Danes je v Ljubljani potekal osmi Pohod za življenje pod geslom »Srce bije že 22. dan po spočetju!«. Pred samim pohodom je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju daroval sveto mašo, na dogodku pa so poleg predstavnice organizatorjev Urše Cankar Soares spregovorili tudi pričevalci.
Med zbranimi je bilo opaziti več mladih in družin kot v prejšnjih letih, prišli pa so tudi nekateri predstavniki političnega sveta, kot so Matej Tonin, Janez Žakelj, Lojze Peterle in Branko Grims.
Pravica do življenja
“Smrt ne odpira prihodnosti in je ne omogoča,” je poudaril nadškof Zore in opozoril, da danes kot družba odstranjujemo vse, kar ovira njene predstave o tem, kako naj bi potekala prihodnost. Po njegovih besedah gre za kulturo smrti.
“Nesmiselno je govoriti o pravicah, če nekaterim nismo sposobni priznati temeljne pravice vsakega človeka – pravice do življenja,” meni. Nerojenim otrokom pa pohod sporoča, da so dobrodošli, cenjeni in zaželeni.
Z znanostjo proti dehumanizaciji nerojenih otrok
Koordinatorka pohoda Cankar Soaresova pa pravi: “Končajmo z dehumanizacijo nerojenih otrok z izrazi, ki so ponižujoči do ljudi pred rojstvom.”
Geslo letošnjega pohoda namreč sporoča, da je otrok tudi pred rojstvom človek. “Naše letošnje geslo Pohoda za življenje nas želi naučiti znanstvenega dejstva. Bitje srca otroka v maternici se začne že 22.dan po spočetju, nekatere raziskave navajajo še celo bolj zgodnji podatek, 16. dan po spočetju.”
Otroku bije srce, še preden mama izve, da je noseča, pravi. Še preden mama sploh pomisli na končanje otrokovega življenja, ima otrok že zagotovilo, da je živ: “Kaj ni tako da rečemo da je nekdo mrtev, če mu srce ne bije več? Torej mora biti živ, ko mu srce začne biti.”
Kaj mora imeti otrok, da “postane človek”?
Vendar so takšni otroci, živi ljudje, še vedno deležni smrti, ko jih “legalno izstradamo ali jih izsesamo”. Cankar Soaresova tako dvomi v moralnost znanstvene utemeljitve in v pravno ureditev področja splava, zato se sprašuje: “Kdo je določil, da deset tedenski otrok v Sloveniji ni vreden legalne zaščite? Kdo in na kakšni znanstveni osnovi je določil, da je otrok pri desetem tednu, ko ima že srčni utrip, prstke, glavo, roke in noge še premalo človek? Kaj še mora imeti?”
Dvomi tudi v deset tedenski mejnik za splav, ki je, kot pravi, v Sloveniji postavljen mimo vseh znanstvenih dejstev, določen “kar tako”, brez logike; edina logika je da ima mati od trenutka ko izve za otroka, do splava še čas da uniči razvijajočega človeka.
V Pohodu za življenje ocenjujejo, da Slovenija premore dovolj znanja, sredstev in srčnosti, da nobena mama ne bo prisiljena odvzeti življenja svojemu nerojenemu otroku.
Dobra novica: po začetku splava je življenje še možno rešiti
Katarina Nzobandora iz Zavoda Živim pa ima, kot pravi, veselo novico: v Sloveniji večina splavov poteka s tabletko (zaužitje predstavlja prvo fazo splava), drugi odmerek nosečnice prejmejo vaginalno.
“Mnoge mamice, ki se odločijo za splav in zaužijejo prvo tabletko, to takoj obžalujejo, a nihče jim ne pove, da si lahko še premislijo in otroku rešijo življenje!”
Z uporabo naravnega hormona progesterona je namreč možno prekiniti postopek splava, in nosečnost se nadaljuje. Uspešnost je kar 64-68% in do sedaj so na tak način uspeli rešiti že 8000 otrok, tveganje za poškodbe pri nerojenemu otroku pa ni nič večje kot pri nosečnicah, ki nosečnosti niso želele prekiniti.
Dani Siter: Bil sem nezaželen otrok, a se je mama odločila za življenje
Osrednji pričevalec letošnjega dogodka je bil Dani Siter, otrok matere, ki je v stiski razmišljala o splavu, a se je odločila drugače. Z ženo Vilmo sta sicer soustanovitelja društva Družina in življenje, ki povezuje več kot 300 zakonskih skupin.
“Če ste imeli srečo in ste imeli očeta in mamo, potem ste bili zaželeni, ste bili načrtovani, ste bili pričakovani. Pri meni to ni bilo tako,” je povedal. Starša na otroka nista bila pripravljena, mati je zanosila pri 40 letih, njeno življenje pa je bilo prežeto s pomanjkanjem in sramom.
A mater je njena sestra prepričala, da si končala Danijevega življenja. Po mnogih letih rejništva in tegob je danes poročen, ima štiri otroke in 17 vnukov. V ključnem trenutku se je mati odločila zaživljenje: “Vsega tega ne bi bilo, če mama ne bi rekla življenju da,” je povedal.
Njegovo zgodbo si lahko ogledate v spodnjem posnetku.
Terapija rešuje travme
Tanja in Boris Jalovec, ustanovitelja Sara centra, pa sta predstavila tečaj Save one (rešiti eno (življenje)), ki je namenjen preprečevanju splava in čustvenem okrevanju tako žensk kot tudi moških po tem, ko je splav že storjen.
Boris je delal z moškim, ki je imel težave z alkoholom, z drugimi odvisnostmi, in z jezo, živel pa je negotovo življenje. Razlog je bil v tem, da je njegovo dekle storilo splav, in sicer na zahtevo svoje matere.
“Ampak dejstvo tega dejanja je, da je to naredila pri 15. letih. Oba sta bila namreč stara 15 let,” pove. Moški je danes star 40 let, in trpel je kar 25 let.
Udeležil se je tečaja. Po zaključku je povedal: “Tekom tečaja so se mi odpirale razne stare zamere in neodpuščanja, zagrenjenost in jeza ter žalost, ki so bile močno vsajene vame. Večine zamer se do tečaja sploh nisem zavedal, saj so bile zakopane nekje globoko. Hvala Bogu, da je vse to prišlo na plano in sem lahko odpustil ter blagoslovil ljudi, ki so bili del te zgodbe.”
“Še dobro, da nisem v Kanadi”
Tanja pa je predstavila zgobo o Terryju, s katerim sta se spoznala pred 20 leti. Kanadčan, v mladosti posvojen, je živel je v čudoviti družini. Kasneje se je zaradi dela preselil v Slovenijo.
Obolel je za boleznijo ALS in ki mu je iz dneva v dan jemala moč v telesu, govoru… vendar ne v duhu. Duša je bila včasih potrta, vendar je govoril: “Še dobro, da nisem v Kanadi, tam bi že ponudili evtanazijo.”
“Kljub temu, da mojega prijatelja ni več med nami, pa lahko rečem, da je vsako življenje pomembno. Da je pomembno, da stojimo ob strani mamicam, ki nepričakovano zanosijo in jim pomagamo z besedami in dejanji, za vsakega otroka je zapisan načrt in naj ga izpolni. Od spočetja do naravne smrti,” sklene Tanja.
Komentirajo lahko naročniki