Sindikati in aktivisti iz Glasu ljudstva ta čas na ulicah Ljubljane in drugje zbirajo podpise za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o interventnem zakonu. Ta prinaša nižje davke na osnovna živila, energente, majhne podjetnike, upokojence … a sindikati ga želijo preprečiti iz strahu, da bo z njim v javnih blagajnah umanjkalo denarja za financiranje socialne države.
Ker je ljudi težko prepričati, naj zrušijo zakon, ki jim prinaša znižanje davkov, to počnejo s slogani, kot so “zakon za bogate” ter “zakon za razgradnjo države”. Z utemeljevanjem, zakaj je tako, pa imajo probleme, kakršne opisuje spodnja zgodba.
Dr. Vinko Gorenak, sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, je na svojem blogu opisal nenavadno srečanje z zbiralcema podpisov za referendum o interventnem zakonu.
Malo pred 11. uro je na Bavarskem dvoru v Ljubljani srečal žensko, ki je predenj pomolila rdeč letak. Sprva jo je zavrnil, nato pa se je ustavil in vprašal, kaj pravzaprav ponuja. Izvedel je, da gre za poziv k podpisu zahteve za referendum, s katerim želijo nasprotniki preprečiti uveljavitev Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije.
Ob ženski je stal približno 30-letni moški v majici z napisom »Mi socialisti«. Gorenak se je odločil preveriti, kako dobro poznata zakon, proti kateremu zbirata podpise. Pretvarjal se je, da o podpisu še razmišlja, in ju vprašal, kaj konkretno naj bi bilo v zakonu škodljivo.
»Ženska je bila brez besed, takega vprašanja seveda ni pričakovala, moški pa je dejal, »ja veste za zdravstvo gre, za dostopnost do zdravstva««, sceno opisuje Gorenak. Ko ju je vprašal, kaj slabega zakon prinaša njemu kot upokojencu, konkretnega pojasnila znova ni dobil, moški je dejal zgolj, da »smo proti bogatim in za revne«.
Nato je Gorenak prevzel pobudo. Zbiralcema je začel naštevati koristi zakona: odstotek višje pokojnine zaradi odprave prispevka za dolgotrajno oskrbo, nižje davke, višje plače in pokojnine, cenejša osnovna živila ter boljši položaj podjetnikov. Ugovora po njegovih besedah ni bilo.
Ko je pogovor pritegnil še mimoidoče, je opazil, da je delilcema letakov postalo prav neprijetno, na njunih obrazih pa je bilo videti sledi znojenja. “Zdelo se mi je, da bi me najraje zaprosila da odidem. Takrat sem se prijazno poslovil in odšel svojo pot,” svojo anketodo zaključuje državni sekretar.
Sindikalne centrale in levičarski aktivisti sicer podpise za razpis referenduma zbirajo do 5. oktobra. Trenutno so jih zbrali nekaj čez 25 tisoč.
Političnemu veteranu Vinku Gorenaku je torej uspelo v zadrego spraviti zbiralca podpisov za referendum o interventnih ukrepih, kar, roko na srce, ni ravno velik dosežek. Najprej zato, ker gre bržkone za na uro plačana delivca letakov, ki bore malo vesta, k čemu napeljujeta. In še pomembneje, ker je – vsaj z ljudskega vidika – zbrati podpise za nasprotovanje nečemu, kar te bo razbremenilo davkov, preklemano težko.
Sindikatom in aktivistom je treba priznati, da jim, sicer z veliko medijsko zaslombo, kar uspeva. Predvsem uspeva zato, ker razpravo uspejo držati stran od vsebine, in gradijo na parolah “to je zakon za bogate”, “zakon za razkroj Slovenije”, “zakon za uničevanje javnega zdravstva” itd.. Takoj, ko se o zakonu odpre vsebinska razprava, pa se znajdejo na tankem ledu – zato se je tudi izogibajo.
Vinko Gorenak pa je storil prav to – v razpravo pripeljal vsebinski argument. Pri tem so pa zbiralci podpisov hitro “slečeni”. Zato ne čudi, da je delivcema postalo neprijetno in sta se začela znojiti. A prekaljeni politik je prepoznal zadrego in premogel “usmiljenje”, da nesrečneža ni povsem potopil. Ona pač zgolj opravljata svoje delo. Morda po novem zgolj z zavedanjem, da če pri tem ne bosta uspešna, bo zakon uveljavljen, in jima bo na koncu dneva v denarnici ostalo nekaj več. Svojevrsten paradoks torej.
Preberite še:
Komentirajo lahko naročniki