Sanchezov fiasko z migranti v Ceuti bo Evropi najbrž prinesel več dobrega kot slabega, saj nas postavlja pred dejstva, ki jih do sedaj predvsem tisti na levi niso hoteli videti. Odpira nam dvoje spoznanj: prvič, kakšne pasti se skrivajo za sijočo, moralno vzvišeno fasado progresivne levičarske politike. In drugič, da ravno ta politika odpira možnost za zlorabo humanitarnih kriz in človeškega trpljenja za vzvod političnega izsiljevanja.
No, ne vedno trpljenja. V veliki meri tudi socialnega oportunizma. Če ostanemo na premici diametralno nasprotnih ideoloških skrajnosti progresivno – konzervativno, bi desni oziroma konzervativni pol naravoslovno ločil med pomoči potrebnimi in koristi željnimi posamezniki. Progresivizem pa družbene pojave relativizira, in vsakdo se lahko “identificira kot” nekaj po trenutnem navdihu.
Kako je hlastanje za glasovi pokopalo Sanchezova kolega
Ne vsi, a večina ljudi, ki pridejo v Evropo, se identificira kot tisti, ki jim nekaj pripada. Leva politika jim navadno podari denar in državljanstvo. V zameno za glasove, seveda. Sanchezu je bila zato v interesu izredna regularizacija pol milijona ljudi z neurejenim statusom, oteževal je tudi vračanje migrantov v tretje države, skratka, storil je vse, da bi čim več prišlekov ostalo na ozemlju Španije in Evrope.
Takšen eksperiment je postal trend med zahodnimi levičarskimi voditelji. Trudeaujevi Kanadi in Starmerjevemu Združenemu kraljestvu sledi Sanchezova Španija. Naivno, kajti danes ni več ne Trudeauja ne Starmerja, in verjetno kmalu tudi Sancheza ne bo več. Možno je, da bo po vzoru svojih kolegov odstopil sam. V nasprotnem primeru pa ima španska desnica, če se bo sposobna poenotiti, v rokah zelo močno orožje. Volilci znajo pogledati skozi celofan sprejemanja in sočutja, za katerim se skriva preračunljivost. Migranti ne potrebujejo španskega denarja ali državljanstva. Potrebuje pa Shanchez njihove glasove.
Ne glede na to, da s tem v državo, kateri naj bi služil, pripelje spremembo kulturne krajine in v končni fazi destabilizacijo. S tem ne služi lastni državi, pač pa tistim, ki si želijo oslabiti Evropo. Je potrebno povedati, da namigujem na rusko-kitajski blok?
Maroško povračilo
Slednjemu je predsednik španske vlade očitno precej naklonjen. Za širšo sliko: jasno je, da je 50.000 ilegalcev na španskem ozemlju maroška potegavščina. Španija je sprejela na zdravljenje Brahima Galija, voditelja sahravijske Fronte Polisario, gibanja, ki se zavzema za neodvisnost nekdanje španske kolonije Zahodne Sahare. Kako človekoljubno!
FP izvira še iz časov hladne vojne. Po španskem umiku naj bi kolonija postala samostojna, a de facto del vzhodnega bloka, čemur je kot zaveznik Zahoda nasprotoval Maroko, in pokrajino zasedel. Prišla je zahodna civilizacija, mesta, infrastruktura, investicije. Danes tam ob podobah kralja visijo evropske, ameriške in Natove zastave. Ljudje so v zameno za zvestobo kraljevini dobili šole, vrtce in gospodarstvo. Fronta Polisario je medtem ostala nekje za minami, v rokah Alžirije, ki za razliko od Maroka sodi v rusko-kitajski blok.
Ali Rusija in Kitajska skupaj nimata dovolj dobrih zdravnikov, da bi zdravili Galija? Mora to res početi Španija iz čiste samarijanskosti? V resnici je šlo zgolj za politični signal, kam se Španija politično uvršča. Izraz intimne opcije. Sanchez je dal roko nasprotniku. Maroko pa mu je sporočil: lahko te odstavimo.
Kako Merklova “ni zmogla”
Takšnih manevrov smo v zadnjem desetletju že vajeni. Začelo se je s slavnim “Wir schaffen das” Angele Merkel. Nismo zmogli, obstajajo pa sicer nepotrjene, a do neke mere logične teorije, da je bila kanclerka tedaj potisnjena ob steno. To je bil čas vrhunca nemško-ruskega sodelovanja, gospodarstvo je skokovito okrevalo, in ob nemškem znanju in ruskih kapacitetah so nekateri videli svetlo prihodnost (v katero niti po najbolj divje pozitivnem scenariju ni realno verjeti).
Ob ne tako dobrih gospodarskih izidih se je nekdo čez lužo zbal za primat, in pod Obamovo administracijo naj bi se nekje iz krogov, znanih Niki Kovač, na Merklovo pojavili pritiski. Ali bo sprejela migrante ter z njimi stroške in tveganje destabilizacije, ali pa bo doživela proteste in medijski pogrom. Za njo bo prišla leva vlada, in migranti bodo tako ali tako tukaj. Odločila se je, da jih sprejme kolikor toliko nadzorovano.
V času, ko se je to dogajalo, se je takšno razmišljanje zdelo za lase privlečeno. Razvoj dogodkov v zahodni politiki zadnjega desetletja pa mu daje nekaj večjo težo.
Od Poljske do Gaze
Med vojnami na Bližnjem Vzhodu je Turčija na svojem ozemlju konstantno gostila okoli milijona migrantov. V sporu z EU je grozila z njihovo izpustitvijo, za svoje lokalne interese pa je izsiljevala Grčijo, za širše pa Nemčijo. Kolikor milijard so Nemci dali (približno tri do štiri na leto), toliko zvesto je Turčija pazila na migrante.
Za “briljantno” se je izkazala zamisel Rusije, da z vseh vetrov na belorusko-poljsko mejo pripelje 5.000 migrantov z vseh vetrov. Nasproti jim je stalo 15.000 poljskih vojakov. Tako, da so bili izenačeni v izmenah.
Rusko-kitajska sfera slovi po svojih “preseljevanjih narodov” po Sahelu. O kitajsko sponzoriranih Džandžavidih in njihovih žrtvah pričuje Tomo Križnar, nadalje Wagner še vedno operira po celotni podsaharski Afriki. Modus operandi je takšen: zanetimo spopade, s katerimi preženemo ljudi z domov, potem pa se polastimo naravnih bogastev (zlato, diamanti). Ko jih imamo v žepu, jim cena zaradi vojne zraste, hkrati pa milijoni trume razseljenih ljudi začne pritiskati na Evropo, kjer povzročajo stroške ter destabilizacijo. Trojna zmaga.
Križnar je nekoč dejal, da je iransko sponzorirani Hamas večji sovražnik Palestincev kot Izrael. Mnogo Zahodnjakov temu ni verjelo, in res je, izraelski postopki so bili mnogokrat brutalni. Sedaj arabski novinarji razkrivajo, kako so teroristi v bedi držali lastno ljudstvo, da bi krivdo zvalili na Izrael. Za humanitarno katastrofo, ki so jo potrebovali za propagandne namene, v veliki meri stoji Hamas.
Ceuta predstavlja politični moment, na katerem se lahko začne graditi nova varnost Evrope.
Rešitev je preprosta
Migrantska problematika skriva mnogo skrivnosti. Denimo, od kje ljudem, ki na leto zaslužijo 250 €, 10.000 €, kolikor okvirno stane tihotapska usluga v Evropo. Ali, zakaj prišleki, večinoma muslimani, ne želijo živeti v ekstremno bogatih muslimanskih državah, temveč le v Evropi, kjer bodo stalno ogroženi od kristjanov, gejev in liberalne ideologije?
Lahko razpravljamo o resnicah in teorijah, o zarotah o politiki. A dejstvo je, da nas je primer Ceute prisilil k praktični rešitvi problema. Videti je, da je tudi politične volje vse več. Operativno, v smislu oboroženih sil, je situacija rešljiva. Politična volja se pod pritiskom ljudstva povečuje; desnica je v svojih načelih vse bolj glasna, levica vse bolj tiha.
Ceuta predstavlja politični moment, na katerem se lahko – verjetno se ne bo v polnosti, a bi se morala – začne graditi nova varnost Evrope. Za to pa je pomembno spremeniti miselnost. Človeško trpljenje je Zahodu nesprejemljivo, in s tem moralnim stališčem leva, progresivna stran manipulira v našo in lastno škodo. Zato nam mora priti v zavest, da ni vsaka manipulacija izraz trpljenja. Da zahodna družba ni slaba, temveč dobra, saj s svojimi vrednotami edina omogoča blagostanje ne le sebi, temveč drugim.
Da bi to dosegli, je potrebno najprej ubraniti in ohraniti Evropo. In Ameriko. Potem pa se lahko pogovarjamo o človekoljubnosti in kako bomo ljudem revnega sveta omogočili boljše življenje. Z vzajemno koristjo in v njihovih domovinah. To si vsi zaslužimo.
Komentirajo lahko naročniki