveč je lahko rezultat iskrenega razločevanja.
Rezultati preteklih generacij so bili različni. V nekaterih letih so v bogoslovje odšli skoraj vsi, v enem od letnikov pa so pot nadaljevali le trije od šestih kandidatov. “Kakšni so se sami odločili, da ne bi nadaljevali, s kakšnim sem bolj jaz videl določene ovire, pa mogoče kandidat ne, tam je bilo gotovo težje za njega in zame, saj smo vendarle skupaj živeli. A svoje videnje sem moral povedati,” pravi Kozinc.
Po propedevtičnem letu kandidate čaka še približno pet let bogoslovja, študija in pastoralne priprave. Do takrat bo pomanjkanje duhovnikov še naprej čutiti, predvsem v župnijah, kjer en duhovnik že zdaj skrbi za več občestev.
Letošnjih 15 prijav zato še ni rešitev slovenske duhovniške krize. Je pa največji premik, odkar so propedevtični letnik leta 2019 preselili v Šmarje pri Jelšah.
“Jaz si želim, da bi to postal trend. In upam, da bo tako. Bomo pa potem to preverjali naslednja leta,” pravi v smehu Zorec. Kozinc pa v tem vidi “ izjemo, za katero bi bil vesel, če bi se nadaljevala.” Ob tem dodaja, da je prepričan, da bo Gospod naklonil duhovnih poklicev, če bomo znali pripraviti okolje, ker duhovni poklic lahko zori. “Sem vesel, tega premika od tistih, bolj manjših številk, ki smo jih bili vajeni zadnjih 10, 15 let. Tako, da je to verjetno nekoliko sladka, pa tudi kisla skrb sedanjega vodstva letnika, kako dobro zložiti te propedevte v bodoče duhovnike, da bodo lahko kvalitetno delali naprej,” še dodaja Kozinc.
Ali gre za izjemno generacijo ali začetek novega trenda, bo mogoče presoditi šele po prihodnjih vpisih – in po tem, koliko letošnjih kandidatov bo čez šest let dejansko stopilo pred oltar. A letošnja številka lahko le veseli.
Komentirajo lahko naročniki