Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je na Ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti dela Zakona o šolski prehrani, ker meni, da veljavna ureditev neupravičeno razlikuje med otroki, ki potrebujejo prilagojeno prehrano zaradi zdravstvenih razlogov, in tistimi, katerih prehranske omejitve izhajajo iz vere ali drugega prepričanja. Pobuda se nanaša na tretji in četrti odstavek 4. člena Zakona o šolski prehrani ter na del smernic za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih.
Zagovornik meni, da bi bilo treba veljavno ureditev presoditi z vidika ustavnega načela enakosti pred zakonom ter svobode vesti in vere. Ali bo Ustavno sodišče njegovi argumentaciji pritrdilo, za zdaj še ni znano, pobuda pa že odpira vprašanja o tem, kako bi morebitna sprememba zakonodaje vplivala na organizacijo šolske prehrane in obveznosti javnih šol.
Če bi Ustavno sodišče pritrdilo argumentaciji Zagovornika, bi odločitev lahko vplivala na vse verske skupnosti, katerih pripadniki imajo prehranske zapovedi ali prepovedi. Načeloma bi lahko takšno razlago pozdravila vsa velika verstva tako muslimani, judje, pravoslavci kot tudi katoličani, saj ustavno varstvo svobode vere velja enako za vse in ne razlikuje med posameznimi veroizpovedmi.
Ne glede na končno odločitev sodnikov pa pobuda odpira več pomembnih vprašanj, ki presegajo zgolj presojo ustavnosti posameznega člena zakona. Razprava se namreč ne bo vrtela le okoli tega, ali je sedanja ureditev diskriminatorna, temveč tudi okoli tega, kakšne bi bile morebitne posledice drugačne ureditve za pravni sistem, javne šole in organizacijo šolske prehrane. V ospredju se izpostavljajo predvsem tri dileme.
Po oceni Zagovornika načela enakosti Mihe Lobnika sedanja ureditev šolske prehrane diskriminira učence in dijake, ki zaradi vere ali drugega svetovnonazorskega prepričanja ne morejo uživati določenih živil.
Čeprav zakon vsem zagotavlja pravico do organizirane šolske prehrane, šolam ne nalaga obveznosti, da obroke prilagodijo verskim zahtevam, temveč to prepušča njihovi presoji. Posledično je dostop do enake pravice odvisen od posamezne šole, kar po mnenju Zagovornika pomeni nedopustno neenako obravnavo na podlagi vere.
Zato meni, da so zakonska ureditev, smernice ter zakonodajna opustitev v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije, svobodo vere in pravico do izobraževanja.
Na naše vprašanje, kako si organizacijsko predstavljajo izvedbo njihove zahteve, so nam iz urada zagovornika, odgovorili, njihova naloga da ni določati konkretnega načina izvajanja prilagoditev v praksi, temveč opozoriti na protiustavne oziroma diskriminatorne vrzeli v veljavni ureditvi. Kot primere dobre prakse so navedli Švedsko, Finsko in ponekod Italijo.
Pravna dilema: ali veljavna ureditev res pomeni diskriminacijo?
Doktor pravnih znanosti Andraž Teršek pravi, da se s tem vprašanjem “odpirajo globoka svetovnonazorska in praktična vprašanja. Izziva se je treba lotiti z zavedanjem, da lahko dobronamerni razmisleki o preprečevanju domnevne ali hipotetične diskriminacije vodijo v še večjo in dobesedno neobvladljivo birokratizacijo, hkrati pa v organizacijski kaos v javnih ustanovah.”
Predvsem pa je potrebno pogledati ali obstaja razumen ter stvarno utemeljen razlog za razlikovanje med zdravstvenimi dietami in drugimi prehranskimi prepričanji. “Zdravstveno utemeljene diete so neposredno vezane na telesno integriteto in zdravje otroka, pogosto tudi na neposredno življenjsko ogroženost. Na drugi strani so verske in svetovnonazorske prehranske težnje, pa četudi se razumejo kot verske zapovedi, del svobode vesti in veroizpovedi. Pravno razlikovanje med zdravstveno nujnostjo in ideološko ali versko izbiro ali zapovedjo v javnih sistemih obstaja skoraj v vseh pravnih redih evropskih držav. Zato je sklicevanje na neposredno izenačitev teh dveh kategorij pravno zelo šibek argument,” pravi Teršek.
Zato je prepričan, da bo odločanje o pravni meji, ko gre za katoličane, postne petke in druge verske skupnosti, bo za Ustavno sodišče RS velik izziv. “Če bi sodišče pritrdilo doktrini, da mora javna šola prilagajati jedilnike verskim prepričanjem in zapovedim, bi bilo pravno in praktično izjemno težko postaviti vzdržno mejo,” dodaja Teršek. Država po nareku Ustave RS ne sme dajati prednosti nobeni verski skupnosti. “Prilagoditev za eno versko skupino ljudi bi pomenilo začetek poti v obvezno prilagajanje za vseh 60 in več registriranih verskih skupnosti v Sloveniji, vključno z zahtevami po brezmesnih petkih, postnih obdobjih, posebnih načinih priprave hrane, kot sta halal ali košer in podobno.”
Sistemska dilema: je sistem javne prehrane “restavracija po naročilu”?
Šolski sistemi bi s tem postali ujetniki verskih in dietetičnih teženj posameznih skupin ljudi, kar bi nedvomno razgradilo enoten in standardiziran sistem javne prehrane, je prepričan naš sogovornik. “Še toliko bolj, ko bi se temu pridružila še razširitev na svetovnonazorska prepričanja, kot je veganstvo. Zakon o varstvu pred diskriminacijo svetovni nazor in druga prepričanja obravnava enakovredno verskemu prepričanju,” dodaja pravni strokovnjak. Po njegovem mnenju bi to sprožilo plaz posamičnih zahtev, ki jih javni zavodi, zlasti manjše šole in vrtci, organizacijsko in finančno ne bi mogli zadovoljiti.
“Sistem javne prehrane nikakor ni in ne more biti restavracija po naročilu, temveč je to javna storitev, namenjena zagotavljanju osnovne biološke in zdravstveno ustrezne prehrane otrokom med vzgojno-izobraževalnim procesom,” pravi Teršek in dodaja, da bi odobritev takšne zahteve pomenila pomemben in hkrati zelo nevaren precedens, ki bi primarno javnim ustanovam naložil nesorazmerno organizacijsko, kadrovsko in finančno breme.
Javni sistem izobraževanja in prehrane mora namreč temeljiti na skupnih in enakih standardih za vse. “Poskusi pretiranega pravnega vsiljevanja individualnih verskih ali svetovnonazorskih zahtev v javne ustanove pod krinko »preprečevanja diskriminacije« pa že sami po sebi in dolgoročno sploh ne krepijo strpnosti, ampak razgradijo delovanje javnih sistemov in ustvarjajo nove delitve,” še pravi dr. Teršek, zato so po njegovi oceni takšne zahteve pravno nevzdržne in ustavnopravno neutemeljene.
Organizacijska dilema: kako izvedljivo je to za šolske kuhinje?
Vir: www.osnovna-sola-idrija.si/solska-kuhinja/
Tretja dilema je povsem praktična. Slovenske šolske kuhinje že danes pripravljajo različne vrste dietnih obrokov za otroke z medicinsko predpisanimi dietami, kar zahteva dodatno organizacijo, ločeno pripravo hrane in strogo upoštevanje pravil glede sestavin. Morebitna razširitev obveznosti na verske prehranske zahteve bi lahko pomenila pripravo še več različnih vrst obrokov, kar bi vplivalo na organizacijo dela, nabavo živil, kadrovske potrebe in stroške.
Ključno vprašanje je, ali bi bilo takšne prilagoditve mogoče izvajati v vseh slovenskih šolah oziroma kje bi bila meja razumne organizacijske obveznosti. Zato smo stopili v stik z vodjo kuhinje v eni izmed srednje velikih slovenskih šol na podeželju, ki pravi, da danes prehranjujejo med šolanjem približno 800 otrok. Od tega je malce čez palec 10 % takšnih, ki zaradi zdravstvenih posebnosti potrebujejo drugačno hrano od svojih vrstnikov. Na prvem mestu je laktozna intoleranca, na prste obeh rok pa lahko prištejejo še celiakijo in druge alergije na hrano.
Ko smo ga povprašali o pobudi, se je le nasmehnil in dejal: “Z moje strani ni pretiranega navdušenja. Gre samo še za večje stroške in še za več dela in organizacije.”
Ob vprašanju, kako velik organizacijski zalogaj bi za njihovo kuhinjo pomenilo sprejetje pobude, kot iz topa izstreli: “S tem bi rabili novega kuharja, ki bi delal samo to. Že sedaj imamo enega kuharja dediciranega kot dietnega kuharja. Z dodajanjem različnih jedilnikov pa bi zagotovo potrebovali še enega človeka.”
Ob tem pa se spremeni računica za kuhinjo tudi iz vidika nabave. Potrebne so nabave dodatne hrane, ob tem pa so tudi cene mesa precej različne. “Cene so jasne. Svinjina je polovica cenejša od govedine, cenejša je tudi od perutnine,” opozarja. Ob tem poudarja, da uvedba vegetarijanskega oziroma zelenjavnega krožnika ne bi bil takšen problem, ta pa bi nastal, če bi vsako verstvo oziroma prepričanje zahtevalo svoj krožnik.
Vodja kuhinje pa poudarja še enega izmed pomembnih vidikov. “Ko mi Slovenci gremo v druge dežele ali celine, se glede hrane prilagajamo njim. In kaj počnemo doma? Spet se prilagajamo tujcem, ki prihajajo k nam. Na Kitajskem ne boš dobil žgancev in kranjske klobase,” dodaja v smehu.
Na tej točki, ko je malica obvezna in je kosilo označeno za nadstandard in kot tako ni obvezno za vse, bi ob sprejetju pobude Zagovornika, zadeva nekako še šla skozi. A nekako je pričakovati, da bi prva domina, samo premaknila vse sotale domine, ki bi nato padle na šole in šolsko prehrano.
5 odzivov na “Halal, košer, postni petki in veganski obroki v slovenskih šolah? Pravnik in vodja kuhinje svarita pred težkimi posledicami”
Ta isti Teršek, ki zdaj tam zgoraj modruje je hotel ( leta 17 ?) uzakoniti halal klanje živali za muslimane. Ustavno mu ni pritrdilo. Hvala Bogu ! Halal klanje je čisto navadno mučenje živali. Žival počasi umira, med tem, ko to nima nobene zveze s kvaliteto mesa ali čem podobnim. Čisto navadno mučenje zaradi verskih predsodkov.
Košer je ista figa. Čisto navaden verski predsodek, ki nima s kakim objektivnim merilom kvalitete hrane nobene zveze. Brez lahktoze in glutena pa je navadna moda, ki jo je ustvarila prehrambena industrija, da več zasluži.
Kdaj temu Lobniku poteče mandat? Tisti dan, bo razglašen za državni praznik, dela prost dan, da se bodo ljudje malo poveselili.
To, kar se mi v SLO gremo s šolsko prehrano je, oprostite, navadno preseravanje. Tako smo razvajeni, da se nam sanja ne, otroci pa se iz hrane dobesedno norčujejo.
Delam v šolstvu in mislim, da so prilagoditve v zvezi s hrano upravičene le z zdravstvenimi utemeljitvami. Tele verske zadeve pa v šolo ne spadajo. Če pa se s prehrano kdo ne strinja, pa naj zjutraj otroku pripravi tisto, kar pač želi, da bo jedel. Imam sorodnike v Belgiji in na šoli, ki je nizozemska, otroci sami prinesejo hrano v šolo, s tem da šola diktira, kaj in koliko predvsem na ravni omejevanja sladkarij. Pri nas pa je vse, kot že videno, obrnjeno na glavo. Ta Lobnik – kdo to sploh je? Ali dela morda v šolstvu – ali pa je to spet nivo ene Gabrce, Kovačeve, Mesca, Jenulla, Aste … Te ljudi je zdrava pamet res zapustila.
Bravo, “Brezdomka”, s povedanim (no, zapisanim) se povsem strinjam: eno samo preseravanje. Ali šole postajajo restavracije? Naj bo tako kot v Belgiji. Ali pa vsaj izbira: vzameš ali pa tudi ne. In prav je povedal šolnik: naj se nam tujci prilagodijo. V mojih zgodnjih (socialističnih) šolskih dneh ni bilo nobenih kosil; malice so bile, pa smo bili kmečki otroci izvzeti (nismo je smeli imeti!), ostali pa so se veselo obmetavali z zlatorumenimi koščki Unri-jinih sirčkov, ki so se jih preobjedli in naveličali (Uh, kako z užitkom bi jih jedel, pa se jih iz ponosa nisem dotaknil). No, pa smo vseeno preživeli (socializem pač ni)!
Šola zmeraj v začetku meseca objavi jedilnik malice in kosila. Starši ga lahko sproti pregledujejo in se odločijo, kdaj jedilnik ustreza njihovim verskim kriterijem in kdaj. Kadar ne ustreza, lahko prehrano odjavijo in otrokom zjutraj pripravijo maliso oz. nekaj malega za kosilo. Seveda pa za starše to pomeni, da morajo jedilnik spremljati – a če eni ne morejo poskrbeti niti za to, da bi otroci delali domače naloge, je pregledovanje jedilnika samo znanstvena fantastika. In iz tega razloga je seveda potem najbolj enostavno težiti, da se vsem jedilnik prilagaja, kar pa je preprosto nemogoče.
Sorodniki v Belgiji so mi rekli, da je glede na njihov sostem šolske prehrane to, kar imamo mi, pravi luksuz. No, zdaj pa razmišljajmo. Upam, da nam zdrava pamet ne bo pobegnila tudi v tem primeru.
Brezdomka je lepo povedala.
Problem Slovenije in vse Evrope oz. Zahodnega sveta je preveč hrane. Popolnoma smo izgubili običajen, zdrav ritem prehranjevanja, po cestah vsi nekaj ližejo, srkajo, se bašejo…. hrane vse povsod na pretek in je zato tudi ne spoštujemo več. Mogoče potrebujemo še nekaj zaporednih sušnih let, da bomo hvaležni za “dar zemlje in dela človeških rok”.
Komentirajo lahko naročniki