Slovenski odvetnik na vrhu UEFA, Aleksander Čeferin, se je znašel v središču zgodbe o domnevnem kupovanju naklonjenosti prek umetniškega posla njegove žene Barbare. Turški novinar Fatih Altaylı trdi, da naj bi predsednik tamkajšnje nogometne zveze İbrahim Hacıosmanoğlu s financiranjem galerijske razstave Čeferinove žene v Carigradu in preplačanimi nakupi razstavljenih umetnin iskal pot v vodstvo evropskega nogometa. Očitki niso neodvisno potrjeni, turški funkcionar pa jih zavrača.
Altaylı je v kolumni zapisal, da naj bi Hacıosmanoğlu svoje ambicije pri UEFA uresničeval s približevanjem predsednikovi ženi. Barbara Čeferin je ustanoviteljica ljubljanske Galerije Fotografija, ki je sodelovala na umetniškem sejmu Contemporary Istanbul. Po novinarjevih navedbah naj bi turški nogometni funkcionar osebno poravnal stroške sodelovanja, podjetniki iz njegovega kroga pa so razstavljena dela kupovali za večkratnik njihove vrednosti.
Takšna podpora naj bi mu po Altaylıjevi interpretaciji pomagala pridobiti Čeferinovo naklonjenost pri napredovanju v evropski nogometni hierarhiji.
Od kod navedbe o petih milijonih?
Dodatno pozornost je pritegnil nekdanji mednarodni sodnik Ahmet Çakar, ki je na omrežju X izpostavil domnevnih pet milijonov evrov donacij: »Zakaj je bilo za umetniško razstavo, ki jo je v Istanbulu odprla žena predsednika UEFA Čeferina, doniranih skupno pet milijonov evrov? Kateri podjetniki so prispevali te donacije? Kaj so dobili v zameno in po čigavih navodilih so bile donacije nakazane?«
Hacıosmanoğlu je očitke medtem zanikal. V nastopu za A Spor je poudaril svoje tesno prijateljstvo s Čeferinom in navedbe označil za špekulacije, poroča Haber Global.
Neprijetna zgodba pred volitvami, za katere je zatrdil, da ne bo kandidiral
Očitki prihajajo v za Čeferina občutljivem času, saj se pripravlja na ponovno kandidaturo za predsednika UEFA. Februarja 2024 je po kongresu v Parizu, na katerem so sprejeli spremembe statuta, ki so mu omogočile novo kandidaturo, zatrdil, da tega ne ureja zase in da leta 2027 ne bo več kandidiral.
V Čeferinove čiste namene takrat ni verjela legenda hrvaškega nogometa, do tedaj njegov tesni sodelavec, Zvonimir Boban. V javno odmevnem sporu je Čeferinu očital, da si tlakuje pot do še enega mandata, čeprav je na čelo Uefe prišel ravno s sloganom, da “ne namerava biti večni predsednik UEFA”.
Čeferin se za četrti mandat na čelu UEFA poteguje kljub lastnim nekdanjim opozorilom pred predolgim vztrajanjem na oblasti. Ob prvem prevzemu funkcije leta 2016 je omejitev mandatov predstavljal kot nujno reformo in za Dnevnik poudaril: »Vse težave v zadnjem obdobju so tudi posledica tega, da so bili isti ljudje na položajih predolgo.«
Zagovarjal je največ osem do dvanajst let predsedovanja.
Na njegov predlog je UEFA leta 2017 uvedla omejitev na tri štiriletne mandate, leta 2024 pa statut spremenila tako, da se njegov začetni, nepolni mandat, ne všteva v omejitev. S tem mu je odprla pot do ponovne kandidature leta 2027 in morebitnega predsedovanja do leta 2031 – skupaj skoraj petnajst let.
8. oktobra letos se je izkazalo, da je imel Boban prav. Čeferin je odločitev spremenil. UEFA je sporočila, da je sprejel soglasni poziv vseh 55 nacionalnih zvez in se bo na kongresu 22. aprila 2027 v Astani potegoval za še en, po napovedih zadnji mandat, to pa utemeljil z besedami: da “bi bilo skoraj arogantno, če dobiš podporo toliko zvez, a jim rečeš ne.” Ter še: “Po drugi strani je bil nogomet v času, odkar sem na čelu Uefe, pogosto v nevarnosti. Tudi danes je. Mislim, da potrebujemo enotnost, da ga ohranimo takšnega, kakršen je.”

Zgodba o domnevnem pridobivanju njegove naklonjenosti prek ženine galerije je zato zanj neprijetna tudi z vidika javne podobe pred volitvami. Odpira namreč vprašanja o prepletanju družinskih poslovnih interesov in odločanja v evropskem nogometu. Vendar očitki za zdaj ne dokazujejo, da je Čeferin komurkoli obljubil položaj ali sodeloval pri nedovoljenem dogovoru.
Aleksander Čeferin se po treh mandatih na čelu UEFA torej srečuje s težavami, o katerih je govoril ob svoji prvi kandidaturi za najvišji položaj v evropskem nogometu: »Vse težave v zadnjem obdobju so tudi posledica tega, da so bili isti ljudje na položajih predolgo.«
Včasih so se mu več kot trije mandati zdeli predolgo obdobje, še en njegov močan citat iz tistega obdobja pa je: »Če omejiš sebe, lahko omejiš tudi druge.«
Danes, ko se mu izteka tretji mandat, govori nekoliko drugače. Njegove besede so pravzaprav iz playbooka utemeljevanja namer po ponovnih političnih kandidaturah: drugi me prosijo naj nadaljujem in arogantno bi jih bilo zavrniti. Ter še ena učbeniška: naša organizacija zdaj potrebuje enotnost. Tretja pa – (le) jaz sem tisti, ki vse to lahko zagotovim.
Ni kaj, Čeferin obvlada visoko politiko.
Čeprav je seveda Aleksandru Čeferinu treba izreči priznanje, da se je zavihtel tako visoko in na čelu UEFA naredil kar nekaj dobrega za nogomet – tako evropskega kot slovenskega. Ni mu bilo težko delovati po “domačijski logiki” – kjer pomagaš članom svojega plemena (prosto po Vesni V. Godina). Pri tem pa so mišljeni tako slovenski nogometni delavci na splošno kot ljudje iz Čeferinovega ožjega kroga.
To mu številni štejejo v dobro, še posebej še tisti, ki so kaj imeli od tega.
Majhni privilegiji za predsednika UEFA in veliki v očeh slehernika (denimo dobre vstopnice za ogled finala Lige prvakov ipd.) so mu kupili skoraj izključno pozitivno obravnavo v slovenskih medijih: zelo redko, oziroma skoraj nemogoče je ob vseh superlativih o Aleksandru Čeferinu kdaj prebrati tudi kako kritiko.
In teh je bilo tekom mandatov v mednarodnem prostoru precej – največ ob organizacijskem fiasku finala Lige prvakov leta 2022 v Parizu, ko je bil za varovanje zadolžen Aleksander Pavlica, sicer Čeferinova poročna priča. Finale se je takrat zaradi kaosa pred vstopom v stadion začelo s skoraj enourno zamudo, zanjo pa so v Uefi obtožili navijače Liverpoola. Neodvisna preiskovalna komisija je kasneje ugotovila, da nosi glavno odgovornost za varnostni in organizacijski polom prav UEFA.
O “našem človeku” na vrhu UEFA torej le lepo, je nekakšen tihi slogan slovenskih medijev. No, mi se dobrim vstopnicam za Ligo prvakov in drugim majhnim privilegijem odpovedujemo v zameno za privilegij novinarske svobode in kritičnega poročanja. 🙂








Komentirajo lahko naročniki