Vojna za nogomet ali kdo je bolj uspešen z mešetarjenjem

Gianni Infantino proti Aleksandru Čeferinu. Fifa proti Uefi. Predsednik, ki bi svetovno prvenstvo spremenil v delniško družbo, proti princu evropskega nogometa, ki se predstavlja kot zadnji branik igre pred popolno razprodajo. “Svetovno prvenstvo ni naprodaj.” proti “Nihče ne prodaja nogometa.” Čeprav je sedaj že jasno, da je “naš” princ v zadnji bitki zmagal, pa vojna še zdaleč ni odločena.

A poglejmo na zadnjo bitko. Fifa je želela v novo družbo FIFA Forward Enterprise prenesti komercialno upravljanje svetovnega prvenstva in drugih tekmovanj ter del podjetja prodati zasebnim vlagateljem. Govorimo o družbi, ocenjeni na približno 20 milijard dolarjev, od katere bi zunanji kapital lahko dobil približno petino. Zveze bi v zameno dobile milijonske finančne injekcije. Lepo zapakirano kot razvoj nogometa.

BREAKING: Gianni Infantino has scrapped World Cup investment plan admitting the project had created divisions and was no longer in the interest of its original objective. 🚨 pic.twitter.com/LYH4IVo5Nx

— Sky Sports News (@SkySportsNews) August 1, 2026

V resnici pa je šlo za prodajo dela prihodnosti najpomembnejšega športnega tekmovanja na svetu. Fifa je zagotavljala, da bo ohranila nadzor in da nihče ne prodaja nogometa. Toda zasebni sklad ne vloži štirih milijard zato, ker ga gane razvoj nogometa v Burundiju, Swaziju ali na Salomonovih otokih. Vloži jih, ker pričakuje donos. Sploh ne, če je v njem član razvpite družine Kushner, o katerem največ povedo “dar-mar” projekti v Albaniji, Srbiji, Grčiji in po novem tudi v Italiji.

“Prodati trajni delež pomeni zastaviti prihodnost nogometa brez prepričljive utemeljitve”

Moramo pa priznati, da nas je Infantino v tole situacijo vpeljal postopoma. Najprej svetovno klubsko prvenstvo z vsem šovom, preobilico tekem in bogatimi skladi. Nato svetovno prvenstvo v državi, ki je lahko le še nadgradila obstoječe ekonomske modele igre in jih popeljala v neslutene razsežnosti prostega trga, kjer se nogomet do sedaj še nikoli ni znašel. Nadaljevalo se je z enormnimi cenami vstopnic, dragim prevozom na tekme, odmori za reklame, oprostite, hydration breaki, ter 30 minutnem šovom, ki se mu je mogla prilagoditi še tako pomembna finalna tekma. Kako to nadgraditi? Seveda, prodati delež v zasebne sklade in potrojiti donos na vloženi kapital.

Da ni šlo samo za evropsko užaljenost, je pokazal Carlos Cordeiro, eden najtesnejših Infantinovih svetovalcev. Nekdanji bankir Goldman Sachsa je zaradi projekta odstopil in zapisal: »Prodati trajni delež v najvrednejšem nogometnem premoženju za 4,2 milijarde dolarjev nima nobenega smisla. To pomeni zastaviti prihodnost nogometa brez prepričljive utemeljitve.« Ko na nevarnost finančnega projekta opozori človek iz vrha Fife, ki je več kot 35 let delal v bančništvu, alarma ni mogoče odpraviti kot le sklicevanje na romantiko starih nostalgičnih navijačev.

A major development in the FIFA saga.

Carlos Cordeiro, a senior adviser to FIFA President Gianni Infantino and former investment banker, has resigned in protest over FIFA’s proposed sale of a stake in the World Cup.

He just posted this on his LinkedIn, stating it is a “bad… pic.twitter.com/BFuJEEAzW5

— Sam (@SamCKx) July 31, 2026

Še bolj problematično je, kar piše Cordeiro dalje, da nimamo odgovorov na najosnovnejša vprašanja: zakaj ta posel, zakaj zdaj, kakšen nadzor bo vzpostavljen in kdo bo imel od njega korist.

Bojkot Fife je bil pravilna poteza, a sam po sebi ni rešil problema

Aleksander Čeferin je bil v tem spopadu postavljen kot nepopoln in oportunističen zaveznik evropskega nogometa. Dovolj je le spomniti na to, da je pod njegovim vodstvom Liga prvakov zrasla z 32 na 36 klubov, vsaka ekipa pa v ligaškem delu igra osem tekem namesto nekdanjih šestih. Torej več tekem, več televizijskih terminov in več denarja. Ob zalivskem denarju, večklubskem lastništvu in bližini najbogatejšim klubom je Čeferin večkrat pokazal, da zna načela prilagoditi realnosti denarnih tokov.

Ob zalivskem denarju, večklubskem lastništvu in bližini najbogatejšim klubom je Čeferin večkrat pokazal, da zna načela prilagoditi realnosti denarnih tokov.

A tokrat je, tako kot pri uvedbi Superlige, je bil na pravi strani nogometa. Dobro se je namreč zavedal, da je grožnja z bojkotom povsem na mestu in da bo vsakdo, še najbolj optimističen zagovornik Infantinovega modela, pokleknil pred tem, da bi na prvenstvih Fife igrale le reprezentance izven Evrope. Evropa je hočeš nočeš še vedno daleč najmočnejša in najmogočnejša nogometna celina.

Toda tudi zmaga z bojkotom in opustitev projekta s strani Fife samo po sebi še ne bo rešilo nogometa. Čeprav je Čeferin premagal Infantina, a bo nato nadaljeval širjenje svojih tekmovanj, obremenjevanje igralcev in hranjenje največjih klubov, smo dobili le zmago enega trgovca nad drugim.

Kje mora torej stati meja komercializacije?

Zagotovo pri oglaševanju, bogati televizijski pogodbi ali koncertu pred finalom. Nogomet brez denarja na tej ravni ne obstaja. Meja je tam, kjer se format tekmovanja ne spreminja zaradi boljše igre, ampak zaradi dodatnih terminov. Tam, kjer navijač ni več človek s pripadnostjo, ampak kupec dražje različice istega listka. Osrednja tekmovanja ne smejo postati lastniški delež zasebnih skladov. Število tekem mora dobiti zgornjo mejo. Igralci in navijači morajo imeti glas pri koledarjih, formatih in cenah, funkcionarji pa omejene mandate (kajne Aleksander Čeferin?), neodvisen nadzor in pregledne finančne tokove.

Verjamem, da se vse skupaj na tej točki sliši utopično, toda navijači nismo nemočni. To je ta teden lepo pokazal primer Lazia. Po prvi fazi prodaje je sezonske vstopnice podaljšalo le nekaj več kot dva tisoč ljudi, več kot 93 odstotkov lanskih imetnikov pa je poziv k bojkotu s strani slavne ultras skupine Irriducibili upoštevalo. Prodaja še ni končana, toda sporočilo predsedniku Claudiu Lotitu je jasno. Navijači so podporo moštvu ločili od finančne podpore vodstvu. Svojo odločitev so poimenovali “skrajno dejanje, a obenem dejanje ljubezni”, k ibo klub stalo približno 20 miljonov eurov.

Lazio’s revolt against Claudio Lotito has reached the box office.

More than 90% of last year’s season ticket holders have refused to renew, threatenening to leave the Olimpico near-empty for the upcoming season.

The boycott could cost the club a reported €20m. pic.twitter.com/j92Kd1Xfox

— Football Italia (@footballitalia) July 30, 2026

To je jezik, ki ga nogometni oblastniki dobro razumejo. Dokler kupujemo vsako novo majico, dražjo vstopnico, televizijski paket in »premium izkušnjo«, smo zanje le zaznamek v vrstici prihodkov. Ko denarnice ostanejo zaprte in sedeži prazni, se alarmi prižgejo tudi pri njih.

Svetovno prvenstvo, Liga prvakov in evropsko prvenstvo niso običajni izdelki. Njihove vrednosti niso ustvarili Infantino, Čeferin, televizije ali skladi. Ustvarile so jih generacije igralcev in navijačev. Nogometa zato ne bomo rešili z izbiro boljšega trgovca. Rešili ga bomo, ko bomo določili, česa ni dovoljeno prodati – in ko bomo pripravljeni tudi sami zavrniti nakup.

Denar lahko nogomet razvija. Ne sme pa ga kupiti.