Sestava nove vlade je vedno zanimiva kombinatorika. Tokratna sestava je na prvi pogled sestavljena iz prekaljenih politikov in operativcev, ki sistem poznajo. In to je dobro. Prednost operativcev je, da ne izgubljajo dveh let za ugotavljanje, kje je stikalo za luč. Slabost pa je, da jih bodo ravno zato napadali že od prvega dne. Ker če nekdo zna delati, je nevaren. Če zna samo govoriti, je koristen.
Začnimo pri NSi. Tam ni presenečenj. Kdor pozna to stranko, ve, da ima kadrovsko logiko spodobnega podjetja: tja, kjer je bila prej državna sekretarka, daš ministrico. Natančno to se zgodi z Matejo Ribič, ki je postala kandidatka za ministrico za demografijo, družino in socialne zadeve. Jernej Vrtovec prevzema infrastrukturo in energetiko, Cigler Kralj kmetijstvo, Hajdinjak obrambo. Torej, ekipa za vsako priložnost, predvsem pa za resorje, ki so jim ljubi in domači.
Pri SDS pa je nekaj pozitivnih presenečenj, in to takih, ki nakazujejo, da stranka vsaj delno razume, kakšen mandat jo čaka. Prvo presenečenje je Polona Rifelj kot kandidatka za okolje in prostor. Ne govorim tega iz vljudnosti. Ne zato, ker bi bila “naša”, ampak zato, ker je človek, pri katerem talenti niso samo fraza v življenjepisu. To je resor, ki bo potreboval nekoga, ki zna brati dokumente, razumeti investicije, prepoznati realne omejitve in se ne ustraši pritiska, ki bo prihajal iz vseh smeri. Okolje pri nas ni več področje, kjer iščeš ravnotežje. Okolje je ideološko bojišče. In če hočeš tam kaj premakniti, moraš imeti človeka, ki se ne pusti premakniti.
Drugo presenečenje je Franci Matoz kot kandidat za notranje zadeve, javno upravo in digitalizacijo. Na prvi pogled bo to sprožilo odzive, kot je: “Janšev odvetnik.” Da, je. In ravno zato je, paradoksalno, lahko prava izbira za resor, kjer je treba najbolj brezkompromisno preseči stare prakse. Zakaj? Ker je za to nalogo potreben človek z izkušnjami boja z našimi organi pregona in s sistemom, ki ga je včasih treba najprej gledati v oči, da sploh razume, da se igra končuje. Poleg tega je Matoz finančno preskrbljen, političnih ambicij tipa “še en mandat, še ena funkcija, še en stolček” nima, starostno pa tudi ni daleč od možne upokojitve. To pomeni, da ga je težje držati v šahu s klasičnimi mehanizmi: obljube, grožnje, medijski pritiski, “kompromisi”. Če je kje potreben človek, ki se mu ne ljubi biti všečen, je to notranje zadeve in javna uprava.
In prav tu je srce problema, o katerem pišem že dolgo: javna uprava. Serija ministrov si ni upala poseči v sistem. Meritokracija pri nas ni reforma, meritokracija je žaljivka. Če jo izrečeš, te takoj obtožijo, da sovražiš javni sektor. Ne, ne sovražim javnega sektorja. Sovražim idejo, da je sistem sam sebi namen in da so viški kadra nedotakljivi kot kočevski medvedi. Če bo nova vlada hotela preživeti in karkoli narediti, bo morala najti pot, da del upravnega aparata pospremi na trg dela. Ne iz maščevanja, ampak kot rešitev. Brez tega bo vsak interventni zakon samo majhen obliž na odprto rano.
Če bo nova vlada hotela preživeti in karkoli narediti, bo morala najti pot, da del upravnega aparata pospremi na trg dela. Ne iz maščevanja, ampak kot rešitev.
Borut Rončević na izobraževanju in Ignacija Fridl Jarc na kulturi sta prav tako signala, da se stavi na ljudi, ki sistem poznajo in ne bodo izgubljali časa. Zasebna pobuda v šolstvu bo tu test. Ali bomo končno uredili pravičnejši odnos do zasebnega, ne kot privilegija, ampak kot pravice. In kultura bo še večji test. Slovenska kultura mora zadihati z obema kriloma, ne samo s skrajno levim.
Zanimiva je tudi kombinatorika pri drugih partnerjih. Demokrati imajo Logarja, Osterca in Zupančiča. To je ekipa, ki zna nastopati in zna govoriti jezik “učinkovitosti”. Njihov “Skok” je ambiciozen projekt, napovedan kot neusmiljen obračun s korupcijo in organiziranim kriminalom. Beseda “neusmiljeno” bo zdaj prvič testirana v realnosti. V Sloveniji je največji problem korupcije ta, da jo vsi obsojajo, dokler ne pridejo do vrat svojih znancev.
V politiki ni vedno poraz, če nisi ministrica
Potem pa SLS. Vsi vemo: sodelovali so, bili zraven, na koncu pa brez ministrstva. Medijski prostor bo to z veseljem napihoval v “razpoko”, ker mediji ne živijo od stabilnosti, ampak od konflikta. In konflikt je najlažje ustvariti tako, da nekomu ponudiš mikrofon in mu razložiš, da je žrtev. Morda je boljši čas za pogled v ogledalo, ne pa izkoriščanje vsake minute pozornosti osrednjih medijev za umetno ustvarjanje razpoke. V politiki ni vedno poraz, če nisi ministrica. Poraz je, če nisi (nikjer) relevanten. Konec koncev prihajajo lokalne volitve, kjer ima SLS tradicionalno močan teren. Morda je zanje celo bolje, da relativno majhen kadrovski bazen usmerijo tja, kjer so res močni.
In še ena pomembna stvar: komunikacija. Če bo UKOM ostal samo še en urad, bo to izgubljena priložnost. Zato je napovedan nastop Sebastjana Jeretiča kot direktorja UKOM-a ena od bolj pomembnih potez, če se res realizira. Prva linija komunikacijske obrambe bo ključna. Ne zato, da bi “spin” zmagal nad resnico, ampak zato, da ministri sploh lahko delajo brez stalnega lovljenja kamer, kjer se nato tri dni ukvarjamo z njihovo karizmo in tonom glasu in ne s tem, ali je bil sprejet zakon.
Naj zdržijo
Celokupno gledano: vlada je sestavljena iz izkušenih ljudi. To sicer vzbuja optimizem, hkrati pa je treba biti pošten – pritisk bo neizprosen. Medijski, sindikalni, birokratski, interesni. Vsaka navidezna razpoka bo zlorabljena, vsak nesporazum bo napihnjen, vsaka napaka bo predstavljena kot dokaz, da “to pač ne gre”.
Zato je edina resna želja na koncu banalna: da zdržijo štiri leta. Ne zato, ker bi bila vztrajnost sama po sebi vrlina. Ampak zato, ker smo kot država v zamudi na skoraj vseh področjih, da si luksuza stalnih kampanj, podiranj in ponovnih sestavljanj žal ne moremo privoščiti (več).
V tej ekipi je dovolj znanja, kilometrine in operativnosti, da se da narediti premike. Vprašanje ni, ali znajo. Vprašanje je, ali jim bomo pustili, in ali bodo imeli dovolj notranje discipline, da jih ne ustavi tisto, kar pri nas vedno ustavlja: strah pred nepriljubljenostjo, strah pred medijskim pogromom in skušnjava, da bi se namesto vladanja šli všečnost. Če se temu uprejo, imamo priložnost. Če ne, bomo imeli novo različico starega filma. Samo z drugimi imeni v odjavni špici.
Komentirajo lahko naročniki