Število novomašnikov že dolga leta upada (oziroma se zadnja leta umirja pri nekaj novomašnikih letno). Včasih so njihove majhne slike z imeni brez težav zapolnile veliko dvojno stran katoliških časnikov. Razen lokalno, se ni nihče kaj posebej ukvarjal z njimi. Seveda, veseli smo jih bili, z zanimanjem smo opazovali, kako bodo napredovali, se razvijali … ampak za več medijske in tudi druge pozornosti so se morali dokazati z leti razvoja svoje duhovnosti, karizme, dobrega pastoralnega dela ali drugih uspehov.
Velika medijska pozornost
Danes temu ni več tako. Novomašnike že nekaj časa lahko preštejemo na prste ene roke. Letos jih imamo pet. Lani sta bila le dva, predlani štirje. Malo jih je in dragoceni so. Ne zato, ker bi kaj posebnega naredili, ampak že zato, ker so. Ker so upali stopiti v Gospodov vinograd.
Katoliški mediji z vsakim posebej opravijo intervjuje, pripravijo članke o njihovih družinah, poizvedujejo pri starših, domačih župnikih … o njihovi življenjski poti, o njihovih željah, pričakovanjih, povabljeni so, da podelijo svoje duhovne misli. Najdemo celo obcestne plakate z njihovimi slikami.
Vse lepo in prav, veseli smo, da jih imamo vsaj nekaj, toda ta pozornost ne sovpada z njihovimi izkušnjami. Vprašanje je tudi, kako vpliva na razvoj osebnosti mladih fantov, ki že na začetku svoje poti dobijo pozornost, ki si je pravzaprav še niso zaslužili in verjetno tudi ne želeli.
Duhovnik, redka sorta
Verniki se vsako leto bolj zavedamo, da je imeti duhovnika v domači župniji privilegij. Če so v vsaki pošteni župniji pred desetletji stali trije ali štirje duhovniki za oltarjem pri nedeljski maši in si lahko po svojih simpatijah izbiral spovednika pred vsako sveto mašo, smo danes srečni, če je za oltarjem vsaj eden in če spoveduje vsaj ob prvih petkih.
Lepo je videti, da se verno ljudstvo vse bolj zaveda dragocenosti duhovnika in njegove vloge posrednika zakramentov. Vendar pa obstaja tudi druga plat. Kadrovski bazen, iz katerega črpa cerkev se žal vse bolj oži. Luksuza izbire najboljših med dobrimi ni več. Možnosti, da bi manj spretni lahko delovali pod mentorstvom drugih kot kaplani in duhovni pomočniki, ni več.
Vsi zasedajo pomembne funkcije, hitro dobijo velike župnije … Ljudje, ki bi morda pred desetletji svoja duhovniška leta preživeli kot kaplani in duhovni pomočniki in prišli do pomembnejših mest z razvojem osebnosti in zrelostjo, če sploh, danes mladi in neizkušeni zasedajo pomembna mesta.
To je nova realnost. Ki ni nujno negativna. Bog ni nikoli izbiral zase med najbolj sposobnimi po merilih tega sveta, ampak po svojih merilih.
Istočasno pa je videti, da slovenska cerkev še ni naredila preboja pri aktivni in profesionalni vključitvi laikov. O tem sicer veliko govori, a bolj malo stori. Kar je precej kratkovidno. Številni duhovniki se že danes sesuvajo od izčrpanosti in s staranjem ‘babyboomovske’ generacije duhovnikov, je iluzorno misliti, da bodo preostali zmogli še kaj drugega kot zgolj razdeljevanje zakramentov in oznanjevanje. Izobraženi teologi, ki jih je tudi vsako leto manj, pa so ob pomanjkanju konkretnih priložnosti znotraj Cerkve, svoje zaposlitve večinoma poiskali na drugih poklicih področjih.
Prelomni časi
Pravzaprav smo v podobni situaciji kot je bila prva cerkev. Apostoli so ob naraščajočem občestvu ugotavljali, da se preveč ukvarjajo z dobrodelnostjo in tehničnim stvarmi in premalo z oznanjevanjem in so zato določili diakone (in diakonise), in jim zaupali praktične vidike organizacije in dela. Sami pa so se posvetili oznanjevanju.
Sicer je podobnost le delna, saj število vernikov danes ne narašča, ampak upada. Težava je le v tem, da število duhovnikov upada hitreje kot število vernikov. Prav tako nam v podobnosti manjka to, da imamo na duhovniški strani zelo malo Petrov, Andrejev, Pavlov …, pa preveč Simonov Magov in na laični zelo malo Štefanov, Filipov, Timotejev …, pa preveč Demasov.
Pa vendar imamo še vedno obljubljenega Svetega Duha, ki more iz ribičev, mehanikov, gradbenikov, zabavljačev, akademikov, odvisnikov, mlačnežev… narediti mogočne oznanjevalce in delavce za svoj vinograd. Posvečene in laične. Ne preostane nam drugega kot da stavimo nanj.
Komentirajo lahko naročniki