Janković pred lokalnimi volitvami za 20 let zaklenil vzdrževanje cest in javne razsvetljave: posel vreden skoraj pol milijarde evrov

Sklenitev dveh izjemno dolgih, 20-letnih koncesij sovpada z obdobjem, ko javnomnenjske raziskave kažejo občuten padec podpore županu Zoranu Jankoviću in njegovi listi.

Zato se odpira tudi politično vprašanje, ali je odločitev o vezavi mesta na ista izvajalca za naslednji dve desetletji povezana z negotovostjo glede izida prihodnjih lokalnih volitev.

Janković danes verjetno ne more več z enako gotovostjo računati na nov mandat in absolutno večino v mestnem svetu, kot je lahko v preteklosti.

To samo po sebi ne dokazuje, da je bila odločitev sprejeta iz političnih razlogov. Vsekakor pa čas sklenitve tako dolgih in finančno obsežnih pogodb zahteva še posebej jasno pojasnilo, zakaj je bilo treba mesto na ista koncesionarja vezati prav zdaj in za celih 20 let.

Mestna občina Ljubljana je pod vodstvom župana Zorana Jankovića dosedanjima izvajalcema, podjetjema KPL in Javna razsvetljava, ponovno podelila koncesiji za vzdrževanje občinskih cest in javne razsvetljave.

Obe pogodbi sta sklenjeni za 20 let, njuna skupna ocenjena vrednost pa znaša kar 483 milijonov evrov brez DDV.

Gre za eno najdaljših in finančno najobsežnejših vezav Mestne občine Ljubljana na zasebna izvajalca. Čeprav dolžina koncesije sama po sebi še ne dokazuje nezakonitosti ali nepravilnosti, pa dvajsetletno obdobje odpira resna vprašanja o konkurenci, nadzoru nad cenami in kakovostjo ter o smiselnosti tako dolgotrajne vezave mesta na ista izvajalca.

Skoraj pol milijarde evrov za 20 let

Za vzdrževanje javne razsvetljave je bila ponovno izbrana družba Javna razsvetljava, za vzdrževanje cest pa KPL. Pogodba z Javno razsvetljavo je ocenjena na 9,75 milijona evrov brez DDV na leto, pogodba s KPL pa na 14,4 milijona evrov brez DDV na leto.

To pomeni skupno okoli 24,15 milijona evrov brez DDV letno oziroma 483 milijonov evrov v dvajsetih letih. Predmet pogodb ni le odpravljanje posameznih okvar.

Koncesija za ceste vključuje redno vzdrževanje cest in objektov, zimsko službo, prometno opremo, odvodnjavanje in vzdrževanje vegetacije. Koncesija za razsvetljavo pa obsega vzdrževanje omrežja in pripadajoče infrastrukture, razsvetljavo predora pod gradom, intervencije, meritve, strokovni nadzor in pripravo tehnične dokumentacije.

Na občini so tako dolgo obdobje utemeljili z zahtevnostjo infrastrukture, stabilnostjo izvajanja in željo po optimalnem razmerju med stroški in kakovostjo. Župan Janković je poudaril predvsem pravočasnost in kakovost dosedanjega dela izvajalcev.

Toda prav zaradi višine posla in njegove dolžine bi morala biti javnosti natančno predstavljena ekonomska analiza, iz katere bi bilo razvidno, zakaj je bilo potrebnih prav 20 let in zakaj enakih ciljev ne bi bilo mogoče doseči z bistveno krajšim obdobjem.

Ljubljana odstopa od krajših obdobij v drugih občinah

Primerjava z drugimi občinami kaže, da dvajsetletna koncesija ni običajen standard za redno vzdrževanje cest in javne razsvetljave.

V Mestni občini Kranj je odlok za urejanje in vzdrževanje javne razsvetljave določil petletno koncesijo z možnostjo podaljšanja za enako obdobje, kar pomeni največ deset let.

Občina Prebold je koncesijo za vzdrževanje cest določila za pet let, prav tako je bila petletna koncesija leta 2025 razpisana v Občini Oplotnica. V Občini Videm je obdobje deset let, v Rečici ob Savinji pa 15 let.

V Mariboru redno vzdrževanje občinskih cest izvaja javno podjetje Nigrad, torej storitev ni oddana zasebnemu koncesionarju za primerljivo dvajsetletno obdobje. Nigrad je tudi pogodbeni upravljavec in vzdrževalec mariborske javne razsvetljave.

V Celju se vzdrževanje cest in javna razsvetljava zagotavljata s koncesijo ali drugim pogodbenim razmerjem, vendar iz splošnega občinskega odloka ni razvidna primerljiva enotna dvajsetletna vezava.

Zato ni mogoče brez pregleda vseh 212 občin kategorično zapisati, da ima Ljubljana najdaljšo koncesijo v Sloveniji. Je pa mogoče utemeljeno ugotoviti, da je dvajsetletno obdobje izrazito daljše od vrste pregledanih občinskih ureditev in da sodi med najdaljše.

Zakaj je 20-letna vezava problematična?

Pri dvajsetletni pogodbi se konkurenca za ta trg praktično zapre za celo generacijo. Drugi izvajalci v tem obdobju nimajo možnosti, da bi občini ponudili ugodnejšo ali kakovostnejšo storitev, razen če bi bila pogodba predčasno prekinjena.

Zato je ključno, kako pogodbi urejata usklajevanje cen, merjenje kakovosti, pogodbene kazni, neodvisni nadzor in možnost odpovedi. Brez močnih varovalk lahko tako dolgo razmerje zmanjša pogajalsko moč občine in poveča njeno odvisnost od izvajalca.

Samo dejstvo, da dosedanja izvajalca delo že poznata in imata potrebno opremo, še ne odgovori na vprašanje, zakaj bi morala biti konkurenca izključena za naslednjih 20 let.

KPL je v lasti skupine MG Mind

KPL je v stoodstotni lasti bosansko-hercegovske družbe MG Mind. Lastnik skupine MG Mind je poslovnež Mladen Milanović, ki je KPL prevzel leta 2015.

Ta podatek je posebej pomemben zaradi pretekle sankcije Svetovne banke. Uradno poročilo enote Svetovne banke za integriteto navaja, da so bili Milanović, MG Mind in družba Mrkonjićputevi leta 2013 za štiri leta izključeni iz poslov, ki jih financira Svetovna banka. Kot razlog so navedene nedovoljene usklajene oziroma dogovorjene prakse pri razpisih – v angleščini collusive practices.

To ni zgolj medijski očitek, temveč podatek iz uradnega poročila Svetovne banke. Hkrati pa je treba natančno poudariti, da je šlo za časovno omejeno sankcijo iz preteklosti. Iz nje ni mogoče avtomatično sklepati, da je bil tudi sedanji ljubljanski postopek prirejen ali nezakonit.

Je pa legitimno vprašanje, ali je MOL pri podelitvi tako velike in dolge koncesije posebej preverjala pretekle sankcije lastnika oziroma njegove skupine, integriteto ponudnika ter tveganja za učinkovito konkurenco.

Še druge sporne zgodbe iz Bosne in Hercegovine

Milanović in njegova podjetja so bila skozi leta predmet številnih kritičnih objav bosansko-hercegovskih medijev in organizacij za spremljanje korupcije.

Poročanje se je nanašalo predvsem na velik obseg poslov z javnimi podjetji, domnevno politično bližino oblastnim strukturam, poslovanje z družbami, katerih odgovorni so bili obsojeni zaradi pranja denarja, ter na posamezne očitke glede izvedbe javnih infrastrukturnih projektov.

Pri teh navedbah je potrebna previdnost. Medijski očitki, poslovne povezave ali dejstvo, da se je podjetje pojavilo v preiskovalni zgodbi, niso enaki pravnomočni obsodbi. Za članek je zato korektno razlikovati med:

• uradno sankcijo Svetovne banke zaradi dogovarjanja pri ponudbah,
• novinarskimi in civilnodružbenimi opozorili,
• ter morebitnimi kazenskimi postopki ali obsodbami, za katere bi morali obstajati ločeni sodni dokazi.

Najbolj trdno dokazano dejstvo ostaja štiriletna izključitev Milanovića in MG Minda iz projektov Svetovne banke zaradi nedovoljenega dogovarjanja pri ponudbah.

Ključno vprašanje: zakaj prav 20 let?

Mestna občina Ljubljana ima pravico izbrati model, za katerega meni, da bo zagotavljal stabilno in kakovostno javno službo.

Toda pri poslu, vrednem skoraj pol milijarde evrov, po katerem bosta ista zasebna izvajalca mestno infrastrukturo vzdrževala naslednji dve desetletji, zgolj splošno sklicevanje na kakovost in ažurnost ne bi smelo zadoščati.

Dvajsetletna koncesija sama po sebi ni dokaz korupcije. Je pa zaradi dolžine, vrednosti in pretekle sankcije lastnika KPL primer, ki terja izjemno visoko stopnjo preglednosti.

Dokler občina ne objavi celovite dokumentacije in prepričljive ekonomske utemeljitve, ostaja vtis, da je Ljubljana za zelo dolgo obdobje zaščitila položaj dosedanjih izvajalcev, namesto da bi konkurenco redno preverjala na trgu.