Nasilje v Ceuti po vdoru migrantov: protesti, požigi in politični račun Madrida

29. 8. 2026, 18:57

6 minut branja
Deli

Dogodki v Ceuti so presegli točko vrelišča. Invaziji ilegalnih migrantov so sledili protesti, ki preraščajo v nasilje: policija je razganjala protestnike, nato so protestniki migrantom požgali improvizirana bivališča. Medtem oblasti govorijo o humanitarni krizi, izjave uradnega Madrida pa so v očitnem neskladju s stanjem na terenu.

Iz dogajanja pa so se izkristalizirala vse pomembnejša politična sporočila in vprašanja, ki bodo zaznamovala špansko notranjo in zunanjo politiko.

Protesti in dvomi v številke

Potem, ko je ta mesec v Ceuto vdrlo na desetine tisočev ilegalnih migrantov (skupne številke gredo do 80.000, trenutno najbolj realna je 72.000), se nasilje stopnjuje.

Večina ilegalnih prebežnikov se je v zelo kratkem času vrnila na ozemlje Maroka, a nekaj tisoč jih je ostalo. Španska vlada govori o največ 5.000 osebah, medtem ko Reuters ocenjuje, da jih je med 5.000 in 8.000. Domače prebivalstvo nad njihovo prisotnostjo ni navdušeno, in sledili so množični protesti, na območje pa so bile poslane dodatne varnostne sile; po dostopnih podatkih gre za do 9.000 pripadnikov.

Med njihovimi nalogami je poleg utrjevanja meje z bojami, droni, patruljnimi plovili in daljšimi valobrani tudi odstranitev migrantov z ulic in plaž ter pospešitev postopka vračanja oziroma dodelitve azila.

Vrhunske sile, slabi rezultati

Tu pa se stvar zaplete: o učinku utrjevanja meje še ne moremo soditi, dejstvo pa je, da gledamo izredno neučinkovitost pri ostalih nalogah. Španski varnostni organi, vključno z vojsko, policijo in Guardio Civil slovijo kot eni boljših, zato čudi, da čeprav je število pripadnikov večje od števila migrantov, ti še vedno niso uspeli vzpostaviti reda, temveč so se dogodki odvili v smeri eskalacije.

Prvič, organom ni uspelo sprocesirati sorazmerno majhnega števila migrantov, za katere upravičeno lahko sklepamo, da jim zakonodaja ne bi dodelila azila, pač pa deportacijo. Drugič, ti ljudje niso nastanjeni v migrantskih centrih, pač pa se še vedno prosto gibljejo in stanujejo v improviziranih bivališčih.

Vlada sicer trdi, da jih je 3.800 nastanjenih v sprejemnih prostorih, torej naj bi jih brez nastanitve in nadzora bilo okoli 1.200. A Reutersove številke in slabšanje varnostnih razmer kažejo drugače.

Politična vprašanja in varnostna tveganja

Trenja z lokalnim prebivalstvom so zato neizogibna. Pojavili so se protivladni in protimigrantski protesti, ki so bili v veliki večini sicer mirni, a v času trajanja so se določene skupine hotele ločiti od večine in obračunati z migranti. Možje postave so proti njim ukrepali s solzivcem, gumijevkami in gumijastimi naboji.

Organi so torej branili migrante pred razjarjenimi domačini. V imenu reda, varnosti in etike je prav, da so to storili, vendar se postavlja drugo vprašanje: zakaj vlagati sredstva v varovanje migrantov namesto v njihovo procesiranje? V demokraciji so represivne strukture podrejene politiki. Zakaj ravnajo, kot ravnajo, in zakaj se je kakih 65.000 migrantov vrnilo v par dneh, 8.000 pa se jih ne da sprocesirati v enem mesecu, bi znal odgovoriti le predsednik vlade Sanchez.

Kljub temu je do obračunavanja vendarle prišlo. Že pred časom so se pojavile govorice, da naj bi nekateri od protestnikov humanitarnim organizacijam preprečevali dostop do migrantov:

Do migrantov pa so se kasneje prebili nekateri protestniki, skupno okoli 400, ki so zažgali bivališča migrantov ter v morje zmetali njihovo lastnino.

Zavajanje iz Madrida

Dogajanje pa je pospremljeno s političnim zavajanjem iz Madrida: notranji minister Fernando Grande-Marlaska trdi, da varnostno-obveščevalna poročila niso omogočala napovedi prihoda takšnega obsega. Vlada nastanek vala pripisuje predvsem tihotapskim mrežam, širjenju lažnih informacij na družbenih omrežjih in napačnim razlagam sodbe vrhovnega sodišča.

Ozadje migrantske krize v Ceuti smo pojasnili v prispevku z naslovom 50.000 migrantov v Ceuti ni bila humanitarna kriza. Bila je politična operacija.

Pisali smo že, da gre v resnici za širšo politično operacijo, s katero Maroko vrši pritisk na skrajno levo Sanchezovo vlado; argumente uradnega Madrida smo tako ovrgli. Tudi v Rabatu so zadržani, in ne dajejo obsežnejših komentarjev krize.

Kako desnica na oblasti drži levico

V vsakem primeru je kriza v Ceuti rezultat politične konštelacije, v kateri se je znašla Španija, najprej v domači, posledično pa v mednarodni politiki.

Upad desnice in “sanitarni kordon” okoli nacionalistične stranke VOX za le 6 glasov v parlamentu popeljal skrajno levo Sanchezovo vlado. Njeno ravnanje v duhu levičarskega aktivizma, tako glede vprašanj geopolitike, varnosti in migracij je v največji meri botrovalo trenutni krizi.

Javno mnenje pa se vztrajno preveša v desno. PP in VOX sta sicer na nasprotnih bregovih glede avtonomije Baskije in Katalonije, a če bi uspela zgladiti nesoglasja, obenem pa bi se odstranil dosedanji “sanitarni kordon” okoli Voxa, lahko po volitvah naslednje leto pričakujemo desnosredinsko vlado.

V nasprotnem primeru pa lahko VOX podobno kot AfD v Nemčiji s svojo “načelnostjo” onemogoči vlado, in pri življenju ohranja večji vpliv levega pola. Kaj to pomeni za varnost in migracije, pa je jasno.