Kako se izogibati delu in dolgotrajno prejemati socialno pomoč?

Kot smo ugotovili v zadnjem članku in kot pove že samo referendumsko vprašanje, bomo na prihajajočem referendumu odločali o delovno sposobnih osebah brez objektivnih ovir za delo, ki prejemajo denarno socialno pomoč.

Takšne osebe so praviloma prijavljene na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, pogosto kot dolgotrajno brezposelne. Kakšni so pogoji za prejem socialne pomoči, si lahko podrobneje preberete v nedavnem prispevku. Splošno mnenje javnosti, vlade in tudi velikega dela strokovnih služb je, da nekateri sistem socialne pomoči izkoriščajo: najdejo načine, kako od države prejemati denar, čeprav bi si ga glede na svoje zmožnosti lahko zagotovili z delom.

Pri tem je ključno razlikovati med tistimi, ki ne morejo delati, in tistimi, ki nočejo. Vmes pa so tudi ljudje, ki menijo, da ne zmorejo, čeprav bi morda objektivno lahko. Mnogi svetovalci, ki delajo z dolgotrajno brezposelnimi, predlagano zakonodajo pozdravlja, saj menijo, da je čas, da se nekaj premakne. Sedanja ureditev namreč pušča kar nekaj odprtih možnosti tistim, ki se delu izogibajo.

Spremenimo zorni kot

Resne analize teh lukenj in različnih načinov izigravanj seveda ni – čeprav bi nujno morala biti. Zato obrnimo naslovno vprašanje in se raje vprašajmo: Na kakšne načine sistem omogoča izigravanje socialne države?

Odgovornost za sedanje stanje pa ne leži le na neupravičenih prejemnikih. Del odgovornosti nosi tudi sistem sam, saj dopušča, da se njegove pomanjkljivosti izkoriščajo. Hkrati pa javnosti pogosto kaže predvsem na domnevne izkoriščevalce socialne države, s čimer v očeh javnosti meče senco tudi na vse tiste prejemnike DSP, ki pomoč dejansko potrebujejo.

Pa poglejmo, na kakšen način se da v Sloveniji zlorabljati sistem socialne pomoči. Najbolj učinkovite so seveda kombinacije več načinov, kajti prav razpršenost nadzora in pravic je ena od najšibkejših točk sistema: vsak organ preverja svoj del, posameznik pa lahko prav med temi ločenimi pristojnostmi najde prostor za izigravanje sistema.

Najbolj varna pot je zdravniško potrdilo

Po podatkih s terena naj bi bila ena od najlažjih in najbolj preverjenih poti do dolgotrajnega izogibanja zaposlitvi ta, da imate zdravnika, ki je pripravljen »sodelovati« in izdati potrdilo o nezmožnosti za delo, in to za čim daljše obdobje. Zgodba je precej podobna kot pri bolniških odsotnostih, kjer se je sicer letos po zaostritvi pravil in sankcij, število izgubljenih delovnih dni občutno zmanjšalo. Praviloma lahko dokaj mirno občasno tudi delate na črno, saj je neprijavljeno delo težko nadzirati.

Kako učinkovito je lahko sklicevanje na zdravstvene razloge pri izogibanju delu, kaže raziskava, ki so jo opravili na portalu Preiskovalno.si., kjer so opisani številni primeri in luknje v sistemu.

Ob tem se postavlja tudi neprijetno vprašanje odgovornosti posameznih zdravnikov: koliko lahko sistem zaobide posameznik, če mu zdravnik kljub vprašljivemu dejanskemu stanju vedno znova potrjuje nezmožnost za delo?

Tukaj je nujno poudariti, da je seveda tudi zdravnik lahko žrtev zavajanja in ob množici pacientov ter omejenem času težko preverja, ali se zdravstvene težave, ki jih pacient opisuje, ujemajo z njegovim dejanskim življenjem in zmožnostmi. Zato breme nadzora ne more nikakor biti zgolj na zdravniku, ampak na državi.

Skrijte svoj denar

Državi prikažite bistveno slabši finančni položaj, kot je vaš dejanski. Zamolčanje prihodkov, prihrankov ali premoženja, navidezno ločeno gospodinjstvo, prikrivanje zaslužka iz dela na črno ali formalni prenos premoženja na drugo osebo, medtem ko ga še naprej dejansko uporabljate sami, so načini, s katerimi lahko nekdo poskuša prikriti svojo resnično finančno situacijo.

Računica je preprosta: manj kot država vidi, manj lahko preveri. Tako socialna pomoč ni več varnostna mreža za človeka v stiski, ampak postane nagrada za uspešno skrivanje resnice.

Siol je pred leti poročal o primeru dveh prejemnikov socialne pomoči, pri katerih so v Beogradu odkrili stanovanji na elitnih lokacijah in luksuzni avtomobil. Ena od oseb je bila zaradi goljufije obsojena na dve leti in pol zapora ter je morala vrniti prejete socialne transferje.

Zavrnite službo – z dobrim razlogom

Zakon predvideva sankcije za tiste, ki brez utemeljenega razloga zavračajo zaposlitev. Zakon razlikuje med »ustrezno« in »primerno« zaposlitvijo. Ustrezna zaposlitev mora praviloma ustrezati vrsti in ravni izobrazbe oziroma zahtevam dela, ki ga je oseba opravljala pred brezposelnostjo. Primerna pa je lahko tudi zaposlitev, ki zahteva največ eno raven nižjo izobrazbo od ustrezne zaposlitve, in sicer po treh mesecih brezposelnosti, če ustrezne zaposlitve ni mogoče zagotoviti.

Brezposelni prejemnik DSP, ki je v zadnjih 12 mesecih pomoč prejel več kot devetkrat, pa mora v času prejemanja pomoči sprejeti katerokoli zaposlitev, ki mu jo ponudi oziroma ga nanjo napoti Zavod. Ko beremo to zakonodajo, se lahko upravičeno vprašamo, kako je torej lahko pri pri aktualnem pomanjkanju delovne sile toliko dolgotrajno brezposelnih med prejemniki DSP.

V praksi pa seveda obstajajo bolj prefinjeni načini izogibanja zaposlitvi. Kandidat službe ne zavrne, ampak se na razgovoru vede tako, da ga delodajalec ne želi zaposliti. Na razgovor pride, vendar pokaže nezainteresiranost, postavlja nerazumne pogoje ali daje vtis, da bo kot zaposleni problematičen, zato ga delodajalec zavrne, kandidat pa lahko še naprej trdi, da zaposlitve ni dobil.

Eden bolj odmevnih primerov je letos postal slovenski vplivnež Homeboy, ki je bil po navedbah CSD v evidenci brezposelnih že od leta 2014.

V javni objavi je zapisal, da namerava ostati »na bremenu države«, dokler njegovo znanje ne bo primerno plačano. Primer zelo nazorno pokaže problem, ki ga odpira razprava o dolgotrajni brezposelnosti: kje je meja med pravico posameznika, da zavrne zanj neustrezno delo, in dolžnostjo, da si aktivno prizadeva izboljšati svoj socialni položaj?

Kje je nadzor?

Nadzor nad kršitelji obstaja, vendar je razdrobljen in posledično slabše učinkovit. Razdeljen med več institucij: na CSD preverjajo upravičenost do socialnih transferjev, na ZRSZ pa izpolnjevanje obveznosti brezposelnih.

Vsak organ tako preverja svoj del, nihče pa nima celotne slike o posamezniku. Prav v tej razpršenosti se skriva ena od šibkih točk sistema, saj lahko posamezne nepravilnosti ostanejo neopažene, če jih nihče ne poveže v celoto.

Sistem socialnih transferjev je mogoče zlorabiti tudi od znotraj. Kot je leta 2023 poročalo Delo, je CSD Maribor odpustil pomočnico direktorice, ki naj bi neupravičeno urejala denarno socialno pomoč svojim sorodnikom. CSD je škodo ocenil na najmanj 10.000 evrov in zaradi suma nepravilnosti vložil kazensko ovadbo. Primer tako pokaže, da pri nadzoru socialnih transferjev ni pomembno le preverjanje prejemnikov, temveč tudi nadzor nad tistimi, ki o pravicah odločajo.

Pritiski tudi na odločevalce

Če že problematiziramo sistem in njegovo nepopolnost, ne smemo pozabiti niti na zaposlene na CSD in ZRSZ, ki se lahko znajdejo pod hudim pritiskom strank, kadar odločitev pomeni izgubo socialne pomoči ali drugih pravic. Dejstvo, da imajo CSD-ji že vzpostavljene protokole za primere groženj in nasilja tretjih oseb, kaže, da problem ni zgolj teoretičen.

Težava torej nikakor ni enoplastna, kakor tudi sam sistem ni. Vprašanje je, kako rešitev zastaviti tako, da bo znal razlikovati med človekom, ki pomoč potrebuje dolgoročno in brez nje ne more preživeti, človekom, ki jo potrebuje začasno, da prebrodi življenjsko krizo, in človekom, ki bi lahko delal, pa se delu in odgovornosti načrtno izogiba. Prvim moramo zagotoviti varnost in dostojanstvo, drugim učinkovito pomoč pri ponovnem osamosvajanju, pri tretjih pa mora sistem znati prepoznati zlorabo in jo tudi sankcionirati.