Mesec nehote razgalil protiustavnost volilnega sistema?

Luka Lisjak Gabrijelčič ocenjuje, da je afera poslanca Resnice Borisa Mijiča razkrila več temeljnih protislovij slovenskega volilnega sistema. Pritisk Levice in Luke Mesca je bil po njegovem upravičen.

Gabrijelčič meni, da je Meščev pritisk povzročil razpoke znotraj stranke, vpliv pa sega še dlje: osrednji problem je zakonska določba, po kateri odstop poslanca v prvih šestih mesecih mandata vodi v nadomestne volitve. Določilo je nastalo ob uvedbi nezdružljivosti županske in poslanske funkcije, da bi preprečili, da bi stranke na liste postavljale priljubljene župane, ki bi po izvolitvi odstopili in mandat prepustili manj znanemu kandidatu.

Nelogičnost in morebitna protiustavnost

Toda določba je ustvarila očitno nelogičnost: poslanec lahko sprejme funkcijo v vladi ali postane župan, pri čemer ga nadomesti naslednji kandidat z iste liste. Če pa prostovoljno odstopi, morajo biti razpisane nadomestne volitve. Te potekajo po večinskem načelu, čeprav slovenska ustava določa proporcionalni volilni sistem.

To lahko občutno spremeni voljo volivcev. Stranka Resni.ca s približno petodstotno podporo na nadomestnih volitvah skoraj ne more osvojiti večine v posameznem okraju, čeprav bi njen kandidat dosegel boljši rezultat kot Mijič. Lisjak Gabrijelčič zato deloma pritrjuje Zoranu Stevanoviću, da bi Mijičev takojšnji odstop kaznoval volivce stranke in porušil proporcionalno razmerje v parlamentu.

Po izteku šestmesečnega roka pa nastopi druga težava: poslanca k odstopu ni mogoče prisiliti, saj po ustavi predstavlja vse ljudstvo in ni vezan na nobena navodila. Enako pravilo poslancem omogoča, da zapustijo stranko, na listi katere so bili izvoljeni, ter obdržijo mandat.

Avtor zato poziva k sistemu, v katerem bi imeli volivci resničen vpliv na izbiro posameznih poslancev. Šele tedaj bi bile nadomestne volitve smiselne in skladne z logiko predstavniške demokracije. Celotno razmišljanje, objavljeno na portalu N1 lahko preberete tukaj.