Skrunitev v Medžugorju: črna barva in ogenj nimata zadnje besede

Pretekli teden, v noči s 27. na 28. julij, je bilo v Medžugorju oskrunjenih več krajev molitve. Na Podbrdu so odkrili zamazan Marijin kip, popackan s črno barvo, v okolici pa žaljive in bogokletne napisi. Našli so tudi transparent v poljščini z imeni šestih vidcev in obtožbo, da gre za prevarante. Pozneje je v zgodnjih jutranjih urah zagorel še zunanji oltar za župnijsko cerkvijo sv. Jakoba. Nadzorne kamere so posnele moškega, ki je oltar polil z vnetljivo tekočino in ga zažgal, ogenj pa so k sreči hitro pogasili. Policija je pozneje prijela osumljenca, a ni razkrila njegove identitete. Župnija je začela čiščenje in obnovo – aktualni posnetki kažejo, da so škodo uspeli tudi hitro sanirati – cerkev ter romarski kraji pa so ostali odprti. Vernike je župnija pozvala, naj se ne odzovejo z jezo, ampak z molitvijo, postom in odpuščanjem ter molijo za spreobrnjenje storilca.

Medžugorje ima od leta 2024 cerkveno dovoljenje za romanja. Dikasterij za nauk vere je namreč temu romarskemu kraju podelil »nihil obstat«, ker je prepoznal duhovne sadove, zlasti molitev, spreobrnjenja, številne spovedi in duhovne poklice. To pa ne pomeni, da je Cerkev prikazovanja razglasila za nadnaravna ali potrdila pristnost vseh sporočil. Verniki jim niso dolžni verjeti, cerkvene oblasti pa morajo še naprej presojati posamezne pojave in skrbeti za ustrezno pastoralno spremljanje romarjev.

Moj prvi občutek, ko sem izvedel za skrunjenje Gospodovega oltarja ter kipa Device Marije, je bil seveda srh. S svetimi rečmi se ne gre igrati, pa če kdo še tako zelo meni, da ima prav in da s takšnimi dejanji bolje predstavlja svoje sporočilo. Ko sem gledal počrnjen Marijin obraz, se mi je nemudoma zazdelo, da gre, kljub grotesknosti, za dober prikaz današnjega sveta, ki poskuša vse sveto zamazati, misleč, da bo zato lažje živeti, kakor pač v povprečju danes v zahodnem svetu živimo.

Ena jezna, verjetno tudi psihično preizkušana oseba res lahko poškropi kip in zaneti ogenj; tisoči pa lahko pokažejo, da zadnja beseda vendarle pripada molitvi, upanju in miru.

Ob tem je treba povedati, da medžugorsko dogajanje seveda ni kip, ni romarski turizem, niti niso bistvene množice, ki se tja zgrinjajo: pomembni so in ostajajo, kakor je ugotovil Sveti sedež, molitev, spreobrnjenja in svete spovedi. Tega dogajanja ne more uničiti nobeno mazaštvo, satansko grafitiranje in zažiganje oltarja. Skruniteljski dogodek je zato lahko za vsakega vernika opozorilo, da bi se nikoli ne zanašali na podobe, ki nas vodijo k Bogu; težava se začne, če za koga sveti kraji in podobe postanejo več od tega: postanejo kraj malikovanja. V romarskih središčih se to rado dogaja, res pa je tudi, da prav na teh krajih Gospod zaradi obline molitve in posebnih milosti posebej močno deluje. Treba je torej najti pravo mero in treznost, ki sta tudi znamenji zrele vere. Črna barva in ogenj torej nista prav nič proti moči vere, ki se napaja na svetih krajih in ob svetih podobah.

Komentar si zasluži tudi presenetljivo umirjen odziv župnije sv. Jakoba: povabili so k molitvi, postu in odpuščanju. V času družbenih omrežij, ko vsak napad takoj sproži bes, obsojanje, kulturno vojno, v konkretnem primeru pa lahko tudi »hrani fanatizem« ,je bil tak odziv izrazito osvežujoč in zato pristno krščanski. Tudi to govori o zrelem pristopu patrov frančiškanov, ki vodijo romarsko središče: v težkem trenutku so posegli po resnično »krščanskih orodjih« in niso zapadli v kakšno »sveto vojno«.

Nenazadnje pa je treba opaziti še, da se je skrunitev zgodila tik pred začetkom Mladifesta, vsakoletnega srečanja več deset tisoč mladih v Medžugorju. Tako lahko opazimo kontrast med osamljenim dejanjem uničevanja na eni, ter množico mladih, ki prihajajo molit, pet in iskati mir, na drugi strani. Ena jezna, verjetno tudi psihično preizkušana oseba res lahko poškropi kip in zaneti ogenj; tisoči pa lahko pokažejo, da zadnja beseda vendarle pripada molitvi, upanju in miru.

Zato je skrunjenje svetih krajev v preteklem tednu dobro izhodišče za osebni razmislek o tem, kaj nam sveti kraji pravzaprav pomenijo; kako se odzivati na razne, tudi izrazito protiversko nastrojene provokacije; pred nas pa postavlja tudi kontrast med temačnostjo in upanjem, ki ga prav v Medžugorje te dni prinašajo mladi z vsega sveta.