Na vprašanje, kaj so kulturni temelji Evrope, bo vsak, ki hoče veljati za strpnega in razgledanega intelektualca, odgovoril, da je v evropske temelje vgrajeno grško-rimsko, judovsko-krščansko in razsvetljensko izročilo. Trditev bolj ali manj drži, toda ta brezbarvna posplošenost nam kaj dosti ne pove. Zakaj? Ali je lahko vseh pet izročil po pomenu enakovrednih?
Na ravni teoretiziranja morda že, ko pa gre za življenjske odločitve, je nujna izbira. Kateremu od petih izročil bi vi dali prednost? Žal ta hip tega ne morete povedati na glas, temveč morate teh nekaj minut z menoj potrpeti, ker imam ta privilegij, da mi je dovoljeno stati pred mikrofonom.
Med vsemi petimi izročili se lahko v celoti poistovetim samo z evangelijem, zato se bom skliceval na sv. Pavla, ki je v današnjem odlomku iz pisma Rimljanov zapisal: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se z obnovo svojega mišljenja tako preobrazujte, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno.«
Tako se kot Kristusovi učenci nevede prilagajamo temu svetu.
Sv. Pavel je nesporna avtoriteta, ker je bolj kot kdor koli vedel, o čem govori. Rodil se je v maloazijski pokrajini Kilikiji, torej na grškem ozemlju, v judovski družini, in imel status rimskega državljana. V Jeruzalemu je končal rabinsko šolo in si obenem pridobil helenistično izobrazbo, zato je poleg hebrejščine in aramejščine znal tudi grško.
Do judovskega ter grško-rimskega izročila je seveda gojil spoštovanje, vendar jima je v prvem pismu Korintčanom odkazal mesto, ki jima gre: »Judje zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je Judom v spotiko, poganom norost.«
Ker pa razsvetljenstvo predstavlja kontinuiteto z grško in rimsko kulturo, se je Pavel z besedami, ki jih je zapisal v pismu Korintčanom, posredno, nekako vnaprej, distanciral tudi od razsvetljenstva, s katerim smo tako impregnirani, miselno in čutenjsko tako prepojeni, da je postalo naš habitus, naša železna srajca, na katero smo se skozi dve stoletji tako navadili, da je sploh več ne zaznavamo.
V razsvetljenstvu se gibljemo in smo, in to tudi ko mislimo, da smo v Kristusu. Tako se kot Kristusovi učenci nevede prilagajamo temu svetu. Prilagajanje ni le moralni očitek, da živimo povsem enako kot neverujoči, marveč gre še bolj za odsotnost potrebnega razumevanja, kaj je res krščansko, recimo Pavlovo, in kaj je svet, do katerega je sv. Pavel tako kritičen.
»Tako povprečni ljudje kot izobraženi najvišje dobro označujejo z besedo ‘srečnost’.«
Drugi vatikanski koncil poudarja, da pavšalno zavračanje sodobnega sveta za kristjana ni sprejemljivo, zato ne bi bilo prav, če bi bili kar a priori sumničavi do tehnološkega in znanstvenega napredka in bi na vsakem koraku videli sile zla. Kristjan ne bi smel biti fundamentalist, ki bi sekularni svet obravnaval črno-belo, pač pa mora priznavati, da je v različnih kulturnih in civilizacijskih dosežkih, tudi modernih, mogoče najti semena Resnice, logos spermaticos.
Ta izraz je uporabil judovski filozof sv. Justin (110–165), ki je bil skoraj Pavlov sodobnik, saj je bil rojen manj kot petdeset let po njegovi smrti. Justin med mučenci prve Cerkve izstopa tudi zaradi svoje izjemne izobrazbe. Ne le da je poznal grško klasično filozofijo, v Rimu je celo ustanovil svojo filozofsko šolo.
Zakaj v istem miselnem kontekstu omenjam Pavla in Justina. Oba sta namreč poznala Aristotela, vendar sta se oba od njega ogradila. Aristotel pa je ohranil svoj vpliv vse do danes, kar pomeni, da njegova misel tudi sedaj predstavlja tisti svet, ki se mu, kot pravi Pavel v drugem berilu, ne bi smeli prilagajati. Tudi Aristotelov nauk moramo, kot nam danes svetuje sv. Pavel, preobražati v Kristusu.
Za okus, kako je razmišljal Aristotel, in zakaj je tako privlačen še danes, naj navedem nekaj misli iz njegove Nikomahove etike. Aristotel se zdi današnjemu človeku popolnoma sprejemljiv, celo domač, saj ubeseduje tisto, kar na nek način vsi občutimo. Sprašuje se namreč tako kot vsi mi: h kateremu smotru vsi težimo, kaj je za vse nas najvišje dobro. In odgovarja: »Tako povprečni ljudje kot izobraženi najvišje dobro označujejo z besedo ‘srečnost’.«
Naj nam bo, kot Pavlu, dovolj Njegova milost.
Biti srečen je prvi in najvišji cilj vseh ljudi vseh časov, meni Aristotel. Temu težko ugovarjamo. A že na naslednji stopnji, ko se Aristotel sprašuje, kaj je srečnost, se znajdemo v zadregi. Zanj je srečnost »življenje po razumu«. To pa je zanj nravstvena, torej moralna vrlina. Za to trditev ima Aristotel močne razloge, ki mnoge brez težav prepričajo. Srečnost mora biti, tako meni, v neki čisti kakovosti, in ne v mnogih zunanjih dobrinah.
Danes, ko je svet pogreznjen v potrošništvo, ki bolj kot vse drugo spodbuja sanje o nenasitnem uživanju, Aristotelova vizija o minimumu dobrin, ki so potrebne za srečnost, naravnost odrešujoča, z njo se strinjamo, da bolj ni mogoče. Čeprav je v tej Aristotelov trditvi slutiti odtenke antičnega asketizma, Aristotel ne gre v skrajnost, ker ljudem ne priporoča, naj se odpovedo vsemu in živijo le ob kruhu in vodi.
Želi ostati v zmernih vodah, zato pravi: »Srečnemu človeku so potrebne tudi telesne in zunanje dobrine in darovi sreče.« Zato se huduje nad tistimi, ki trdijo, da je za srečo dovolj, če si dober, pa četudi te mučijo ali te tarejo hude nadloge. »Ne,« pravi Aristotel, »srečno življenje je hkrati tudi prijetno,« kajti nič, kar človeku dela težave, ni popolno, srečnost pa je v popolnosti.
Tu nastopi za Aristotela neka težava, ker trdi, da za srečnost ne potrebuješ veliko dobrin, obenem pa srečnosti ni, če živiš oviran in v pomanjkanju. Ravnotežje med dvema načeloma, ki se na nek način izključujeta, najde Aristotel v iskanju skladnosti s popolno vrlino. Koliko vsega dobrega za telo in dušo je potrebno za srečnost, po Aristotelu pokaže skladnost s popolno vrlino.
Naša najvišja dejavnost ne more biti Aristotelovo razglabljanje, temveč ljubezen, ki se daruje.
Kaj je zanj vrlina? »Vrlina je zadržanje, ki se ravna po sredini. Njo pa opredeljuje zdrava pamet, kar pomeni, da sredino določimo tako, kot bi jo določil pameten človek; in sicer je to sredina med dvema slabostma, katerih ena je v pretiravanju, druga v pomanjkanju. Vrlina obstoji torej v tem, da najdemo srednjo pot in se zanjo odločimo. Lahko rečemo,« sklene Aristotel, »da je vrlina srednja mera.
Po Aristotelu morajo vse dejavnosti težiti k srednji meri. Na tej točki Aristotel odpre še zadnje vprašanje: katera človekova dejavnost je najvišja in najpomembnejša. In odgovarja, da je to lahko le tista dejavnost, ki je zadnja, ker ne teži k nobenemu smotru izven sebe. To pa je pri človeku življenje razuma.
S tem, ko človek izbere pot razuma, udejanja lastni jaz. Prav to načelo je prevladujoča misel sodobne filozofije, kulture, umetnosti, pa tudi psihologije, politike, prava in še česa. Aristotel svoj miselni krog sklene s trditvijo, da srečnost, kot najvišji človekov smoter, zagotavlja življenje po razumu. »Človek, ki razglablja, ne potrebuje ničesar. Srečnost je v resnici neka razglabljajoča dejavnost.« To je po njegovem mnenju tudi bistvo življenja bogov.
S temi trditvami je Aristotel posredno zanikal, da bi imeli bogovi za človeka in svet kakršen koli pomen, kajti vse je osredotočil v razumu in njegovi dejavnosti. Zaradi tega imamo Aristotela za utemeljitelja moderne dobe, ki je zagledana v védenje, v znanost, v dosežke človekovega razuma. Človek in njegov razum sta merilo vsega.
V tem razmisleku smo navedli poglavitne štiri pojme Aristotelove Nikomahove etike: srečnost, kot najvišji človekov smoter; iskanje srednje mera, kar velja za najvišjo vrlino; razglabljanje kot najvišja človekova dejavnost; izbira lastnega jaza, ki vse navedeno povezuje.
Grki, kot je rekel sv. Pavel, iščejo modrost, ki je ni treba zavreči, a jo je treba preobražati, kot je za njim ponovil sv. Justin. Sreča, v smislu odsotnosti oviranja in trpljenja, na tem svetu ne obstaja, zato kristjani zadnji smoter svojega življenja prestavljamo v eshaton, ko bo poveličano vse stvarstvo in bo Bog vse v vsem. V tem vmesnem času, v katerem se prepletata veselje in žalost, uspehi in porazi, pa je Gospod z nami.
Naj nam bo, kot Pavlu, dovolj Njegova milost. Vse drugo je, tako menim, izmikanje realnosti. Tudi vrline so lahko v iskanju srednje mere, a le, če je namesto Aristotelove zdrave pameti ta mera Kristus in življenje iz milosti. Naša najvišja dejavnost ne more biti Aristotelovo razglabljanje, temveč ljubezen, ki se daruje. Veliki jaz je seveda lahko v središču, a le če je zedinjen s Kristusom, k čemur nas usmerjajo evangeljski blagri. To pa je tisto, »kar hoče Bog, kar je dobro, njemu všeč in popolno,« nam danes kliče sv. Pavel.
Komentirajo lahko naročniki