Svojim študentom že leta ponavljam nekaj zelo preprostega: diplomacija je pomembna predvsem zato, ker omogoča nekaj najbolj osnovnega. Pogovor in dialog.
Lahko se ne strinjamo. Lahko imamo povsem različne interese, vrednote in poglede na svet. Toda dokler obstaja diplomatski kanal, obstaja tudi možnost pogovora in dogovora. Najbolj nevaren trenutek v mednarodnih odnosih nastopi takrat, ko se države nehajo pogovarjati.
Eden najbolj znanih primerov prihaja iz hladne vojne. Po kubanski raketni krizi leta 1962, ko se je svet približal jedrskemu spopadu bolj kot skoraj kadarkoli prej, sta Washington in Moskva vzpostavila neposredno komunikacijsko povezavo. V javnosti smo jo poznali kot »rdeči telefon«. Ampak bistvo je bilo drugje: tudi največja nasprotnika sta ugotovila, da morata imeti možnost govoriti drug z drugim.
Podobno logiko ima Organizacija združenih narodov. V isti dvorani že desetletja sedijo predstavniki držav, ki so med seboj v vojnah, sporih ali zelo resnih konfliktih. OZN marsikdaj ne more preprečiti vojne in še več je tistih, ki ocenjujejo, da je organizacija pogosto neučinkovita ali celo nepotrebna. Nedvomno pa organizacija ohranja prostor, v katerem je pogovor še vedno mogoč.
Prav zato težko razumem nasprotovanje sami ideji, da ima Izrael v Sloveniji rezidenčno veleposlaništvo. S politiko trenutne izraelske vlade se lahko strinjamo ali ne. Lahko jo tudi zelo ostro kritiziramo. Toda veleposlaništvo je v prvi vrsti kanal med državama.
S politiko trenutne izraelske vlade se lahko strinjamo ali ne. Lahko jo tudi zelo ostro kritiziramo. Toda veleposlaništvo je v prvi vrsti kanal med državama.
Sam v tem ne vidim nič problematičnega. Nasprotno. Diplomatske odnose potrebujemo predvsem z državami, s katerimi imamo odprta vprašanja. Nenazadnje tudi v Rusiji nismo zaprli našega veleposlaništva?
Ko iz zunanje politike delamo notranjepolitično zgodbo
Toda obstaja še druga stran zgodbe. V diplomaciji ni pomembno samo, kaj naredimo, temveč tudi, kakšen signal s tem pošiljamo. Slovenija je leta 2024 priznala Palestino in pod prejšnjo vlado zavzela zelo jasno zunanjepolitično stališče glede vprašanja Bližnjega vzhoda. Danes, pod drugo vlado, Slovenija ponovno vzpostavlja odnose tudi z drugo stranjo.
Težava nastane takrat, ko iz posameznih zunanjepolitičnih potez ustvarjamo velike ideološke predstave za potrebe notranje politike. Prav tako ni nujno, da se neka država želi pri praktično vsaki veliki mednarodni temi izpostaviti.
Slovenija ni globalna velesila. To seveda ne pomeni, da ne sme imeti vrednot, jasnih stališč ali svojih pobud. Pomeni pa, da mora zelo dobro vedeti, kje lahko v globalnem okolju nekaj dejansko doseže.
Če sem nekoliko pragmatičen: težko verjamem, da bo prav Slovenija tista država, ki bo odločilno prispevala (upam, da se sicer motim) k rešitvi izraelsko palestinskega konflikta. Ampak konflikt na Bližnjem vzhodu traja mnogo dlje, kot je sploh stara naša država, celo dlje kot naša nekdanja skupna država. Nekateri celo rečejo, da ta spor traja že vse od Mojzesa. Vanj so vključene največje svetovne in regionalne sile, pa tudi te doslej niso našle oz. hotele najti trajne rešitve.
Zato bi bilo po mojem prepričanju veliko bolj smiselno, da svojo zunanjepolitično energijo usmerimo predvsem tja, kjer imamo bistveno večji politični in gospodarski doseg. To je naše neposredno okolje, Srednja Evropa in predvsem Zahodni Balkan.
To je prostor približno 500 kilometrov okoli Slovenije, kjer slovenska podjetja najbolj intenzivno poslujejo, kjer imamo zgodovinske povezave, znanje, ljudi in mreže ter kjer ima lahko slovenska diplomacija tudi precej večjo težo.
Zanemarjamo Zahodni Balkan
Ampak prav na Zahodnem Balkanu lahko pogosto opazujemo, kako prostor, ki bi ga lahko bolje izkoristila Slovenija, zavzemajo drugi. Države, ki morda nimajo nič večjih interesov kot mi, imajo pa jasnejšo strategijo in so bolj prisotne. Nenazadnje, lahko vsi, ki veliko potujemo z letali tedensko spremljamo nabor slovenskih registrskih tablic na letališču v Zagrebu itd. Morda bi bilo zato smiselno več naših, vendarle omejenih, virov in politične energije usmeriti prav tja.
Diplomacija namreč ni zgolj umetnost pogovarjanja s prijatelji. Z njimi je pogovor najlažji. Njena prava vrednost se pokaže takrat, ko omogoča pogovor s tistimi, s katerimi se ne strinjamo.
Prava vrednost diplomacije se pokaže takrat, ko omogoča pogovor s tistimi, s katerimi se ne strinjamo.
Ker ko diplomacija dokončno utihne, običajno ostanejo na voljo precej slabša sredstva.
In takrat pogosto pridejo vojaki.
Komentirajo lahko naročniki