Slovenija se skladno s splošno evropsko usmeritvijo pospešeno oborožuje. Vsaj na papirju. Praksa marsikdaj nasprotuje logiki in splošni dobrobiti. Eden pomembnejših simptomov je dejstvo, da Slovenija ni vključena v evropski projekt financiranja oboroževanja Security Action for Europe oz. na kratko SAFE.
Spet nas ni zraven, bi lahko rekli, in očitno nekaj ni v redu. Bodosi s Safeom, ali pa s slovensko vlado. Na prvi pogled namreč naše zavračanje družbe najboljših diši po koristoljubju in izčrpavanju državnega proračuna po že videnem modelu, ki nastopa kot multiplikator negativnih učinkov za našo varnost, razvoj in davkoplačevalske žepe.
Kaj je SAFE in zakaj je Golobova vlada proti?
SAFE (Security Action for Europe) je finančni mehanizem EU, ki državam članicam omogoča ugodna posojila za namen krepitve obrambnih zmogljivosti in skupnih nabav opreme. Je del širšega projekta ReArm Europe, v kontekstu katerega je javnosti najbolj znana debata o 800 milijardah evrov, ki naj bi jih članice v prihodnjih letih namenile za oboroževanje in krepitev odpornosti. Od tega SAFE predstavlja 150 milijard neposrednih posojil državam. Kapital EU zagotavlja z zadolževanjem na mednarodnih trgih, namen pa je hkrati povečati vojaško moč Evrope in z nekoliko Trumpovsko zvenečim vodilom Kupujmo evropsko okrepiti lastno obrambno industrijo.
Slednje je pomemben signal prihodnje evropske strateške usmeritve: glede tehnologije Evropa na marsikaterem področju prednjači pred ZDA, vendar jo ovirajo majhne proizvodne kapacitete. SAFE naj bi vzpodbudil večje nakupe in proizvodnjo domačih sistemov, saj mora biti najmanj 65 % vrednosti kreditiranega projekta izdelanega v EU, EEA-EFTA ali Ukrajini. Mehanizem se prioritetno osredotoča na kreditiranje sredstev in področij, kjer evropske države zaostajajo. To so na primer proizvodnja in nabava streliva, raketnih in brezpilotnih sistemov, zračne obrambe ter krepitev kibernetske varnosti in zaščite infrastrukture.
Glede na stanje proračuna in oboroženih sil ter na drugi strani glede na velik slovenski (visoko)tehnološki potencial bi oboje moralo biti prioriteta slovenski vladi. A temu ni tako. Zakaj smo odsotni, vlada nikoli ni znala zadovoljivo pojasniti. Uradno stališče je, da si bo Slovenija cenejši denar zagotovila sama preko drugih, (zaenkrat še) neznanih vzvodov. Kot v Delu ugotavlja Peter Žerjavič, je minister Boštjančič že lanskega maja nakazal, da nas skupno financiranje ne zanima, a “glede na višjo bonitetno oceno Evropske unije, veliko povpraševanje po njenih obveznicah in nižje zahtevane donose na trgih, takšna ministrova razlaga že tako ni bila najbolj prepričljiva.”
Slovenija se Safeu ni pridružila niti v drugem valu držav, niti nima nobenega načrta za koriščenje mehanizma.
Projekt evropskih obrambnih vlaganj v okviru 150-milijardnega programa SAFE hitro napreduje. (Slovenska vlada se je odločila, da v njem ne bo sodelovala). https://t.co/kb7mXxIprp
— Peter Žerjavič 🇪🇺 (@PeterZerjavicEU) January 26, 2026
Razvojni mrk namesto priložnosti desetletja
Slovenija bo z izostankom izgubila veliko. Prvič, nujno potrebujemo modernizacijo lastnih sil. Drugič, cenejšega zadolževanja kot je SAFE vse bolj očitno ne bomo dobili, zato bomo to plačali dražje. In tretjič, izostali bomo iz dobavnih verig evropske orožarske industrije. Stopili smo torej na pot zapravljanja lastnega potenciala.
Nedavno je dr. Velimir Bole v Delovi Sobotni prilogi razlagal, da se bo razvojni razkorak v EU poglobil, in da bo Slovenija zaradi nesodelovanja v Safeu bistveno zaostala. Na kratko, kdor ni del Safea, je prikrajšan pri povezovanju z obramnbnimi omrežji in razvojno verigo znotraj EU, ter težje pridobi partnersko in proda svojo tehniko. Evropa se deli na periferijo in jedro, kamor se steka denar. Preko pobud, kot je SAFE, imajo periferne države več možnosti, da s povezovanjem prodrejo na trg, in Slovenija ima vse možnosti, da postane jedro. A se je vlada odločila drugače.
Skratka: ker Slovenija noče dodatnega poceni denarja, ki nam ga ponuja EU, bodo vladajoči za obrambo plačala iz drugih virov. Ob upoštevanju fiskalnega pravila, ki ga kot enega od razlogov za bojkot Safea navaja vlada, to pomeni, da bo denar potrebno vzeti iz nekih drugih postavk (ali zadolžitev), kar bo zavrlo razvoj. Torej, namesto, da bi SAFE služil kot kapitalski multiplikator, ki bi slovensko znanost in tehnologijo pripeljal do ustvarjanja dejansko visoke dodane vrednosti na mednarodnih trgih (in s tem stekanja denarja v Slovenijo), se vlada temu odreka, obenem pa bo jemala drugim področjem, da bo dražje kupovala tuje, mogoče že zastarele sisteme.
Slovenija potencial na področju obrambne tehnologije nedvomno ima, obstaja tudi obetavno mednarodno sodelovanje, ki bi nas na določenih specializiranih področjih lahko popeljalo v mednarodni vrh. A nas, kot kaže, ne bo.
Kdo se boji transparentnosti?
Ozrimo se po razlogih. Če sklepamo iz zgodovine poslovanja slovenskih državnih in paradržavnih podjetij, smo se Safeu izognili zaradi transparentnosti. Evropski mehanizmi nadzora nad porabo sredstev zmanjšujejo korupcijska tveganja, zato v nekaterih krogih najbrž niso najbolj priljubljeni; spomnimo se Toninove nabave Boxerjev preko mehanizma OCCAR, ki omogoča popolno transparentnost. Dobili bi najboljše oklepnike za najboljšo ceno in s transparentno izvedenim nakupom. Golobova vlada je plačala milijone, da je posel prekinila, nato pa pričela pogovore s tehnološko precej slabšo, a pregovorno koruptivno Patrio. Primer helikopterjev Leonardo se ponuja kar sam. In še bi lahko naštevali.
Namesto evropskih posojil in skupnih nabav si je vlada omislila DOVOS. Prezgodaj je, da bi ga sodili, a že v osnovi gre z podjetje, ki ima monopol nad obrambno industrijo in nabavami. Dobili smo svoj Rosoboroneksport s še širšimi pristojnostmi od izvornega. To pomeni centralizirano vodenje s strani paradržavnega podjetja, ki nase naveže monopolne ali kartelne partnerje iz zasebnega sektorja, kjer se generira visoka dodana vrednost na račun davkoplačevalskega denarja. To je poslovni model, ki ga lahko pričakujemo v prihodnosti.
Slovenija ima bistveno manj protikorupcijskega nadzora, kot ga zahteva EU. Vse bolj jasno postaja, da se Slovenija kljub vsem negativnim posledicam, kot so končni finančni primanjkljaj, stagnacija visoke tehnologije in nižja stopnja varnosti, mednarodnim pobudam financiranja izogiba zaradi interesov določenih krogov. Zgodba o ustvarjanju ugodnega okolja za korupcijo se piše kar sama. V nasprotno nas vladajoči žal še niso mogli prepričati.
Komentirajo lahko naročniki