Ko bo septembra zazvonil prvi šolski zvonec, bomo ponovno poslušali, da šolam primanjkuje učiteljev, da so pedagogi preobremenjeni in da je kakovosten pouk vse težje organizirati. Toda ob začetku novega šolskega leta obstaja številka, o kateri bi morali govoriti vsaj tako glasno. V šolskem letu 2025/26 je bilo med 192.915 slovenskimi osnovnošolci kar 21.163 otrok s posebnimi potrebami, 11 odstotkov vseh osnovnošolcev oziroma približno vsak deveti otrok. Večina je vključena v redne programe, kjer predstavljajo približno devet odstotkov učencev.
Podatek sam po sebi seveda še ne pomeni, da je z našim sistemom kaj narobe. Otroku z avtizmom, disleksijo, gibalno oviro, resnimi učnimi primanjkljaji ali drugo dejansko motnjo si ravno tako zasluži kakovostno izobrazbo. To je civilizacijski napredek. Toda ko neka kategorija zajame že približno desetino šolske populacije, je dovoljeno postaviti tudi manj prijetno vprašanje. Ali še vedno samo prepoznavamo resnične posebne potrebe ali pa smo začeli odločbe podeljevati tudi za težave, ki jih je šola nekoč reševala brez posebnega papirja?
Od nekaj odstotkov do vsakega devetega otroka
Za primerjavo lahko pogledamo samo različna časovna obdobja v naši izobraževalni zgodovini. V šolskem letu 1990/91 je bilo otrok z raznimi odločbami za prilagojeno izobraževanje 3,1 odstotka, leta 1999/2000 pa 2,6 odstotka. Z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami leta 2000 je Slovenija začela bistveno širše vključevanje teh otrok v redne šole. Zato gole primerjave 1990 proti 2026 ne pomenijo, da je bilo nekoč »trikrat manj motenj«.
Toda bolj povedna je primerjava z obdobjem, ko je sedanji sistem že obstajal. Leta 2004/05 je bilo v rednih osnovnih šolah z odločbo približno 3.135 učencev oziroma 1,8 odstotka generacije. Leta 2009/10 je bil delež že okoli 4,5 odstotka. Danes govorimo o približno devetih odstotkih otrok s posebnimi potrebami v rednem programu. To je rast, ki je ne moremo odpraviti z enim zamahom roke in pojasnilom, da smo danes pač bolj razumevajoči.
Del rasti nedvomno pomeni boljše odkrivanje težav, ki so jih pred desetletji zanemarjali. Toda del razprave mora biti tudi vprašanje, ali smo prag za posebno obravnavo postavili prenizko. Podobno kot pri bolniški odsotnosti. Nihče normalen ne predlaga, da jo človeku, ki je res bolna in ne »lomi ovinkov » kot se reče, ukinemo. Toda prav tako nihče resen ne trdi, da sistem ne potrebuje nadzora in da pravice nikoli nihče ne poskuša raztegniti nekoliko dlje, kot je bilo zamišljeno.
Zakaj bi pri odločbah veljala popolnoma drugačna človeška narava?
Otrok je manj, učiteljev pa še vedno zmanjkuje
Tu pridemo do nenavadnega slovenskega paradoksa. V prvi razred je letos vstopilo 19.885 otrok, najmanj v trinajstih letih, dolgoročno pa bodo generacije zaradi nizke rodnosti še manjše. Kljub temu šole kronično iščejo učitelje, posebej matematike, fizike, tehnike, slovenščine in angleščine. Manj otrok bi moralo vsaj na papirju pomeniti lažje delo in manj potreb po učiteljih. V praksi pogosto ni tako.
Predstavljajmo si običajen razred in 45 minut matematike. En učenec potrebuje podaljšan čas, drugi drugačen način podajanja navodil, tretjega je treba večkrat usmeriti nazaj k delu, četrti zahteva individualno razlago, peti ima vedenjske težave. Vse te potrebe so lahko povsem legitimne. Toda učitelj je še vedno samo eden, ura pa še vedno traja 45 minut. Časa ni mogoče natisniti skupaj z odločbo.
Bili bi nepošteni, če bi slabše izide učencev po meritvah PISA, ki je Sloveniji 2022 pri matematiki izmerila 485 točk, 24 manj kot leta 2018, pri branju pa 469 točk oziroma 26 manj, krivili inflacijo odločb o učnem procesu. Na rezultate so gotovo vplivali tudi pandemija, telefoni, socialno okolje, učni programi, večja uporaba socialnih omrežji in številni drugi dejavniki. Je pa povsem legitimno vprašati, koliko kakovostnega frontalnega in individualnega pouka sploh še lahko opravi en učitelj, če mora ob poučevanju nenehno usklajevati množico različnih prilagoditev.
Je vsaka težava že motnja?
Najbolj občutljiv del razprave se začne doma. Spet, permisivna vzgoja seveda ne povzroča avtizma, ADHD ali disleksije. Tu mora biti meja jasna. Toda raziskave permisivni vzgojni slog povezujejo s slabšim učnim uspehom in več vedenjskimi težavami. Psiholog Nick Haslam je za širjenje psiholoških pojmov na vedno blažje pojave uporabil izraz »concept creep« ali širjenje konceptov, pri katerem lahko besede, nekoč rezervirane za resne motnje ali škodo, postopoma zajamejo tudi običajne življenjske neprijetnosti.
In tu bi se morala sodobna družba pogledati v ogledalo. Pred tridesetimi leti otrok, ki ni hotel sedeti pri miru, ki mu matematika ni šla ali ki je težko sprejemal avtoriteto, praviloma ni avtomatično dobil institucionalnega odgovora, da se mora okolica prilagoditi njemu. Takratna šola je imela veliko napak in je lahko otroka, ki je dejansko imel vedenjske ali miselne vzorce, ki so nedvomno posledica posebnih potreb, po krivici spregledala. Toda tudi današnja skrajnost ni napredek, če vsak neuspeh hitro postane dokaz, da je z otrokom nekaj posebnega.
Lahko da res potrebuje odločbo, lahko pa da v resnici potrebuje le manj motilcev pozornosti in običajen pogovor s terapevtom, psihologom in nekoga, ki ga bo naučil da nismo vsi za vse. Nekateri imajo slab posluh, drugi so površni, tretji motorično manj spretni, a to zagotovo niso takšna odstopanja od povprečja da, morajo strokovne službe vsakemu desetemu otroku izreči odločbo in ga zapreti v mehurček do trenutka, ko bo stopil na trg dela in doživel kruto spoznanje, da mu v veliko primerih razne odločbe ne bodo nič koristile, prej obratno.
Največ izgubijo tisti, ki pomoč res potrebujejo
Kritika inflacije odločb ni napad na otroke s posebnimi potrebami. Ravno nasprotno. Če odločbo spremenimo v običajen odgovor na vsako večjo šolsko težavo, razvrednotimo njen pomen. Učitelju naložimo toliko individualnih zahtev, da jih precej težje sam kakovostno izvaja, strokovne službe so bolj obremenjene, starši ostalih izgubljajo zaupanje v sistem, otroci pa pogosto iz takih sovrstnikov naredijo grešne kozle in tarče posmeha, ker jih vse mečejo v isti koš kot »priviligirane posebneže«. Največjo ceno plačajo ravno avtistični otrok, težki dislektik, otrok z resnimi razvojnimi težavami in vsi drugi, zaradi katerih je bil sistem posebne pomoči sploh ustvarjen.
Vsaka frustracija ni travma. Vsaka nemirnost ni motnja. Vsak slab rezultat ni krivica. In vsaka težava ne potrebuje odločbe. Dobra šola mora znati pomagati šibkejšemu. Toda znati mora tudi otroku in njegovim staršem kdaj povedati nekaj, kar danes slišimo vse preredko, nismo vsi za vse, to te ne naredi nekoga, ki je upravičen do posebne obravnave.
Če te razlike ne bomo več znali narediti, bomo čez nekaj let imeli še manj otrok, še več odločb in še več učiteljev, ki bodo po 45 minutah ugotavljali, da so ves čas prilagajali pouk, učiti pa skoraj niso utegnili.
Komentirajo lahko naročniki