V teh dneh iz Velike Britanije prihaja precej bizarna novica. Rejca drobnice je društvo za zaščito živali napadlo, ker je njegov pes ovčar zganjal njegove ovce v čredo. Britanec Tom Trueman je bil tako prijavljen Kraljevemu društvu za preprečevanje krutosti do živali (RSPCA) zaradi svojega ovčarskega psa, ki naj bi nadlegoval ovce. Dobil je brošure z informacijami o tem, kako primerno skrbeti za psa in obisk inšpekcije.
Kot je povedal, je imel še srečo, saj je bila “inšpektorica hči kmeta iz Devona, zato je razumela situacijo in oba sva se dobro nasmejala. Celo rekla mi je, naj pismo raztrgam in vržem v smeti. To mi je povzročilo dva dni nepotrebnega stresa in tega res nisem potreboval.”
Njegova objava na družbenih omrežjih je postala viralna in je sprožila pomembno debato. Ali so ljudje, ki nimajo pravega stika z življenjem na kmetiji in prav tako ne izkušenj in znanja o reji živali, res pravi razsodniki o tem, kaj je za živali dobro, kaj naravno in kaj kruto?
Tudi slovenski aktivisti se spoznajo na vse
Seveda nam ni treba v tujino, da bi našli podobne tragikomične zaplete, ki jih povzročajo t.i. živalski aktivisti.
Spomnimo se samo odvzema blatnih krav. Na stalne in žal tudi uspešne poskuse preprečevanja odstrela divjadi. Tako zveri, ki so nevarni človeku kot tistih, ki uničujejo poljščine. Spomnimo se na oviranje odstrela medvedke, ki je napadla sprehajalko v bližini vasi. Demoniziranja lovcev in njihovih združenj. Danes tako marsikje več ni lovcev, da bi opravili vsaj dovoljeni odstrel. Posledice so in bodo vidne v nekaj letih. Da nutrij niti ne omenjamo.
Pa ne gre samo za divje in domače živali. Gre tudi za hišne ljubljenčke. Ki jih imamo ljudje že vso zgodovino, danes pa so se merila, kako natančno je treba poskrbeti za mačko ali psa dvignila do nerazumnosti. Kmečke mačke so po novih merilih zanemarjene. Imeti mačko zunaj je narobe. Nanjo tam preži kup nevarnosti. Naenkrat je merilo za dobro življenje mačke postalo mestno stanovanje, z mrežo zakrit balkon, tisoč in ena igračka, posebna prehrana, morda še sprehod na vrvici.
Samo mini vprašanje za prikaz bizarnosti situacije: Če bi vi bili mačka, na kak način bi želeli živeti? V stanovanju ali na kmetiji? Bi raje jedli miši (in brikete – mleko vam po novem škodi!) ali samo brikete + priboljške iz trgovine. Bi šli raje na sprehod na vrvici ali bi se svobodno gibali kjerkoli bi želeli? Bi raje 19 let živeli povsem varno in sterilno v stanovanju, kjer je največja nevarnost, da se vam zatakne briket v sapniku ali bi raje živeli 15 let aktivno, zanimivo, svobodno mačje življenje na kmetiji?
Pogoj, da bi to lahko trajalo tako dolgo, je seveda sterilizacija oziroma kastracija ter ustrezna veterinarska oskrba živali.
Naivna dobronamernost se lahko hitro spremeni v škodo, če začne iz mestnega naslanjača presojati svet, ki ga v resnici ne pozna
Naivna dobronamernost
Nameni so gotovo najboljši možni. A veliko entuziazma in sočutja, če ni povezano z realnimi življenjskimi izkušnjami, ni dosti vredno.
Naivna dobronamernost se lahko hitro spremeni v škodo, če začne iz mestnega naslanjača presojati svet, ki ga v resnici ne pozna. Živalim ne pomaga tisti, ki naravo preoblikuje po svojih idealističnih čustvenih predstavah, ampak tisti, ki jo razume v njeni resničnosti.
Tudi poosebljanje živali le tem ne dela nobene koristi: žival ni človek v kožuhu, ampak bitje s svojimi potrebami, nagoni in načinom življenja. Žival ne želi biti naš čustveni partner, kakorkoli nam je ta misel morda blizu. Potrebuje skrb, spoštovanje in razumevanje svoje narave, ne pa naših projekcij, strahov in predstav o tem, kaj bi si morala želeti.
Potrebujemo več inšpektorjev in manj aktivistov
Vsi omenjeni primeri odpirajo večje vprašanje: kje so inšpektorji? Prav oni bi morali biti tisti, ki so dovolj usposobljeni in strokovni, da ločijo med resničnim zanemarjanjem ali trpinčenjem živali ter med primeri, ki so komu zgolj neprijetni, tuji ali čustveno moteči.
Seveda smo imeli in gotovo še imamo v Sloveniji tudi primere močno zanemarjenih in trpinčenih živali. Rešitev za to je dosledna kontrola in izvajanje zakonodaje, ne pa ustvarjanje vzdušja, v katerem lahko vsaka čustvena presoja, vsaka spletna kampanja ali vsak anonimni pritisk postane razlog za poseg v delo ljudi, ki z živalmi živijo in zanje vsakodnevno skrbijo.
Kadar odločajo čustva namesto znanja, lahko namreč hitro pride do krivic: do živali, do lastnikov in do vseh tistih, ki z živalmi živijo in delajo odgovorno – ne da bi te bile center njihovega sveta.
Komentirajo lahko naročniki