Učenka je razmišljala pravilno, učiteljica ji je dala ničlo: Tako slovenska šola ubija ustvarjalnost

Medtem ko se javnost in celo združenje ravnateljev osnovnih šol zatikajo ob banalnosti kot je podaritev ustave prvošolčkom, v ozadju raziskave ne kažejo zgolj občega upadanja ravni znanja slovenskih šolarjev, temveč tudi alarmno razliko v prvini, ki je gonilo družbenega napredka. Tako jo v zadnjem poročilu o razvoju naslovi UMAR: »Ustvarjalnost v Sloveniji ni postavljena v jedro vzgojno-izobraževalnih in družbenih procesov, zato je tudi ustvarjalno mišljenje mladih med najnižjimi v EU.«

Na kratko povzemimo najbolj zaskrbljujoče ugotovitve: Raziskava PISA 2022 je pokazala, da so slovenski petnajstletniki od vrstnikov v veliki večini držav EU slabše odrezali pri prav vseh merjenih spretnostih in področjih ustvarjalnega mišljenja, najmanj uspešni pa so bili pri reševanju naravoslovnih problemov.

Še bolj pomenljivo je, da so svojo pripravljenost za ustvarjalnost in pridobivanje novega znanja ocenili najslabše med vsemi državami EU, nizko pa so ocenili tudi lastno domišljijo ter sposobnost iskanja ustvarjalnih idej in izvirnih rešitev.

Domišljija je bila v Sloveniji že desetletja med najmanj cenjenimi lastnostmi otrok, v zadnji primerjalni raziskavi pa je bila med 22 zajetimi članicami EU vrednotena najnižje.

Da razvijanje sposobnosti ustvarjalnega, drugačnega mišljenja od enosmernega načina vsevedni učitelj – poslušni otrok ne najde mesta v slovenski šoli (vsa čast izjemam med učitelji), je po svoje razumljivo, saj gre za dediščino komunizma, ki si, kot vsi avtoritarni sistemi, ni želel državljanov, razmišljujočih s svojo glavo. Po drugi strani pa spet ne, saj so nekatere bivše komunistične države ta preskok opravile izjemno uspešno – estonski šolarji so denimo po ustvarjalnem mišljenju skupaj s finskimi prvi v EU in na globalni ravni konkurirajo vrstnikom iz Singapurja, Južne Koreje, Avstralije in Kanade.

Slovenija je torej, kot na številnih drugih področjih, tudi pri šolstvu ostala pogreznjena v blato socialistične miselnosti, ki ovira kolesje države, da bi napredovala tako hitro kot nekatere vzhodnoevropske tekmice.

Kdo ima prav, učitelj ali učenec?

Za konkretno ponazoritev problema dajem primer iz testa za osmošolce pri etiki in družbi, ki so se nanašala na zadnje parlamentarne volitve. Na vprašanje, kaj bodo predstavljale politične stranke, ki se z zmagovalno stranko (Svobodo) ne želijo povezati, sta bila na izbiro zaprta odgovora: a) opozicijo, b) koalicijo

Ker je test potekal v času dogovarjanja o bodoči koaliciji, je učenka obkrožila oba odgovora, vmes napisala »ali« ter pod zvezdico pripisala pripombo, da je mogoče oboje, saj se še ne ve ali bo Svobodi koalicijo sploh uspelo sestaviti (njeno točno utemeljitev odgovora na vprašanje i) prilagam spodaj).

Čeprav je učenka razmišljala pravilno, njena poanta pa se je izkazala že nekaj dni kasneje, ko je koalicijo sestavila SDS, je učiteljica njen odgovor prečrtala, označila kot napačen in ji zanj dodelila 0 točk. Kar je seveda v popolnem nasprotju z ravnjo znanja in razumevanja političnega sistema, ki ga je izkazala učenka. Celo več – prav je imela učenka in učiteljica narobe, ki možnosti, na katero je opozorila učenka, v odgovoru sploh ni predvidela.

V šoli, ki ceni in spodbuja ustvarjalno mišljenje in razmišljanje izven okvirjev, bi si, če malo karikiram, učenka petico zaslužila že samo z odgovorom na to vprašanje, ne glede na njene odgovore pri vsem ostalem. A to ni logika slovenske šole in rezultati mednarodnih primerjav so temu primerni.

Minister pravi, da razume

Da se problema še kako zaveda, je na srečo v svojem prvem nagovoru ravnateljem nakazal novi minister za izobraževanje dr. Borut Rončević. Dejal je, da »šola mora učence učiti kako misliti, ne kaj misliti«, ter dodal, da je naloga šole »posredovanje znanja, razvijanje kritičnega mišljenja ter vzgoja odgovornih in aktivnih državljank in državljanov.”

Slovensko šolstvo torej potrebuje večje spremembe in če bo tudi delal, kar govori, je Rončević pravi človek, da jih izvede. Problem je ujetost šolstva in učiteljstva v status quo ter v preprečevanje vseh sprememb, ki bi vodile v odprtost in raznolikost šolskega okolja. Lep primer je zagrizen boj proti zasebni iniciativi v šolstvu, ki v razvitih državah zagotavlja bogastvo idej, razmišljanj, pristopov in nenazadnje tudi določeno tekmovalnost, ki dela vse šole boljše.

Česarkoli resnega se bo nova ekipa na področju šolstva lotila, je pričakovati hud odpor pod zastavonošo večnega sindikalista, 69-letnega Branimirja Štruklja. Ravno Štrukelj je simbol preživetosti časov, ki so na najvplivnejše položaje v slovenskem šolstvu naplavili njemu podobne “borce za vrednote revolucije”. Da še niso za odpis, so pokazali že navsezgodaj z blokado interventnega zakona za znižanje davkov.

In ker se po jutru dan pozna, Rončevića in njegove čaka krvavi boj za nujne spremembe v slovenskem šolstvu. Četudi bo v tem boju padel, bo cilj, če bo dosežen, njegovo politično žrtev upravičil.