Koliko bodo davkoplačevalce stali novi oklepniki? To je vprašanje, ki od nekdaj razburja levico (in Levico), čeprav so, kot bomo videli, zaostanki in visoki stroški posledica prav njihove politike. Obrambni minister Valentin Hajdinjak je pred časom napovedal, da MORS zaključuje analizo trga oklepnikov, odločitev, kateri dobavitelj bo izbran, pa naj bi bila znana do konca leta.
Ker so se zaradi zavlačevanja stroški enormno povečali, naša varnost in kredibilnost pa sta se zmanjšali, se postavlja nekaj vprašanj o tem, kako situacijo najbolj smiselno rešiti, pa tudi, kdo naj zanjo nosi odgovornost.
Za pojasnila smo se obrnili tudi na nekdanja obrambna ministra Mateja Tonina in Marjana Šarca, ki bi kot predsednik vlade že leta 2018 lahko podpisal naročilo.
Boxerje kupovala že Cerarjeva vlada
Za osvežitev spomina, odločitev za nakup kolesnih oklepnikov Boxer 8×8 preko sistema OCCAR je bila sprejeta že leta 2016 v času vlade Mira Cerarja.
Leta 2018 bi dobili 48 vozil za 306 milijonov evrov z vključenim DDV. Marjan Šarec, ki je tedaj ravno zasedel premierski stolček, pa naročila ni podpisal, saj je Levica pogojevala odstop od nakupa v zameno za izvenkoalicijsko podporo vladi.
“Pobudo za sklenitev sporazuma smo takrat s pogojevanjem podpore mandatarstvu Marjana Šarca preprečili v Levici,” so se pohvalili na svoji spletni strani. Tedaj smo prvič odstopili od OCCAR-ja; dogovor sicer še ni bil sklenjen, pa vendarle je bil s strani Šarčeve vlade opuščen.
Z nastopom tretje Janševe vlade je tedanji obrambni minister Matej Tonin podpisal nakup 45 vozil za 343,43 milijonov z DDV, kar vsebuje tudi stroške usposabljanja, rezervnih delov, orodja in testne opreme, pa tudi razvojne stroške industrije.
Ko pa pod Golobovo vlado vajeti obrambnega ministrstva prevzel Šarec, je od Toninovega naročila odstopil. Sprva se je govorilo, da naj bi ta poteza prinesla pogodbeno kazen okoli 75 milijonov evrov, vendar so stroški odstopa na koncu znašali “le” 4.339,709 €.
Levica in Svoboda skopali tristo milijonsko luknjo
Dejstvo je, da smo zaveze kolektivni obrambi dolžni izpolniti, in kasneje, kot jih bomo, dražje bodo. Posledice politike Levice, ki je narekovala smernice Golobovi vladi so tako prinesle dvojni negativni rezultat: prvič, Golobova vlada ni ponudila alternative Boxerjem, zato nekoliko trpi bojna pripravljenost zavezništva, še mnogo bolj kot to pa je načet ugled Slovenije kot kredibilnega partnerja.
In drugič, kot je povedal minister Hajdinjak, so se dobavni roki podaljšali, cene pa skoraj podvojile. Če upoštevamo, da bo novo naročilo zajemalo enak ali primerljiv nivo zmogljivosti oklepnikov, lahko pomnožimo vrednost naročila, ki ga je podpisal Tonin s “skoraj dve”, dobimo znesek okoli 680 milijonov evrov. Če se držimo nominalnih zneskov in ne upoštevamo inflacije, je to skoraj 380 milijonov več.
A tudi, če inflacijo upoštevamo in smo pri izračunu nekoliko zadržani, pridemo do realne številke: Levica je skupaj s Šarčevo in nato Golobovo vlado zgolj pri nabavi oklepnikov zapravila 300 milijonov davkoplačevalskega denarja.
Ob tem upoštevamo, da bo projekt, h kateremu smo se zavezali, realiziran v prvotno načrtovanih ali primerljivih parametrih. Čeprav se bo doktrina verjetno prilagodila sodobnemu bojišču, to bistveno ne spreminja finančnega okvirja.
Slovenija bi se za nakup oklepnikov lahko pridružila evropskemu vzvodu financiranja SAFE, kjer je po zaključenem prvem krogu po navedbah Evropske komisije ostalo med deset in dvajset milijard evrov sredstev.
Vlada Roberta Goloba se pobudi ni pridružila.
Politične ali strokovne utemeljitve?
Kdo je za nastalo situacijo odgovoren, in zakaj na vidiku še ni alternative?
Šarec nam je vljudno odgovoril: “Predlagam, da pregledate sklepe vlade iz tistega obdobja, kjer je vse navedeno.” A v dokumentaciji manjka strokovnih utemeljitev: revizija namreč ni dokazala tehnično-taktične neprimernosti oklepnikov za vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine, niti ni ugotovila negospodarnosti nakupa. Tudi trditve, da bi bilo mogoče primerljiva vozila zagotovo kupiti ceneje, revizija ni mogla potrditi.
Ugotovila pa je, da je bila leta 2018 izbrana najdražja različica, ter da se za tem ni realiziralo povpraševanja za poljsko nadgradnjo Patrij. Razlog je v tem, da je MORS stremel k najvišji stopnji zaščite, Boxer pa je bistveno novejše vozilo od Patrij (boljša zaščita, daljša predvidena življenjska doba).
Bolj kot strokovna so bila pojasnila politična: Golobova vlada je preklic naročila utemeljevala s tem, da bo “prihranila 400 milijonov evrov” pri vzpostavitvi obljubljenih zmogljivosti (celotna vrednost je bila ocenjena nekaj nad 1,8 milijarde), in začela intenzivno delati v smeri nabave 102 Patrij s slovenskimi nadgradnjami.
Zanimivost: Levica tokrat ni burno nasprotovala. A kljub temu do realizacije ni prišlo.
Po navedbah naših virov bi lahko revizije kmalu razkrile nepravilno ravnanje v primeru organizacije nakupa in slovenskega nadgrajevanja Patrij.
Omenjajo se nekdanji državni sekretar in predsednik nadzornega sveta družbe DOVOS Damir Črnčec, nekdanji direktor Direktorata za logistiko na MORS Željko Kralj ter Valhalla Turrets d.o.o., podjetje, ki bi izvajalo nadgradnje.
“Revanšizem in nestrokovnost”
“Gre za politični revanšizem in nestrokovnost,” odstop od OCCAR-ja komentirajo v pisarni Mateja Tonina in ravnanje Šarca in Goloba označujejo za “povsem nepremišljeno”. Tudi z vidika gospodarnosti so do zavlačevanja kritični: “Če bi oklepnike naročili leta 2022, bi jih lahko danes prodali za še enkrat toliko.”
Poleg tega pojasnjujejo, da se je Tonin zanašal na OCCAR zaradi transparentnosti, celovite podpore in dokazane združljivosti platforme z nadgradnjami. Boxer bi bil celovit, of the shelf (kupljen s police) izdelek, medtem ko je po njihovo združljivost finske osnove s slovenskimi nadgradnjami vprašljiva.
Oklepniki so še vedno potrebni
Medtem ko na Toninovi stran odgovornost vidijo na levem polu, predvsem v Levici, Šarcu in Golobu, pa sam Šarec tega ne komentira, temveč blaži pomen zaostankov s tem, ko se sprašuje o “smiselnosti oklepa v današnjem času, saj so izkušnje iz Ukrajine pokazale, da so droni zelo učinkoviti proti oklepu, predvsem pa bistveno cenejši. Od začetka vojne do danes je šel razvoj bliskovito naprej.”
Z njegovimi pomisleki se strinja marsikdo, vendar so oklepniki na bojišču še vedno potrebni, le njihova vloga se je spremenila. Namesto dolgih, počasnih kolon in precej stacionarni podpori pehoti v prodorih je vse pomembnejša gibljivost, hitrost menjavanja položajev in nezaznavnost.
Oklepniki tako sodelujejo z izvidniki, droni ter elementi elektronskega bojevanja. Ukrajinsko bojišče nam kaže, da so ob spremenjeni taktiki še vedno nepogrešljivi za zaščiten prevoz vojakov in sredstev ter za evakuacije, pa tudi za izvajanje ognjene podpore in v vlogi poveljniških in komunikacijskih vozlišč.
Komentirajo lahko naročniki