Minilo je prvih sto dni od izvolitve 4. Janševe vlade v državnem zboru. Pregovornega časa miru, kot smo že vajeni, nova desnosredinska oblast ni dobila. Res pa je koalicijska večina aktivacijo nasprotnikov z interventnim zakonom izzvala sama.
Čeprav nepopoln in vprašljiv način omnibus zakona je služil dvema glavnima namenoma – povezovanju »tretjega bloka« strank NSi/SLS/Fokus, Demokrati in Resnica, kar je SDS-u prineslo partnerje z absolutno politično večino. Ter predvsem pošiljanju jasnega sporočila, da oblast z zniževanjem davčnih in drugih bremen ljudem in gospodarstvu misli resno.
Interventni zakon, kasneje pa še novela Zakona o parlamentarni preiskavi, sta že takoj v začetku mandata na plano zbezala glavne antagoniste desnosredinske oblasti: po pričakovanju so, oziroma bodo to sindikati, aktivisti levičarskih nevladnih organizacij, levi mediji in mnenjski voditelji na čelu s TV Slovenija ter, morda najmočnejši med njimi, ustavno sodišče.
Za močan nadzor vplivnih in močnih institucij nad desnosredinsko oblastjo se nam torej ni bati. In čeprav mnogi od naštetih trdijo ravno obratno, demokracija s svojim sistemom zavor in ravnovesij v Sloveniji resnično zaživi šele, ko nam vladajo »Janšisti«.
Premier Janša si je ob začetku svojega četrtega obdobja na čelu države zaželel dolgočasnega mandata. In čeprav je bilo prvih 100 dni pestrih, je zastavil tako, da se mu želje pretežno uresničujejo. »Prvih sto dni je bilo zelo intenzivnih, delali smo tudi po 16 ur na dan. Veliko je bilo dolgočasnega, ker smo analizirali in premetavali številke in skušali priti do jasne slike, kje je Slovenija danes,« je priznal tudi sam.
Glavne fronte spopadov med koalicijo in opozicijo ter drugimi akterji je uspešno prenesel na “najemnike”: z Golobom, Vrečkovo, Mescem, Grgurevićevo, Gorškom, Jenullom, Štrukljem in ostalimi se namesto glavnine spopada »najemniška vojska« z imenom Resni.ca. Poteza je dvakrat briljantna. Prvič, ker s tem vlada dobiva tako želeni »dolgočasni mir« za pravo vsebinsko delo. In drugič, ker juriš na Resnico to nepredvidljivo in populistično stranko betonira k vladni koaliciji. Ko pada iz vseh strani, boš hvaležen in zvest tistemu, ki ti ponudi zatočišče. In Vrtovec pravi, da je Stevanović »zelo zgleden predsednik državnega zbora«.
Standardi, prilagojeni navzdol
S tem pa pridemo do največje črne pike aktualne oblasti. Da je sploh nastala, je nespodobno in mimo standardov, ki so baje zanje do nedavnega še kaj veljali, na čelo državnega zbora ustoličila za to mesto popolnoma neprimernega človeka. In če je bila prej tehtnica pišmeuhovskega odnosa do postulatov demokracije močno nagnjena v levo, so desni sedaj izenačili nivo – navzdol seveda.
Leva opozicija, ki tolerira Jankovićeve rabote, Bratuškine »mutne posle« ter nenazadnje samovoljno in samovšečno vodenje hrama demokracije s strani Urške Klakočar Zupančič, je v svoji kritiki desnice nekredibilna. Ko se je zbistrilo, da je bil na volitvah poražen, se je Robert Golob kar nekoliko izgubil – zavestno ali ne je razbito čredo pustil brez pastirja in se umaknil na obale Egejskega morja oziroma kamorkoli že. Ko pa je pritisk z levega zaledja močno narastel, češ naj neha zabušavati in se loti Janše, pa se je nenadoma zbudil in vložil kar predlog ustavne obtožbe predsednika vlade, v času današnjega nedeljskega kosila pa je sodelavce potegnil od družin in formiral še svojo vlado v senci.
Sledijo tistemu, kar so obljubljali
Po stotih dneh desnosredinske oblasti torej lahko ugotovimo, da je delo zastavila na tistem, kar je napovedovala, nižanju davkov, zagonu gospodarstva, razbremenitvi kmetov, obrtnikov in malih podjetnikov, krčenju birokracije, zmanjševanju javnega sektorja, omejevanju priseljevanja, reformi šolstva, otoplitvi odnosov z Izraelom itd. Skratka, spreminja Slovenijo na način, kot to od nje pričakujejo njeni volivci.
S pomembno pripombo, da so te spremembe še globoko v povojih ali pa celo blokirane, zato je njihova dejanska realizacija še precej negotova. Sklepajoč po rebalansu proračuna pa zaenkrat še ne zategujejo pri javni porabi, a pravo disciplino na tem področju bodo lahko demonstrirali s proračuni za naslednja leta, ko bodo odrešeni nekaterih »obveznosti«, ki jim jih je nakopala še Golobova vlada.
Vsem naporom levičarskih akterjev zunaj parlamenta – od nevladnih in novinarskih aktivistov, sindikatov in drugih, ki jim desna vlada ne diši, navkljub, se zdi, da z zamenjavo oblasti v Sloveniji ni prišlo do občutka družbene apokalipse. Življenje kar nekako teče naprej, ljudje pa počasi pozornost od politike ponovno usmerjajo drugam. Nakazuje se, da seme splošne histerije, tako značilne za obdobja, ko se po kakšnem čudnem naključju na oblasti znajdejo desničarji, tokrat ni padlo na plodna tla. Tudi to je svojevrsten znanilec padajočega vpliva večinskih medijev, kot je na drugi strani 74 tisoč ogledov tedenskega Safarija jasno sporočilo, kam se selijo gledalci.
Nekaj dodatnih odgovorov na to hipotezo bo dala že bogata referendumska jesen. Padec zakona, ki ljudem znižuje davke, pa bi bil pomemben signal, da medijske, sindikalne in nevladniške mašinerije vendarle ni za podcenjevati.
Komentirajo lahko naročniki