Španija je po šestnajstih letih znova postala svetovna nogometna prvakinja. V finalu svetovnega prvenstva 2026 je po podaljšku z 1:0 premagala branilko naslova Argentino, odločilni zadetek pa je dosegel Ferran Torres. Španci so tako osvojili drugi naslov po slavju leta 2010, Argentina pa je ostala brez četrte zvezdice in prve uspešne obrambe naslova po Braziliji leta 1962.
Finale ni prinesel pričakovanega napadalnega spektakla, temveč predvsem taktičen in previden boj. Španija je imela več žoge ter narekovala ritem, medtem ko Argentina v rednem delu ni sprožila niti enega strela proti vratom. Njene možnosti so se dodatno zmanjšale po izključitvi Enza Fernándeza, Torres pa je nato v podaljšku izkoristil eno redkih izrazitih priložnosti in odločil prvenstvo.
Španija je zmagala predvsem z obrambo
Naslov je zaokrožil skoraj brezhibno špansko prvenstvo. Reprezentanca je na osmih tekmah prejela samo en zadetek, na nobenem dvoboju ni zaostajala in postavila rekord po najmanjšem številu prejetih golov med vsemi poznejšimi svetovnimi prvaki. Španija je prvenstvo sicer začela z neodločenim izidom brez zadetkov proti Zelenortskim otokom, nato pa je skozi turnir postajala vse bolj zanesljiva. V izločilnih bojih je tekme odločala z nadzorom posesti, potrpežljivostjo in izjemno organizirano obrambno igro.
Pomemben del uspeha je bila tudi širina igralskega kadra. Odločilni zadetek finala je dosegel rezervist, med najvidnejšimi posamezniki pa so bili tako izkušeni nosilci igre kot mladi nogometaši. Rodri je bil izbran za najboljšega igralca prvenstva, Unai Simón je prejel zlato rokavico za najboljšega vratarja, Pau Cubarsí pa priznanje za najboljšega mladega nogometaša. Ob Cubarsíju je v finalu nastopil tudi Lamine Yamal, s čimer je Španija postala prva reprezentanca, ki je v začetno enajsterico finala svetovnega prvenstva uvrstila dva najstnika. Yamal je bil pri 19 letih in šestih dneh tretji najmlajši finalist v zgodovini, za Peléjem in Giuseppejem Bergomijem.
Španija je sicer to zmago gradila celo desetletje:
🥇 2015 – De La Fuente wins u19 European Championship with Spain
🥇 2019 – De La Fuente wins u21 European Championship with Spain
🥇 2023 – De La Fuente wins Nations League with Spain
🥇 2024 – De La Fuente wins EURO 2024 with Spain
🥇 2026 – De La Fuente wins 2026 World Cup… pic.twitter.com/rGI8aelbGd
— EuroFoot (@eurofootcom) July 19, 2026
Mbappé prevzel rekord, Messi končal z novimi mejniki
Čeprav je naslov osvojila Španija, je največji osebni strelski dosežek pripadel Kylianu Mbappéju. Francoski napadalec je prvenstvo končal z desetimi zadetki in osvojil zlato kopačko. Z dvema goloma na tekmi za tretje mesto je skupno število zadetkov na svetovnih prvenstvih povečal na 22 ter na večni lestvici prehitel Lionela Messija, ki je ostal pri 21. Še pred začetkom turnirja je rekord s 16 zadetki držal Nemec Miroslav Klose, toda prvenstvo leta 2026 je povsem spremenilo vrh lestvice najboljših strelcev.
Messi se je kljub porazu v finalu od turnirja poslovil z več zgodovinskimi dosežki. Postal je najstarejši igralec s hat-trickom na svetovnih prvenstvih, zadel je na devetih zaporednih tekmah mundiala in pri 39 letih ter 25 dneh nastopil v svojem tretjem finalu. Pred njim je na treh finalnih tekmah zaigral le Brazilec Cafu. Messi je bil tudi drugi najstarejši finalist v zgodovini, takoj za italijanskim vratarjem Dinom Zoffom. V finalu sta si tako nasproti stali dve povsem različni generaciji, na eni strani skoraj 40-letni Messi, na drugi najstnika Yamal in Cubarsí.
Poseben rekord je postavil tudi Cristiano Ronaldo. Portugalec je postal prvi nogometaš, ki je dosegel zadetek na šestih različnih svetovnih prvenstvih. Ronaldo in Messi sta hkrati postala prva igralca, ki sta na šestih mundialih tudi dejansko nastopila. Mehiški vratar Guillermo Ochoa je bil sicer prav tako šestič uvrščen v reprezentančni kader, vendar na prvenstvih leta 2006 in 2010 ni stopil na igrišče.
Največje svetovno prvenstvo v zgodovini
Prvenstvo v ZDA, Mehiki in Kanadi je bilo prvo z razširjenim formatom 48 reprezentanc. V 39 dneh je bilo odigranih rekordnih 104 tekem, na katerih je padlo 308 zadetkov oziroma povprečno 2,96 gola na tekmo. Na stadionih se je zbralo več kot 6,8 milijona gledalcev, v povprečju skoraj 65.500 na posamezno tekmo. Rekordno skupno število golov je bilo deloma posledica večjega števila tekem, vendar je bilo višje tudi povprečje zadetkov. V Katarju leta 2022 je znašalo 2,69 gola na tekmo, zato severnoameriškega strelskega rekorda ni mogoče razložiti samo z razširitvijo tekmovanja.
Med simbolnimi mejniki sta izstopala 1000. tekma v zgodovini moških svetovnih prvenstev, na kateri je Japonska s 4:0 premagala Tunizijo, ter kultni stadion Azteca. Stadion v Ciudad de Méxicu je postal prvi, ki je gostil tekme na treh različnih svetovnih prvenstvih, po letih 1970 in 1986 še leta 2026. Turnir je prvič ponudil tudi zabavni program med polčasom finala v slogu ameriškega Super Bowla, kar je dodatno pokazalo, kako močno se je tekmovanje približalo velikemu komercialnemu spektaklu.
Priložnost tudi za nove nogometne države
Razširjeni format je vrata odprl tudi državam, ki so bile prej le redko del največjega nogometnega odra. Curaçao je postal najmanjša država, ki je nastopila in dosegla zadetek na svetovnem prvenstvu. Zelenortski otoki so prvenstvo začeli brez poraza na vseh treh tekmah skupinskega dela, njihov vratar Vozinha pa je skupaj z Urugvajcem Fernandom Muslero poskrbel za prvi primer, ko sta na isti tekmi svetovnega prvenstva nastopila dva 40-letna vratarja. Selektor Curaçaa Dick Advocaat je pri 78 letih postal najstarejši trener v zgodovini mundialov.
Posebno tekmo sta odigrali tudi Anglija in Francija. Angleži so v boju za tretje mesto zmagali s 6:4 in prvič osvojili bronasto odličje. Deset zadetkov je pomenilo rekord tekem za tretje mesto in največ golov na eni tekmi svetovnega prvenstva po letu 1982. Bukayo Saka je postal četrti Anglež s hat-trickom na mundialu, Jude Bellingham pa je s sedmimi zadetki postavil angleški rekord na enem samem prvenstvu.
To prvenstvo se bo zapisalo v zgodovino tudi kot “zadnji ples” dveh največjih rivalov zadnjih desetletji in velikanov tega športa, Portugalca Christiana Ronalda in Argentina Lionella Messija, pri čemer je bilo precej bolj grenko slovo Ronalda z izpadom Portugalske v osmini finala proti Španiji, saj je s tem ostal brez zadnje lovorike (predzadnje če štejemo še zlato olimpijsko medaljo), ki mu manjka v njegovi izjemni karieri. Messi pa se je poslovil kot svetovni podprvak in drugi najboljši strelec turnirja ter svetovnih prvenstev na splošno in za mnoge največji vseh časov, saj je edini nogometaš, ki je osvojil vse kar se osvojiti da, pred 4 leti pa je domovini v Katarju priboril tudi nogometni sveti gral.
Svetovno prvenstvo 2026 je tako prineslo več reprezentanc, tekem, zadetkov, gledalcev in komercialnega spektakla kot katerokoli pred njim. Toda njegov glavni športni sklep je precej preprostejši. Španija ni zmagala zaradi enega izstopajočega zvezdnika, temveč zaradi sistema, širine igralskega kadra in obrambe, ki je na osmih tekmah popustila samo enkrat. Posamične rekorde sta zaznamovala predvsem Mbappé in Messi, pokal pa je osvojila najbolj uravnotežena reprezentanca turnirja.
Komentirajo lahko naročniki