V teh dneh, ko pričakujemo imenovanje nove vlade, si je smiselno postaviti vprašanje, kako bo teklo naprej sodelovanje med Katoliško Cerkvijo in državo. Prav dosti ljudi si sicer tega vprašanja ne postavlja, ker smo katoličani precej razočarani. Skozi desetletja, tudi po osamosvojitvi, so nas glede tega vzgajali razni blebetači, od predsednice republike do zadnjega pametnjakoviča za šankom, da sta Cerkev in država pač ločeni in da je torej Cerkev pač »izločena«. Zato pa smo vsi veseli, ko kakšni župniji uspe prijava na državni razpis, ko župnika povabijo blagosloviti neko javno stavbo ali ko se predstavnik države blagovoli udeležiti kakšne slovesnosti.
To je gotovo prva pomembna točka, kjer bi morali spremeniti svoje razmišljanje: Cerkev in država sta res ločeni, kar zgodovinsko pomeni predvsem obrambo Cerkve pred državo. V nekih drugih, ne tako oddaljenih časih, so se namreč dogajale zoprne reči, ki so klicale po novi ureditvi, danes zapisani v obliko ločitve države in Cerkve, da bi se država nikdar ne posluževala religioznih občutkov ter se vtikala v zasebne zadeve verskih skupnosti.
Ko je to vprašanje razrešeno, pa samodejno sledi naslednji razmislek: Cerkev v neki državi je pač del – marsikje pomemben del – kulture in javnega dogajanja. Naš ponotranjeni način razmišljanja glede izločitve Cerkve iz države je povsem zgrešen: če župnija uspe na nekem razpisu in pridobi sredstva za določeno dejavnost ali gradbena dela, to ni dobra volja občine ali države. Prav nasprotno: vsi plačujemo davke in povsem razumljivo je, denimo, da občina del teh sredstev nameni tudi lokalni župniji, da le-ta obnovi neko cerkvico, ki jo potem občuduje cela občina in njeni obiskovalci. Povsem razumljivo je, da je župnik del svojega okolja in da glede na svoj družbeno izpostavljen položaj predstavlja pomemben del svoje skupnosti na kakšnem javnem dogodku.
Ne gre za vdor Cerkve v skupnost, temveč za jasen pokazatelj dejanskega stanja, namreč, da je tudi Cerkev del našega družbenega življenja; da Cerkev kot organizacija ter njeni člani plačujemo davke in se zato ti davki lahko tudi vrnejo, v kolikor Cerkev s tem denarjem bolje služi vsej lokalni skupnosti.
Poteze proti Cerkvi
Na tiho smo katoličani prepričani, da nam tako ali tako nič ne pripada ter da je povsem normalno, da državni aparat meče davkoplačevalske milijone v neuporabne projekte in močno preplačane anekse. Nato pa smo vsi veseli, ko pade nekaj tisoč evrov iz občinskega ali državnega proračuna. Takšen, klečeplazni način razmišljanja je delno privedel do situacije Cerkve na Slovenskem v letu 2026. Opišimo jo za zadnja štiri leta.
Leta 2023 je Državni zbor sprejel spremembo zakona o verski svobodi, s katerim je znižal višino državnega kritja prispevkov za socialno varnost verskim uslužbencem. To smo tisti, ki nimamo plače, nam pa država nakloni 60 odstotkov socialnega zavarovanja. Žrtve medvojnih in povojnih izvensodnih pobojev ne najdejo svojega miru. Neurejeno ostaja plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pri čemer objekti, v katerih se vrši verska dejavnost, postajajo finančno ogroženi. Zaradi pomanjkanja sredstev in previsokih obnovitvenih stroškov številne kulturne znamenitosti propadajo.
Zadnji sklic parlamenta je omejil delovanje zasebnih vrtcev, ki izvajajo javno veljavne programe, med njimi tudi katoliških. Z nezadostnim financiranjem srednjega šolstva je dosedanja vlada tiho ugašala katoliške gimnazije, pri tem v nevarnost pahnila večino slovenskih šol. Državne šole se je na tiho in nadvse netransparentno podmazalo, da niso imele težav, zasebne šolske ustanove pa je vlada prebičala s premajhnimi sredstvi in božičnico, ki je nekatere vzgojne ustanove skoraj potopila. Za češnjo na torti pa je predsednica države okrog zadnjega referenduma bentila, da je treba ločiti Cerkev in državo. Sicer razumem, da izjava ni dvignila prahu, ker predsednice marsikdo pač ne jemlje resno, pa vendar je dogodek sam po sebi škandalozen.
Ja, še kako si moramo postavljati vprašanje, kako bo šlo naprej sodelovanje med Cerkvijo in državo. Za začetek pa bi morali katoličani popraviti svoje nesmiselno prepričanje, da je vse, kar pride od države, nekakšna dobra volja vladajočih, ki nam sicer ne pripada. Zaradi takega razmišljanja so si doslej vladajoči lahko privoščili vse, kar smo našteli v zgornjem odstavku.
Komentirajo lahko naročniki