Pet evropskih držav že išče državo zunaj EU, kamor bi lahko pošiljale migrante, ki nimajo več pravice ostati v Uniji. Najpogosteje se omenjata Uganda in Ruanda.
Toda evropska pravila, ki naj bi takšne centre omogočila, še niso niti dokončno stopila v veljavo, dosedanji poskusi od Albanije do britanskega projekta v Ruandi pa kažejo veliko razliko med političnimi napovedmi, stroški in številom ljudi, ki jih je mogoče dejansko premestiti.
Evropska unija še nima delujočega skupnega centra za vračanje migrantov zunaj svojih meja. Pravzaprav nova evropska uredba, na kateri naj bi takšni centri temeljili, 26. avgusta še ni dokončno formalno sprejeta in objavljena v Uradnem listu EU.
Pogajanja so že daleč
Kljub temu se je iskanje prve lokacije že začelo. Nemčija, Avstrija, Danska, Grčija in Nizozemska so potrdile, da skupaj iščejo tretjo državo, v kateri bi lahko vzpostavile tako imenovani return hub oziroma center za vračanje. Cilj peterice je po informacijah Euronewsa prvi partnerski dogovor doseči do konca letošnjega leta in ga podpisati v začetku 2027.
Kot najresnejša možnost se omenja Uganda, s katero naj bi pogovori že precej napredovali. Med možnimi državami je tudi Ruanda, ki je bila že v središču podobnega, čeprav pravno drugače zastavljenega in na koncu opuščenega britanskega projekta. Ministri peterice naj so napredek pregledali včeraj v Kobenhavnu.
Hitenje je toliko bolj zanimivo, ker nova pravila še niso v veljavi. Pogajalci Sveta EU in Evropskega parlamenta so začasni politični dogovor o uredbi dosegli 1. junija. Prav tako začetek junija je 19 voditeljev držav članic, med njimi tudi slovenski premier Janez Janša, pozvalo k odločnejšemu vračanju ljudi brez pravice do bivanja in tesnejšemu sodelovanju s tretjimi državami.
Evropski parlament je nato svojo zakonodajno resolucijo sprejel s 418 glasovi za, 218 proti in 30 vzdržanimi. Toda formalni postopek še ni končan; besedilo mora biti dokončno sprejeto in objavljeno v Uradnem listu. Po informacijah Euronewsa je bila konec avgusta uredba še v pravno-jezikovnem pregledu, dokončno sprejetje pa se pričakuje jeseni.
Izglasovana pravila so vzbudila precejšnje veselje na politični desnici, leva politika in mediji pa so jih označili za kontroverzne:
Kaj je pravzaprav »return hub«?
Nova pravila ustvarjajo pravni okvir, ki državam omogoča sklenitev sporazuma ali dogovora s tretjo državo, kamor bi bilo mogoče poslati določene ljudi, ki nimajo več pravice ostati v EU. Takšna država bi lahko služila kot vmesna postaja, od koder bi človeka pozneje vrnili v državo izvora ali drugo državo, ki ga lahko sprejme. Po dogovorjenih evropskih pravilih pa je lahko tretja država pod določenimi pogoji tudi končna destinacija vrnitve.
Če ima denimo nekdo odločbo, da mora zapustiti EU, vendar ga njegove države izvora ni mogoče hitro sprejeti nazaj, bi ga bilo mogoče na podlagi ustreznega sporazuma premestiti v tretjo državo, tudi če z njo prej ni imel posebne povezave.
Pogoj je, da ta država spoštuje mednarodne standarde človekovih pravic in načelo non-refoulement, prepoved vračanja človeka v državo, kjer bi mu grozili preganjanje, mučenje ali drugo resno nečloveško ravnanje. Mladoletniki brez spremstva so iz takšnih dogovorov izključeni.
Nova ureditev se nanaša na državljane tretjih držav, ki nimajo zakonite pravice ostati v državi članici in so predmet postopka vračanja. Sem sodijo denimo ljudje, katerih prošnja za zaščito je bila zavrnjena, ali ljudje, ki iz drugih razlogov nimajo več pravice do bivanja.
Italijanski pilotni projekt v Albaniji
Italijanski projekt v Albaniji kaže prvo veliko težavo, s katero se bodo srečali evropski načrti za centre zunaj EU: tak sistem je lahko zelo drag, še preden sploh začne delovati v obsegu, ki bi lahko pomembneje vplival na število vrnitev.
Giorgia Meloni italijanske centre v Albaniji predstavlja kot nekakšnega predhodnika nove evropske politike. Toda albanski projekt ni klasični return hub. Italija je na podlagi sporazuma z Albanijo na albanskem ozemlju vzpostavila objekte, ki ostajajo pod italijansko jurisdikcijo.
Prvotni koncept je bil namenjen izvajanju italijanskih azilnih in mejnih postopkov zunaj italijanskega ozemlja. Po številnih pravnih zapletih je italijanska vlada marca 2025 spremenila uporabo objekta v Gjadru in vanj začela premeščati predvsem migrante, ki so že imeli odločbo o vrnitvi.
Prvi problem so stroški
S tem se je albanski model približal današnji ideji centrov za vračanje, vendar ga še vedno upravljajo italijanske oblasti, postopki ostajajo italijanski, prav tako odgovornost za ljudi in njihovo končno vrnitev. Za evropski kontekst tako Albanija služi predvsem kot finančni in operativni preizkus.
Italija je ob začetku projekta govorila o približno 3.000 migrantih na mesec. Odkar je bil center marca 2025 preusmerjen predvsem v funkcijo vračanja, pa je šlo skozenj po podatkih, ki jih navaja Euronews, le približno 500 ljudi. Celoten račun italijansko-albanskega projekta naj bi presegel 670 milijonov evrov.
Še bolj nazorna je analiza Univerze v Bariju. Po njenem izračunu je samo vzpostavitev enega dejansko razpoložljivega mesta v Gjadru stala več kot 153.000 evrov. Za primerljivo infrastrukturo v italijanskem Porto Empedoclu je strošek znašal nekaj več kot 21.000 evrov na mesto. To ne pomeni nujno, da bodo vsi prihodnji evropski centri tako dragi, temveč da se pri njih zelo hitro pojavi vprašanje razmerja med ceno in učinkom.
<blockquote class=”twitter-tweet”><p lang=”en” dir=”ltr”>Denmark said it expects to be ready by the end of 2027 to send migrants without legal residency to a return hub outside the European Union, as five EU countries prepare to finalize plans for such facilities <a href=”https://t.co/BEkBCvqVWq”>https://t.co/BEkBCvqVWq</a></p>— Reuters (@Reuters) <a href=”https://x.com/Reuters/status/2095778912382947462?ref_src=twsrc%5Etfw”>September 4, 2026</a></blockquote> <script async src=”https://platform.x.com/widgets.js” charset=”utf-8″></script>
Ruanda: drugi problem je najti državo, ki bo ljudi sploh sprejela
Britanski projekt v Ruandi kaže drugo, še bolj osnovno omejitev evropskih načrtov: Evropa centra za vračanje ne more preprosto postaviti v državo, ki se ji zdi primerna. Tretja država mora pri projektu sodelovati, pristati na sprejem ljudi in z evropsko državo skleniti dogovor o tem, kaj se bo z njimi zgodilo.
To je pomembna razlika tudi v primerjavi z Albanijo. Za razliko od kapacitet v Albaniji pod italijansko jurisdikcijo bi bila v pravem tretja država precej bolj neposredno vključena v sistem.
Britanska vlada je zato z Ruando več let gradila posebno partnerstvo, ki naj bi omogočilo premeščanje ljudi, ki so v Združeno kraljestvo prišli po nedovoljenih poteh. Ruanda je postala pogodbena partnerica, ki je morala pristati na sprejem ljudi in zagotoviti njihovo nadaljnjo obravnavo.
Britanski model sicer ni bil enak novim evropskim centrom za vračanje. Njegov osrednji del je bilo zunanje izvajanje azilnega postopka, ne zgolj premestitev ljudi, ki so že dobili odločbo, da morajo zapustiti državo. Toda prav zato dobro pokaže, kako zapleteno je v tak sistem vključiti tretjo državo.
Treba se je dogovoriti, koga bo sprejela, koliko ljudi bo sprejela, kakšen status bodo imeli, kdo bo skrbel zanje, kdo bo odgovarjal za njihove pravice in kaj bo država gostiteljica dobila v zameno.
Uganda, Ruanda ali katerakoli druga država nimajo samoumevne obveznosti sprejeti Afganistanca, Iračana, Alžirca ali drugega človeka samo zato, ker ga neka evropska država ne more vrniti v njegovo domovino. Zato bo morala Evropa vsako takšno državo najprej prepričati. In to skoraj zagotovo pomeni pogajanja o denarju, razvojni pomoči, investicijah, vizumih, trgovinskih ugodnostih ali drugih oblikah sodelovanja.
Zakaj Evropa sploh išče takšne centre?
Odgovor je v številkah. V letu 2025 je bilo v EU 491.950 državljanom tretjih držav izdanih odločb oziroma nalogov, da morajo zapustiti državo članico. Po izdani odločbi je bilo v tretje države dejansko vrnjenih 135.460 ljudi.
Število vrnjenih se je glede na leto prej povečalo za dobrih 20 odstotkov, vendar je razlika med številom odločb in dejanskimi vrnitvami še vedno ogromna. Tudi v prvih treh mesecih leta 2026 se razmerje ni bistveno spremenilo: izdanih je bilo 108.475 odločb o odhodu, v tretje države pa je bilo vrnjenih 34.550 ljudi. Podatki jasno kažejo velik razkorak med številom ljudi, za katere države ugotovijo, da morajo oditi, in številom dejansko izvedenih vrnitev.
Slovenija je pri tem precej jasno na strani držav, ki želijo strožji in učinkovitejši sistem vračanja. Premier Janez Janša je junija skupaj z voditelji še 18 članic podpisal skupno pismo, v katerem zahtevajo zmanjšanje nedovoljenih migracij, več dejanskih vrnitev ljudi brez pravice do prebivanja in močnejše sodelovanje s tretjimi državami.
Še bolj neposredno je slovenski odnos do return hubov nekaj dni prej predstavil državni sekretar na notranjem ministrstvu Božo Predalič. Slovenija takšnim centrom ne nasprotuje, vendar zagovarja, naj bodo čim bliže državam izvora ter ne blizu zunanje meje EU, predvsem pa ne na Zahodnem Balkanu.
Komentirajo lahko naročniki