»Odraščal sem v tradicionalni muslimanski družini in mnoga leta je bilo moje življenje stabilno,« a kot najstnik je začutil, da v njegovem življenju nekaj manjka. Hodil je na zabave, se celo drogiral, a praznino je zapolnila šele vera, pove Farid, pilot iz Irana, ki je moral svojo vero skrivati, sicer bi bil lahko življenjsko ogrožen.
»Ko je oče izvedel, da sem postal kristjan, je tekel za mano z nožem. V Iranu se za prestop iz islama lahko žrtvuje kri.« Danes je kristjan tudi njegov brat in njegova mama, a v Iranu večina kristjanov še vedno lahko časti Boga zgolj v zaprtih skupnostih med 5 in 10 članov, ki se v tišini in izolaciji zbirajo po domovih, ne vedoč za druge podobne skupnosti. Tudi selitev v Evropo za Farida ni pustila vseh problemov za sabo.
Še bolj brutalna je situacija v Eritreji, »afriški Severni Koreji« od koder je pobegnil Mussie. Že objava njegovega pravega imena ali fotografije bi lahko ogrozila varnost njegovih sorodnikov, ki so ostali v Eritreji.
»Najhujše, kar lahko naredijo človeku, da ga zlomijo je, da ga dajo v izolacijo. In to se poskuša narediti s kristjani v Iranu. Da se nas prepriča, da smo sami, izolirani, in da nimamo nikogar, ki bi mu bilo mar za nas.« S temi besedami je svoj nagovor na srečanju na Rakovniku v Ljubljani začel Farid, kristjan iz Irana, ki danes živi v Evropi.
Duhovna osamljenost, ki jo je težko razumeti
»Odraščal sem v zelo tradicionalni muslimanski družini in mnoga leta je bilo moje življenje stabilno. Dokler nisem postal najstnik.« Ko je imel Farid 14 let, je njegov oče izgubil vse in takrat je veliko praznino v svojem življenju začutil tudi sam. Začel je hoditi na zabave, se drogirati, pil veliko alkohola, dokler pri svojih 20-tih letih ni spoznal, da se je znašel v slepi ulici svojega življenja.
»Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Eden mojih prijateljev je postal kristjan.« Faridov odgovor na to je bil, da je postal zelo močan musliman. »Začel sem braniti islam z vso svojo močjo. Začel sem primerjati Koran s Svetim pismom. Vsak dan sem ga poskušal prepričati, da je islam boljši od krščanstva. Toda mir in milost, ki sem ju lahko videl v njegovih očeh, sta me zlomila.«
Iran se na seznamu Open Doors za leto 2026 uvršča na 10. mesto med državami, kjer je najtežje biti kristjan. Kristjani v Iranu so sistematično zatirani, teokratska oblast pa jih obravnava kot »nevarnost z Zahoda« ki ogroža režim ajatol.
Velika večina cerkva v državi je zaprtih, ali pa delujejo pod strogim nadzorom države. Kristjani se srečujejo v majhnih skupnostih po domovih, ki pa so pogosto tarče racij tajne policije. Kristjani se zaradi svoje vere lahko soočajo z dolgotrajnim zaporom, posebej nevarna pa je situacija za posameznike, ki se spreobrnejo iz islama v krščanstvo.
Razmere so se še poslabšale letos, po napadih Izraela in ZDA na Iran, ko so iranske oblasti še okrepile pritisk na kristjane v državi. Po oceni Open Doors jih je v Iranu okoli 800.000 oz. 0,9 % prebivalstva.
»Kmalu sem postal del podzemne cerkve v Iranu. Kristjani se srečujejo v povsem običajnih domovih v skupinah okoli 10 ljudi, ker se ne morejo srečevati odkrito. Te oblike niso izbrali, ker si ne bi želeli častiti Boga v skupnosti, ampak zaradi varnosti. »Večina kristjanov v Iranu ve samo za preostalih 8, 10 članov skupnosti. Ne vedo za druge. Zato je prisotna duhovna osamljenost, ki jo je težko razumeti.«
Kristjani molijo tiho, ne smejo peti, da bi jih kdo od sosedov ne slišal. Ne morejo se poklicati po telefonu, saj pogovorom pogosto prisluškuje obveščevalna služba. Že ena fotografija na družbenih omrežjih bi lahko ogrozila druge člane skupnosti.
Nekateri nimajo druge izbire, kot da nemudoma zapustijo državo in pustijo vse življenje za sabo ter v tujini začnejo znova. Tudi Faridu se je to zgodilo. Kot pilot ima težave, saj iz Irana ne more dobiti dokazil o svoji usposobljenosti za nadaljevanje dela v Evropi. »preseliti se v tujino pa ne pomeni pustiti bolečine za seboj.«
Kljub temu ostaja optimist, saj se zaveda, da temina nima zadnje besede in da je vera med kristjani, ki vztrajajo v Iranu še kako močna, četudi ima le eden od desetih v skupnosti sploh Sveto pismo. Čeprav je Iran na 10. mestu med državami, kjer je krščanstvo najbolj preganjano, je tudi med petimi državami, kjer najhitreje raste. »Ko boste naslednjič svobodno peli, se spomnite nekoga ki ima bogoslužje v tišini,« zbranim na srce položi Farid.
Pet dni in noči, brez vode in hrane, bos v mrazu in vročini
Mussie je vero spoznal pri 12-tih letih, ko je mačehi sledil v Evangeličansko cerkev. Njegova družina je kmalu začutila sovraštvo sosedov, posebej fundamentalističnih muslimanov. »izolirani so nas, nas obmetavali z vsemi mogočimi žaljivkami. Ko smo bili v cerkvi, so pogosto vanjo metali kamenje, da se je slišalo, kot bi bili sredi največjega neurja s točo. To je res strašljivo. Tudi v ljudi, ki so prihajali iz cerkve, so večkrat metali kamenje.«
Sicer pa velja prepričanje, da so kristjani agenti CIE, ki nameravajo uničiti skupnost in druge religije. Po letu 2002 so se razmere še zaostrile. Država je priznala le štiri religije, pa še te le na papirju, saj so v praksi napadali vse. Tudi predstavniki katoliške in pravoslavne cerkve, ki sta na papirju dovoljeni so bili pogosto zaprti, brez sojenja, njihove šole in ambulante pa podržavljene. Predstavniki vseh ostalih cerkva pa so se znašli v še slabšem položaju. »Našo cerkev so zaprli in začeli smo se srečevati po domovih. Veliko voditeljev so zaprli.«
Eritreja se uvršča na peto mesto med državami, kjer je najtežje biti kristjan. Uradno priznane cerkve so pod strogim nadzorom države, sodelovanje v katerikoli od nepriznanih pa se šteje kot kaznivo dejanje. Soočajo se z brutalnimi napadi milic in policije. Spreobrnjenci iz islama v krščanstvo pa se soočajo še z družinsko izolacijo, poleg državnega preganjanja.
Država vpoklicuje državljane v vojsko za nedoločen čas. V vojski je vera strogo prepovedana, kazni za izogibanje vojski ali vojake, ki molijo pa so brutalne. Mnogi kristjani se zato podajo na izjemno nevarno pot bega iz države. Mejni stražarji ubežnike streljajo, tisti, ki jim uspe pobegniti, pa se znajdejo v Sudanu ali Etiopiji na območjih, kjer potekata državljanski vojni in vladajo izredno slabe življenjske razmere.
Tudi Mussie je pobegnil. Na pot so se odpravili trije, čez mejo sta prišla dva. Tretjega so zajeli mejni stražarji. Za njima so streljali. »Po več letih služenja vojske sem se zavedal, v kaj se spuščam. Prijatelj, ki je z mano prišel v Sudan, je umrl v Sudanu.«
Med begom pred vojaki so odvrgli vse, kar so imeli s sabo. V Sudanu so bili nato pet dni in noči bosi z ranjenimi nogami, brez oblačil, hrane in vode v hudi dnevni vročini in nočnem mrazu. Gre za sub-puščavsko območje. Na trenutke se je spraševal, če je sploh še živ.
»Eritreja spremlja svoje državljane tudi v diaspori. Če rečem karkoli proti režimu, lahko napadejo mojo družino.« Mussie ni njegovo resnično ime in zaradi varnosti njegove družine tudi ne objavljamo fotografije z njegovim obrazom. »Ko sem pobegnil, so preiskali naš dom. Zasegli so vse krščanske knjige, očeta in mačeho pa dvakrat tudi aretirali. Mačeha je zaradi zdravstvenih težav kasneje umrla, oče pa je bil zaprt v puščavskem zaporu, pri svojih 70-tih letih. A ko se slišiva mi ne govori o grozljivih razmerah v zaporu, ampak, da mu je v čast, da je bil zaprt zaradi svoje vere.« A hkrati se zaveda nadzora in nevarnosti. »Vsakič ko se slišiva reče, da je morda zadnjič.« Tudi njegova polsestra je zaradi vere na begu.
Miika Auvinnen: Potreba po pomoči preganjanim kristjanom večja kod kadarkoli
Direktor za razvojne priložnosti pri Open Doors International Miika Auvinnen, je opozoril, da je trenutno večja potreba po pomoči preganjanim kristjanom kot kadarkoli doslej. Njihovo število namreč še nikoli ni bilo višje.
Open Doors je začel nizozemski brat Andrew, ki je s svojim Volkswagen Beetlom vozil sveta pisma kristjanom v vzhodno Evropo. Danes organizacija deluje v 70 državah na terenu in v 25 pridruženih državah, ki dajejo pomoč. Od leta 1993 pripravljajo World Watch list, največjo letno raziskavo o svobodi vere kristjanov. »Situacija, ki jo lahko vidite na zemljevidu, je uničujoča, če pomislimo, koliko oziroma kako malo se o tem razpravlja v našem evropskem kontekstu.« V zadnjih letih je vse več kristjanov podvrženim preganjanju in nasilju.
Pri Open doors opažajo dva trenda. Rast radikalnega islama, ki vpliva tudi na zmerne muslimanske družbe. Drugi je zaostrovanje totalitarnih režimov in militantnih nacionalizmov, ki tudi religijo vežejo na nacionalno identiteto. Primer slednjega je denimo Indija, kjer oblast indijsko identiteto veže na hinduizem.
Posebej je izpostavil Nigerijo, kjer so militantne islamistične milice na severu odgovorne kar za okoli 70 odstotkov zaradi svoje vere ubitih kristjanov po vsem svetu. Ob tem dodaja, da ga posebej žalosti, ko v Evropi mnogi odločevalci in aktivisti trpljenje kristjanov zanikajo.
Komentirajo lahko naročniki