Če med ljudmi ni odpuščanja, se stopnjuje sovraštvo

Odpuščati moramo do sedemdesetkrat sedemkrat, odgovarja Jezus na Petrovo vprašanje, kolikokrat mora odpustiti svojemu bratu. Če moramo vsakemu posamezniku, do katerega imamo zamero, odpusti štiristo devetdesetkrat, pomeni, da moramo odpuščati vedno. Človeško gledano je to nemogoče, zato nas govor o odpuščanju vedno znova spravi v zadrego, če že ne v resno duhovno in moralno stisko.

Da imamo z odpuščanjem težave, ni nič narobe, kajti naša padla narava ne odpušča. Po izvirnem grehu, s katerim smo zaznamovani, popolnega odpuščanja nismo sposobni. Narava ne odpušča. Mi pa smo tudi del te narave, ne sicer v celoti, del pa vendarle. Če naravo zlorabljamo, kar je temeljno civilizacijsko zlo naše dobe, udari nazaj, se na nek način maščuje.

Narava namreč nenehno vzpostavlja homeostazo, notranje ravnovesje. Po svojih notranjih naravnih mehanizmih, ki jih je vanjo položil Bog Stvarnik, teži k obnovi in vzpostavitvi prvotnega stanja. Seveda tudi s silo, če človek nasilno posega vanjo.

To poletje je marsikdo zavzdihnil in rekel: narava trpi, kako dolgo še lahko vzdrži, da se naravni sistem ne bo zrušil. Sprehodi po naravi so nas vedno sproščali in nas vračali v območje normale. Med letošnjimi sprehodi v naravi, ko smo na svojem telesu občutili strupeno vroči veter, opazovali posušene travnike, popolnoma izsušena koruzna stebla, se je v naši glavah sprožal strah, zaradi katerega so se nam prikazovali apokaliptični jezdeci na belem, rdečem in črnem konju, za katerimi je na mrtvaško-belem konju jezdil še četrti, najbolj strašljiv jezdec, ki mori z dolgim mečem, lakoto, kugo in zvermi zemlje. Tako je torej v naravi. In kako je med ljudmi?

Če med ljudmi ni odpuščanja, se stopnjuje sovraštvo.

Če med ljudmi ni odpuščanja, se stopnjuje sovraštvo, ki nikoli ne prinese rešitve, temveč poglablja nered. Zato odpuščanje ni kaka obrobna moralna vrlina, ampak je od njega odvisen nadaljnji obstoj skupnosti. Preziranje odpuščanja v slepi veri, da je na ta način mogoče ubraniti moč in položaj, privablja apokaliptične jezdece, ti pa zadah uničenja in smrti. In tu nekje se giblje svet danes.

O tem, kako premagati v sebi naravo, ki ne odpušča, in se približati temu, kar želi Jezus, nam bo v nadaljevanju s svojim pričevanjem spregovoril sv. Janez Krizostom, ki danes goduje. Janezova osebna zgodba govori o hudih krivicah, ki jih je prestajal, a se zaradi njih ni pogreznil v maščevanje, pred katerim nas danes svari prvo berilo iz Sirahove knjige, marveč je svojim sovražnikom odpuščal do mere, ki jo je Jezus predstavil sv. Petru.

Sv. Janez Zlatousti je bil rojen okoli leta 350 v Antiohiji, v severovzhodnem Sredozemlju, na ozemlju današnje Turčije, blizu meje s Sirijo. V Janezovem času je bila Antiohija tretje največje mesto rimskega cesarstva. Oče, visoki častnik, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu, dvajsetletna vdova, blaga in pobožna Antuza se je vsa posvetila vzgoji edinorojenca.

Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo in izobrazbo. Toda v Janezu je zmagala želja, da se ves posveti Bogu. Vzljubil je Sveto pismo in se dal kot zrel mož krstiti. Potem se je za nekaj časa umaknil v puščavo, kjer je zbolel in to vzel kot Božji namig, naj se vrne v Antiohijo.

Grešno naravo, ki ne odpušča, lahko dvigne na raven popolnega odpuščanja samo milost.

Tam ga je škof Meletij posvetil v diakona, nato pa še v duhovnika. Ne dogo za tem mu je zaupal službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let. Že takrat si je prislužil vzdevek Zlatousti. Izredni govornik je vzbudil pozornost carigrajskega dvora. Leta 397 so ga po smrti carigrajskega patriarha zvabili v Carigrad in ga postavili za njegovega naslednika.

Ko je Janez službo sprejel, je sklenil, da bo bolj poslušal Kristusa kot cesarski dvor. Za dvorne spletke se ni zmenil. Bičal je nevredno življenje dvora in aristokracije, zaradi česar si je nakopal sovraštvo cesarice Evdoksije. Pogumnega Janeza je skupaj s somišljeniki hotela spraviti s poti. Tako je moral julija 404. v pregnanstvo v gorato Armenijo, kjer je ostal eno leto.

Ko so njegovi sovražniki dojeli, da Janezov ugled kljub pregnanstvu raste, so leta 407 dosegli njegov izgon v podnožjem Kavkaza, kjer je zelo trpel, zbolel in še isto leto umrl. Evdoksijin sin, cesar Teodozij II., je leta 438 v Carigradu sprejel Janezove posmrtne ostanke in ga dal pokopati v cerkvi Svetih apostolov. Ob tej priložnosti je državljane prosil za odpuščanje za napake svojih staršev.

In sedaj nekaj o tem, na čem je sv. Janez Zlatousti gradil svoj pogum, da se ni prestrašil oblastnikov, ki so mu vzeli življenje, in kje je črpal moč za odpuščanje sovražnikom. Dobro se je zavedal, da lahko grešno naravo, ki ne odpušča, dvigne na raven popolnega odpuščanja samo milost; ta pa se naselil v človeka po molitvi.

“Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo pri jutranji ali večerni molitvi, ki sta pogosto zelo kratki, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli delo.”

O tej svoji izkušnji, ki lahko tudi nas usposablja za odpuščanje, je sv. Janez zapisal: Najvišja dobrina je molitev, ker nas združuje in zedinja z Bogom. Kakor se telesne oči z gledanjem svetlobe polnijo z lučjo, tako tudi dušo, ki v molitvi zre Boga, ožarja njegova neizrekljiva svetloba. Molitev naj ne bo samo ob določenem času, temveč noč in dan.

Seveda se vprašamo, kako naj molimo noč in dan, kakšna je takšna molitev. Sv. Janez odgovarja: Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo pri jutranji ali večerni molitvi, ki sta pogosto zelo kratki, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli delo. Naj oskrbujemo revne, se posvečamo bližnjemu, delamo na polju, pašniku ali na svojem domu, vedno imejmo svoje želje pri Bogu. Tako bodo naša dela in misli nenehno povezana z ljubeznijo do Boga. Sadovi našega notranjega druženja z Bogom bodo nenehno navzoči; tako nas tudi malodušje, ki nas bo zajelo, ne bo strlo, jeza, ki nas bo razburjala, se ne bo sprevrgla v grdo govorjenje ali nasilno obnašanje, napuh, ki nas bo hotel povzdigovati nad druge, bo oslabel. V prošnjah Bogu ob vsaki priložnosti izražajmo svoje želje in občutili bomo darove, ki presegajo vse vidne stvari. Molitev, ki o njej govorim, nadaljuje sv. Janez, ni toliko v besedah, kot v hrepenenju, da bi z Bogom v duši urejali svoje stvari, da bi nam Bog pomagal razumeti, kar mnogi ne razumejo, sprejeti, kar se zdi, da ni mogoče sprejeti, pretrpeti, kar je sprva videti nevzdržno, vztrajati, ko mislimo, da smo na koncu svojih moči. V nadaljevanju sv. Janez pritrjuje sv. Pavlu, ki je rekel: Ne znamo prositi, kakor je treba, temveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi.

Vsak človek je edinstven in obenem svoboden, in v svojem bistvu skrivnosten tako sebi kot bližnjim.

Če komu Bog nakloni tako molitveno stanje, je to veliko bogastvo, še reče sv. Janez. Ali to pomeni, da do molitve, ki omogoča in daje moč za popolno odpuščanje, ne pride vsak, ampak samo nekateri, in to po posebni milosti? Ali lahko vsak z molitvijo tako prežarja sebe kot sv. Janez, ali pa to ni dano vsem?

Ali so potem popolnega odpuščanja, do sedemdesetkrat sedemkrat, zmožni le nekateri, drugi pa ne? Na ta vprašanja ne moremo odgovoriti, ker nihče nikomur ne vidi v dušo. Nikoli ne bomo vedeli, kako se kdo, denimo naš sozakonec, odpira milosti, kako in koliko odpušča, kaj zanj pomeni moliti dan in noč.

Nekega dne lahko na tej dolgi poti vsak spozna, da vse, kar je na svetu, preide, duša pa hrepeni naprej.

Vsak človek je edinstven in obenem svoboden, in v svojem bistvu skrivnosten tako sebi kot bližnjim. Zato nismo poklicani, da sodimo, kako drugi odpuščajo, ali do sedemdesetkrat sedemkrat, ali samo včasih, ali sploh nikoli. Naj najprej skrbimo za svojo vero in za svojo molitev, da bo kar najbolj podobna molitvi in veri sv. Janeza Zlatoustega. Kako je za svojo vero skrbel sv. Janez, kako je kot patriarh govoril vernikom v Carigradu?

“Najprej okrasi svojo hišo s prijazno skromnostjo in prisrčno ponižnostjo, ožarja pa naj jo luč pravičnosti. Z dobrimi deli okrasi svoj dom in namesto s slikami in mozaiki jo opremi z vero in velikodušnostjo. Nad vse to pa postavi kot krov svojega doma molitev. Tako boš pripravil svoj dom za Gospoda in ga boš sprejel kakor v bleščečem kraljevskem dvoru.”

Do Janezove izkušnje pridemo postopoma.

Mladega človeka to, kar iz svoje duhovne izkušnje govori sv. Janez, praviloma ne navduši, zdi se mu prezahtevno, nerealno, celo tuje in odveč. To ni nič usodnega. Do Janezove izkušnje pridemo postopoma, ko skozi veliko let preigravamo eno ponudbo tega sveta za drugo, ko sproti, ob vsem, kar nas navduši, delamo bilanco in ugotavljamo, da rezultat nikoli ni takšen, kot je sprva, ko smo se za kaj ogreli, kazalo.

Vse, kar svet ponudi, nas ne odreši notranje negotovosti in naveličanosti. Toda vsaka negativna bilanca se zgodi na višji ravni, kar pomeni, da vendarle rastemo in duhovno napredujemo. Nekega dne lahko na tej dolgi poti vsak spozna, da vse, kar je na svetu, preide, duša pa hrepeni naprej, k polnem smislu, da se odpočije in umiri onstran vsega bivajočega, v Njem, ki živi in kraljuje vekomaj.